Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ko se je oprla 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ kot razlog za omejitev gibanja, saj se je v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti že ustalila upravno sodna praksa, iz katere izhaja stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak lahko tak ukrep tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje.

Tako kot se ne more v pospešenem postopku prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, se po mnenju sodišča tudi prosilcu ne sme omejiti gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka zgolj na podlagi razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej če gre za sum zavajanja in zlorabe postopka zgolj zato, ker prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Moral bi biti podan še kakšen izmed drugih razlogov iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s prvim odstavkom 55. člena ZMZ in ne zgolj razlog, ki se navezuje na 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-39/2016/3 (1313-07) z dne 11. 1. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka do pravnomočne odločitve o tem sklepu zadržati izvrševanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-39/2016/3 (1313-07) z dne 11. 1. 2016 ter takoj po vročitvi te sodbe in sklepa tožnika izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 8. 1. 2016 od 15.30 ure do dne 8. 4. 2016 do 15.30 ure.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 8. 1. 2016 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka najprej pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je rekel, da je imel potni list štiri leta nazaj, a so mu ga na letališču ob prihodu v Iran iz ZDA raztrgali. V ZDA je imel še vozniško dovoljenje in osebno izkaznico. V Teheranu so mu izdali enosmerni potni list, na podlagi katerega je lahko zapustil državo, tega pa je po prihodu v Turčijo raztrgal, ker ga je bilo strah, da ga bodo iz Turčije vrnili nazaj v Iran. Tožena stranka meni, da če mu je Iran izdal enosmerni potni list, da se potem nima pravice vrniti v Iran, zato dvomi v tožnikovo izjavo. Strah pred tem je po njenem mnenju popolnoma neutemeljen. Na podlagi navedenega tožena stranka dvomi o tožnikovi istovetnosti. Nadalje tožena stranka opisuje tudi drugi razlog za omejitev gibanja, to je sum zavajanja in zlorabe postopka, v konkretnem primeru iz razloga 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), po kateri se šteje, da je ta razlog podan, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ampak je čakal štiri dni, je odgovoril, da je bil v skupini, v kateri so vsi želeli zaprositi za mednarodno zaščito v Avstriji oziroma Nemčiji in sam ni želel izstopati. Tožena stranka meni, da je tožnik dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito v Avstriji ali Nemčiji, razen tega pa sta tako Hrvaška kot tudi Slovenija članici Evropske unije. Za mednarodno zaščito je zaprosil šele, ko ga je Avstrija trikrat zavrnila in ga ni želela sprejeti in je bil pripeljan v center za tujce z mislijo, da bo vrnjen v izvorno državo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce in ne na območje azilnega doma. Slednjega bi lahko brez večjih težav zapustil. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit. Tožena stranka še pojasnjuje, zakaj so pri namestitvi v centru za tujce izpolnjeni pogoji, kot jih določa Direktiva 2013/33/EU. Navaja še, da imajo osebe, ki so nastanjene v centru za tujce, med drugim dostop do računalnika oziroma spleta, dostop do svojih oblačil, dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, do gibanja na svežem zraku, pravico do zasebnih obiskov in podobno.

3. Tožeča stranka v tožbi podrobno pojasnjuje, kakšen je režim bivanja v Centru za tujce v Postojni ter izraža nestrinjanje s tem, da so zagotovljene razmere v skladu s pogoji Direktive 2013/33/EU. Tožnik je zaprt v prostorih, ki so za železnimi rešetkastimi vrati in brez spremstva policije in izven urnika jih ne sme zapustiti, gibanje na prostem je časovno omejeno in poteka po strogem vnaprej določenem urniku in tudi obiski so dovoljeni le po vnaprej določenem urniku. Neresnične so navedbe, da je tožniku omogočen dostop do spleta, ter ne drži, da ima dostop do svojih oblačil. Navaja, da je bila tožniku odvzeta osebna svoboda ter podrobno pojasnjuje, kdaj se šteje, da gre za odvzem prostosti. Ker gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti, je zakonitost ukrepa potrebno presojati po standardih, ki jih določa 19. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP. Nadalje citira relevantne člene URS ter 5. člen EKČP. ZMZ govori le o omejitvi gibanja, ni pa predpisana možnost, da se prosilcu odvzame osebna svoboda. ZMZ tožene stranke ne pooblašča, da prosilcu odvzame prostost, lahko mu le omeji gibanje. Če pa bi se sodišče postavilo na stališče, da ZMZ dopušča tudi odvzem osebne prostosti, pa je potrebno odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca. V konkretnem primeru iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati, kateri izmed ustavno dopustnih ciljev se zasleduje z izrečenim ukrepom. Določene omejitve so potrebne zaradi preverjanja identitete, vendar je treba upoštevati, da lahko takšni ukrepi lahko trajajo le tako dolgo, dokler potekajo razumna prizadevanja oziroma aktivnosti, povezane z ugotavljanjem identitete. Tožena stranka ni obrazložila, kako ji bo pri ugotavljanju identitete v pomoč tožnik z omejitvijo gibanja na center za tujce in ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem identitete potekajo. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, kjer je sodišče zapisalo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

4. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da obstaja dvom v istovetnost tožnika s tem, ker ni predložil svojega osebnega dokumenta. Iz usklajene sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je nekdo prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak mora obstajati dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožnik je prepričljivo pojasnil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ne verjame tožnikovim navedbam. Oviro za pridobitev dokumentov predstavlja tudi to, da nima dostopa do svetovnega spleta. Pri sebi ima le dokument svojega očeta A.A., ki ga prilaga v fotokopiji. Ko bo prejel ostale dokumente, bo predložil tudi te. Prilaga tudi članek z njegovo fotografijo in imenom, kar je lahko tudi ena od okoliščin, ki pripomore k presoji verodostojnosti njegove identitete. Tožena stranka dvomi v prepričljivost tožnikovih razlogov zgolj iz razloga, ker se ji zdi neverjetno, da bi se tožnik bal, da ga bo Turčija vrnila v Iran z enostranskim potnim listom. Ne gre dobesedno za enostranski potni list, ampak je šlo za potni list, v katerem je imel enkratno dovoljenje za izhod iz države, sicer pa je šlo za veljaven dokument. Iz strahu za svoje življenje je potni list uničil. Tudi če dvom v prosilčevo identiteto obstoji, to še ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja. Ugotovljeno mora biti tudi, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Glede suma zavajanja in zlorabe postopka pa tožnik navaja, da mu uradne osebe ob registraciji v Sloveniji niso povedale za možnost, da lahko v Republiki Sloveniji zaprosi za azil, temveč so mu povedale, da bo organiziran avtobusni prevoz proti Avstriji. Temu je tožnik dobroverno sledil. Šele ko je prišel v stik s predstavnico UNHCR-ja je bil poučen o tem. Tožena stranka tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih zaključuje, da je pri tožniku podana begosumnost. Tudi če obstaja nevarnost, da bo zapustil azilni dom, to še ne pomeni avtomatične omejitve gibanja na prostore centra za tujce.

