Jedro

Sodišče prve stopnje je torej ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot pavšalen, ker tožena stranka že pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevano napako nabavljenega blaga ni podala. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Stališče pritožnice, da njen ugovor ni bil pavšalen, ker je k ugovoru priložila dokaze, se tako izkaže za neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 1. 2021 potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 1. 2021) je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.012,45 EUR glavnice in 345,00 EUR stroškov postopka, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je laično in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50260/2019 je sodišče na predlog tožeče stranke dovolilo izvršbo zoper toženo stranko zaradi izterjave 6.012,45 EUR s pripadki ter tožeči stranko priznalo stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR.

6. Tožena stranka je zoper citirani sklep o izvršbi ugovarjala. V ugovoru je navedla, da ji je tožeča stranka dolžna izstaviti dobropis v zvezi s podano reklamacijo, ki se je nanašala na količino dobavljenih lignjev. Ta naj bi bila za 450 kg manjša od količine, ki je bila navedena na deklaraciji. Navedla je še, da se tožeča stranka, kljub večkratnim pozivom, na reklamacijo ni odzvala in da do izstavitve dobropisa za manko 450 kg lignjev vtoževanih računov ne bo plačala. Kot dokaz je predložila kopije elektronskih sporočil v tujem jeziku in dve fotografiji pakiranih lignjev.

7. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da sta s toženo stranko dalj časa poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka od nje kupovala blago. Tožeča stranka ji je po vsaki dobavi izdala dobavnico, s podpisom dobavnice pa je tožena stranka potrdila prejem blaga. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje neplačane račune št. 316-2019, 464-2019 in 362-2019 za blago, ki ga je tožeča stranka toženi stranki dobavila na podlagi dobavnic št. 314-2019, 297-2019, 298-2019, 463-2019 in 347-2019. Vse dobavnice je tožena stranka podpisala. Ugovor tožene stranke glede manka 450 kg lignjev je tožeča stranka zavrnila kot neutemeljen, neresničen in pavšalen. Zanikala je, da bi med pravdnima strankama potekala kakršnakoli komunikacija glede dobropisa. Tudi iz priložene korespondence izhaja, da je ta potekala med toženo stranko in družbo H. d. o. o., ne s tožečo stranko.

8. Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako se ni udeležila naroka za glavno obravnavo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da je tožena stranka blago po dobavnicah št. 314-2019, 297-2019, 298-2019, 463-2019 in 347-2019 prejela in da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena za blago, kot izhaja iz podpisanih dobavnic. Na ta način je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba (435. člen in nasl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki dobaviti blago, ta pa se je zavezala, da bo za prejeto blago plačala dogovorjeno kupnino. Ker tožena stranka terjatev po računih, ki jih je tožeča stranka izstavila na podlagi zgoraj navedenih dobavnic, ni plačala, njen ugovor zoper vtoževane terjatve pa je bil povsem pavšalen, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

10. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je od tožeče stranke kupila 2.325 kg bruto zamrznjenih lignjev, odtaljenih pa dobila 767,25 kg (33 %) manj. Da teža dobavljenih lignjev ni ustrezala tisti, navedeni v dobavnici, je lahko ugotovila šele, ko je lignje odtalila. O ugotovljenem primanjkljaju je po elektronski pošti takoj obvestila tožečo stranko. Ker z njene strani ni bilo konkretnega odziva (tožeča stranka ji ni hotela izdati dobropisa za 450 kg lignjev, kar je bilo najmanj, na kar je lahko pristala), se je obrnila na družbo H. d. o. o. Ta ji je želela izstaviti dobropis za omenjeno količino, vendar tožeča stranka pri tem ni želela sodelovati. O vsej korespondenci z družbo H. d. o. o. naj bi bila tožeča stranka obveščena. Pritožbi je tožena stranka priložila tudi več listin, in sicer Pregled po artiklih za obdobje od 1. 12. 2018 do 31. 3. 2019 (B1) in za obdobje od 1. 10. 2018 do 30. 11. 2018 (B2), Dobropis št. 1148703 (B3), Dobropis št. 1148706 (B4), elektronska sporočila z dne 23. 6. 2020 (B5), 12. 3. 2019 (B6) in 8. 4. 2019 (B7) ter tri fotografije lignjev (B8 do B10).

11. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka zgoraj povzetih dejstev (razen tistega, da ji tožeča stranka za manko 450 kg lignjev ni hotela izdati dobropisa) in dokazov (razen dveh fotografij lignjev pod prilogo B8 in B9 spisa) v ugovoru ni navedla oziroma predložila, ampak je to prvič storila šele v pritožbi. Ker pritožnica obenem ni pojasnila, zakaj teh dejstev oziroma dokazov ni mogla navesti oziroma predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati in se zato do njih tudi ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 337. člen ZPP).

12. Predmet pritožbenega preizkusa so tako lahko le tista v pritožbi navedena dejstva, ki jih je tožena stranka navedla v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ta pa so bila tako pavšalna, da niso dosegala praga za sodno presojo; tožena stranka v zvezi z zatrjevanim mankom 450 kg lignjev ni ponudila nobenih pravno relevantnih dejstev npr. o tem, kdaj naj bi zatrjevano napako odkrila niti kdaj in kako naj bi jo grajala. Brez teh navedb pa sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali tožena stranka ima pravico do uveljavljanja zatrjevane napake (prim. 458. člen in nasl. OZ). Ker je obenem tožeča stranka zatrjevala, da grajanja s strani tožene stranke ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile dobave tožeče stranke, ki so predmet tega spora, opravljene brez napak in zaračunane skladno z dogovorjenimi cenami.

13. Sodišče prve stopnje je torej ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot pavšalen, ker tožena stranka že pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevano napako nabavljenega blaga ni podala. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi (dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja, prim. VSL Sodba I Cpg 1280/2016 z dne 13. 2. 2018). Stališče pritožnice, da njen ugovor ni bil pavšalen, ker je k ugovoru priložila dokaze, se tako izkaže za neutemeljen.

14. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških z obrazložitvijo, da je pravočasno sporočila, da se naroka ne bo udeležila. Naložitev pravdnih stroškov namreč ni pogojena z udeležbo tožene stranke na naroku, ampak je vezana na načelo uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po prvem odstavku 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, v tej posledici je zato pravilno odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške sodnih taks kot potrebne stroške postopka.

15. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 1. 2021 potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki v pritožbenem postopku nista priglasili.