5. Tožnik predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tem sklepu ter da je tožena stranka dolžna tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Z izvrševanjem ukrepa se tožniku prizadeva nepopravljiva škoda. V centru za tujce se počuti izredno tesnobno in anksiozno. Izvajanje ukrepa bo pustilo resne posledice na njegovem zdravju. S sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Tožnik razen navedenega tudi predlaga, naj se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa kršena pravica do osebne svobode in naj se toženi stranki prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa na način, da se posega v njegovo pravico do osebne svobode, pri čemer se tožnik pri tem zahtevku sklicuje na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem se odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 1. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da ko je odšel iz Irana, je imel potni list in sicer dovoljenje, da lahko samo enkrat zapusti državo. Iz Irana je odšel v Turčijo. Odločil se je, da gre v smeri Grčije in ko so šli s čolnom iz Turčije v smer Grčije je prišel policijski čoln. On in ostali v čolnu so se zbali, da jih ne bi vrnili v Turčijo, zato so dokumente strgali in jih vrgli v vodo. Ko je prišel do hrvaško slovenske meje, ni vedel, da Slovenija sprejema azilante. Razen tega je bil informiran, da obstaja v Avstriji podjetje, ki sprejema azilante, ki so po veroizpovedi Bahaji in jim pomaga, da lahko gredo v Ameriko. Uradne osebe na slovenski meji, ko je prišel iz Hrvaške, mu niso povedale, da lahko v Sloveniji zaprosi za azil. Dvakrat so poskusile, da bi jih predali avstrijskim oblastem, ta pa jih ni hotela sprejeti. Najprej mu je slovenski policist povedal, da lahko, ko bo prišel v Avstrijo, tam zaprosi za azil. Potem ko je bil dvakratni poskus predaje Avstrijcem neuspešen, je prosil policiste, ali lahko tu zaprosi za azil in je dobil odgovor, da lahko. Tako so zaprosili za azil in bili odpeljani iz Postojne v Ljubljano, kjer so jim napisali sklep o omejitvi gibanja in jih ponovno vrnili v Postojno. Slovenski organi na hrvaško slovenski meji so mu sami ponudili možnost prevoza do Avstrije in sicer so jim povedali, naj stopijo na vlak, povedali so jim, da gre vlak naprej v notranjost Slovenije, potem pa iz notranjosti z avtobusom do meje z Avstrijo in nato bodo z avtobusom spet peljani naprej v Avstrijo. Povedali so mu tudi, da bo lahko v Avstriji zaprosil za azil. Nadalje je tožnik pojasnil, zakaj je priimek njegovega očeta malo drugačen od njegovega priimka. V nadaljevanju je tožnik natančno obrazložil kopije dokumentov, ki jih je priložil. Pokazal je, kateri dokument je iranski potni list, ki ga je izdal iranski konzulat v Ameriki, nanaša pa se na tožnika. Pokazal je schengensko vizo za Avstrijo, ki se prav tako nanaša nanj. Nadalje je pokazal izkaznico Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v Pakistanu, ki se nanaša na tožnikovega očeta kot tudi rojstni list njegovega očeta, v katerem je napisano tudi tožnikovo ime. Pokazal je še dokument, s katerim se je naročil za termin pri veleposlaništvu ZDA. Na več vprašanj pooblaščenke glede njegove poti iz Hrvaške preko Slovenije do Avstrije je pojasnil, da je na meji z Avstrijo prišel prevajalec za afganistanski jezik in je rekel, da tožnik nima afganistanskega naglasa in naj gre dol. Prav tako so mu povedali, da listine, ki so jih imeli s seboj, nimajo slike in da morajo iti nazaj v Slovenijo, da dobijo papir, kjer bi imel sliko. Z avtobusom so jih vrnili v Slovenijo. Slovenski policist je rekel, da jim ni treba biti zaskrbljeni in da jim bodo izdali dokument s sliko in da bodo ponovno vrnjeni v Avstrijo. Ko so se vrnili v Postojno, so policista vprašali, če lahko zaprosijo za azil in so jim povedali, da lahko in so takoj zaprosili za azil. Na avstrijski meji mu je avstrijski policist povedal, da naj gre v Slovenijo, kjer ga bodo sprejeli. Ko pa so prišli v Postojno, so zaprosili za azil in potem so jih iz Postojne poslali v azilni dom. Ko so jih na avstrijsko slovenski strani vrnili, so prišli v kraj, kjer so prvič vstopili v Slovenijo in tam je opazil dve ali tri osebe, ki so imele obleke komisariata za begunce in ti so jim povedali, da ga bodo Avstrijci sprejeli, če pa ne, naj svoje zadeve obrazloži slovenskim policistom in bo potem lahko prosil za azil. Šele ko so predstavniki UNHCR-ja povedali, da lahko zaprosi za azil v Sloveniji, se je odločil in tu prosil za azil. Tedaj je bil prvič seznanjen, da lahko v Sloveniji zaprosi za azil. Nadalje je tožnik pojasnil, kaj piše v člankih, ki ju je predložil. Glede bivanja v centru za tujce je povedal, da v centru ne nosi svojih oblačil, da se lahko zunaj centra na prostem sprehaja določeno uro na dan, v pravilih tudi piše, da imajo pravico uporabo interneta dve uri na dan, vendar je to praktično enkrat na teden. V centru za tujce ni svoboden. Vsaka dva metra v centru za tujce je ena kamera. Če je kaj nujnega, dovolijo tudi dostop do njegovih stvari, sicer pa ne. Tudi soba, kamor je prišla svetovalka za begunce, je pod video nadzorom. Zraven stojita dva policista, da slišita, kaj se pogovarjajo. Zadnjič je po telefonu klicala novinarka, ki je hotela vedeti njegovo ime, da bi imel intervju, takrat pa je imel dogovorjene ure s svojim odvetnikom in je namesto njega odšel nekdo drug in opravil intervju in potem ko so zvedeli, da je šel namesto njega nekdo drug, so bili zelo jezni.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

11. 1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko se je oprla 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ kot razlog za omejitev gibanja, saj se je v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti že ustalila upravno sodna praksa, iz katere izhaja stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak lahko tak ukrep tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 205/2014 z dne 17. 6. 2014, na katero se sklicuje tudi tožnik, izrazilo stališče, da zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevanje identitete. Tako stališče je vrhovno sodišče izrazilo tudi v sodbi št. I Up 176/2013. Navedba v izpodbijanem sklepu, da je tožnikov strah, da ga bodo vrnili iz Turčije v Iran, neutemeljen, ker je imel enosmerni potni list in ga zato Iran ne bi sprejel, ni razlog za to, da bi lahko tožena stranka dvomila o njegovih trditvah glede identitete. Razen tega pa je tožnik naknadno priložil kopije več dokumentov s slikami, ki se nanašajo nanj in na njegovega očeta, ki jih je na glavni obravnavi natančno pojasnil, kot je na primer kopija njegovega iranskega potnega lista, schengenske vize za Avstrijo, izkaznice Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v Pakistanu za njegovega očeta... Glede na vse navedeno po mnenju sodišča ni več nobenega dvoma v njegovo identiteto, kar pomeni, da ni podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

12. Sodišče pa tudi meni, da je tožena stranka napačno uporabila 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Navedeno določilo določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5. 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Tožena stranka se sklicuje zgolj na razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Navedeno določilo določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Drugi odstavek 55. člena ZMZ pa določa, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prejšnjega odstavka tega člena. Sodišče meni, da je potrebno 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ razlagati v povezavi z 55. členom ZMZ kot celoto. Tako kot se ne more v pospešenem postopku prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, se po mnenju sodišča tudi prosilcu ne sme omejiti gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka zgolj na podlagi razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej če gre za sum zavajanja in zlorabe postopka zgolj zato, ker prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Moral bi biti podan še kakšen izmed drugih razlogov iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s prvim odstavkom 55. člena ZMZ in ne zgolj razlog, ki se navezuje na 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Treba je namreč upoštevati, da pomeni omejitev gibanja poseg v pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), kadar pa se omejitev gibanja izvaja na način, da se prosilcu odvzame prostost, pa gre celo za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena URS in bi bilo nesprejemljivo, da se prosilcem za azil poseže v ti dve pravici zgolj iz razloga, ker prošnje niso vložili v najkrajšem možnem času. Sodišče torej meni, da če gre zgolj za to, da prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, da to samostojno ne more biti razlog za omejitev gibanja, skladno z drugim odstavkom 55. člena ZMZ v povezavi s 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ampak bi moral biti podan hkrati s tem še eden od razlogov iz 4., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

13. Razen tega po mnenju sodišča tožniku sploh ni možno očitati, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času brez utemeljenega razloga, saj je na glavni obravnavi povedal, da ko je prišel na hrvaško slovensko mejo, da so mu slovenski organi sami ponudili možnost prevoza do Avstrije in da bo lahko v Avstriji zaprosil za azil. Glede na to, da mu je bila ponujena možnost prevoza proti Avstriji, tožniku ni možno očitati, da sam ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. Iz vseh navedenih razlogov torej tudi razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v konkretnem primeru ni podan in ker ni podan nobeden izmed dveh razlogov za omejitev gibanja, kot ju navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je sodišče sklep odpravilo.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden izmed v sklepu navedenih razlogov za omejitev gibanja, se tudi ni opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, da gre za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena URS. Ker torej pogoji za kakršnokoli omejitev gibanja niso podani, v obravnavani zadevi niso relevantne navedbe o tem, da se omejitev gibanja izvaja na način, da je poseženo v tožnikovo osebno svobodo.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče ni posebej odločilo o tožbenem zahtevku, naj se v skladu s 4. členom ZUS-1 ugotovi, da je bila tožniku kršena pravica do osebne svobode, saj v obravnavanem primeru ni mogoč upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. Navedeno določilo namreč v prvem odstavku določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 zoper izpodbijani upravni akt, zato upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 sploh ni mogoč. Ni namreč možno hkrati zoper isti akt zahtevati sodno varstvo tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje. Sodišče je namreč že v rednem upravnem sporu preverjalo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene pravice oziroma temeljne svoboščine posameznika in je izpodbijani akt odpravilo ravno iz razloga, ker je bilo poseženo v tožnikovo pravico do svobode gibanja (poseg v osebno svobodo pomeni le večjo intenzivnost izvajanja omejitve gibanja, kjer mora biti upoštevanih več procesnih garancij), ne da bi bili podani razlogi za to. Odločitev o tožbenem zahtevku, navedenim pod 3. točko zahtevka, je tako vsebovana že v sami odločitvi, da se sklep odpravi, ter v začasni odredbi.

16. K točki II izreka:

17. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

18. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

19. Tožnik je podal zahtevek, naj se zadrži izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja in se tožnika izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Sodišče je temu predlogu sledilo, to pa iz razloga, ki ga navaja, da mu dni, ko mu je gibanje omejeno, ne bo mogel nihče nadomestiti. Sodišče je namreč pri izdaji začasne odredbe izhajalo iz stališča, da če bi v primeru vložene pritožbe zoper to sodbo in sklep v nadaljevanju upravno sodnega postopka vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep, se ne bi dalo več odpraviti posledic, da je bil tožnik do pravnomočne odločitve neutemeljeno v Centru za tujce v Postojni in je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.