Jedro

Toženec naj bi v času zaposlitve pri tožeči stranki nagovarjal stranke, da kupijo dodatke in belo tehniko prek njega osebno in ne prek trgovine, in v ta namen sprejemal denar, s čimer naj bi kršil konkurenčno prepoved. Za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki zaradi opisanega ravnanja toženca nastala, bi morala tožeča stranka tožbo vložiti v 3 mesecih, odkar je izvedela za opravljanje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 58.536,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.298,60 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitkom tožencu, da je s svojim ravnanjem okrnil ugled poslovalnice. Direktor tožeče stranke je prepričljivo izpovedal, da so se začele pojavljati težave v zvezi s polaganjem denarja. Ugotovili so, da je toženec, ko je prodal kuhinjo, denar položil na banki, istočasno pa je hotel vnovčiti virman, ki ga je naknadno požigosal in mu je bančna uslužbenka nepooblaščeno izplačala denar. Izpovedal je tudi, da je ugled poslovalnice upadel s tem, da se je v V. govorilo, da v poslovalnici ne delajo več, kar se je poznalo pri prometu, prodaji in strankah samih. Izpovedal je tudi o primeru B.H., ki mu je toženec dobavil kuhinjo, bele tehnike, ki jo je tožencu plačal, pa ni dobil. Direktor je tudi povedal, da je bilo poplačilo regresa za letni dopust iz bele tehnike dogovorjeno le za leto 2007, ne pa tudi za leto 2008, kot je izpovedal toženec. Potrdil je, da trgovina ni bila očiščena, da je bila zanemarjena, da je bil toženec večkrat odsoten in da je odvračal stranke od nakupov artiklov iz trgovine. Tudi priča M.C. je izpovedala o neprimerni urejenosti lokala, priča M.R. pa, da ob njegovem obisku v trgovini ni bilo nikogar, toženec pa mu je dejal, da naj si kar pogleda, saj je vse napisano. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ni sledilo tem izpovedim, iz katerih je moč zaključiti, da toženec dela ni opravljal vestno in da je škodoval interesom delodajalca, ko je kupce odvračal od nakupa. Sodišče je sledilo ostalim pričam. Prav tako so napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki so vezani na sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, saj ta ne more v ničemer kazati na to, da tožeča stranka toženca ni spremljala in nadzorovala. Direktor tožeče stranke je šele kasneje izvedel za nepooblaščeno vnovčenje virmana. Glede na to, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je imel toženec v pogodbi o zaposlitvi zapisano tudi obveznost urejanja trgovine, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z neurejeno trgovino ni pripisalo tožencu, saj je bila izključno na njem obveznost, da poskrbi za primerno poslovanje. Ker so trgovino zaprli izključno zaradi upada prometa in slabega glasu strank v V., je škodo povzročilo škodljivo ravnanje toženca. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo predloženih listin in sicer odgovora strankama D.S. in M.S., iz katerega izhaja, da je tožeča stranka prejela pripombe kupcev, ki jim je toženec prodal kuhinjo, prav tako pa tudi ni vpogledalo v odgovor na reklamacijo banke ... d.d., ki prav tako kaže na škodljivo ravnaje toženca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi toženec s svojim delom škodoval ugledu poslovne enote prodajalne T. v V., kar naj bi se odrazilo v upadu prihodkov, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka primorana prenehati poslovati. Odškodninsko odgovornost toženca je presojalo na podlagi 35., 37. in 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na trditveno podlago tožeče stranke, da je toženec v času zaposlitve pri njej nagovarjal stranke in v ta namen sprejemal denar, da kupijo dodatke in belo tehniko preko njega osebno in ne preko trgovine, je štelo, da je podana pravna podlaga v 37. členu ZDR, kjer je urejena konkurenčna prepoved, po kateri med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj račun ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Ker je tožeča stranka za to dejavnost toženca izvedela najkasneje ob zaprtju poslovalnice dne 18. 9. 2008, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njen zahtevek iz tega naslova prepozen, saj skladno z 2. odstavkom 37. člena ZDR lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Ker pa tožena stranka zatrjuje tudi, da naj bi toženčevo škodljivo ravnanje obsegalo tudi neutemeljeno prisvajanje denarja, prizadet pa naj bi bil tudi ugled poslovalnice, zaradi česar se je zmanjšalo poslovanje trgovine, tako da jo je morala tožeča stranka zaradi ekonomske neupravičenosti zapreti, je sodišče o tem sporu utemeljeno odločalo na podlagi 182. člena ZDR, po katerem je dolžan delavec delodajalcu povrniti škodo, povzročeno na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza ter huda malomarnost oziroma naklep, ki jih mora dokazati oškodovanec. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka tožencu skladno z 2. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ni zagotovila vseh potrebnih sredstev in materiala, da bi lahko nemoteno izpolnjeval svoje obveznosti. Ugotovilo je, da v poslovalnici ni bilo elektrike tudi do štirinajst dni in da je bila trgovina zaprta v času toženčevega dopusta. Verjelo je tožencu, da je zaradi tega, ker je vedel, da poslovalnica ne bo mogla več poslovati zaradi neurejenih razmer, dal odpoved, s katero se je direktor tožeče stranke strinjal, tako da je bila pogodba o zaposlitvi sporazumno prekinjena. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožeči stranki, da je šele po zaprtju poslovalnice ugotovila, da naj bi bil za zaprtje in posledično izgubo dobička odgovoren toženec kot edini prodajalec v tej trgovini. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je prišlo do zaprtja poslovalnice in posledično do zatrjevane škode zaradi nedopustnih ravnanj toženca pri delu, je zahtevek že po temelju zavrnilo, saj ni enega izmed elementov odškodninske odgovornosti t.j. vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in da iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbama prič M.C. in M.R., iz katerih je moč zaključiti, da toženec dela ni opravljal vestno, da je odvračal kupce od nakupov in s tem škodoval interesom delodajalca. Sodišče je pri odločitvi vsekakor upoštevalo tudi izpovedi teh dveh prič. M.R. ni izpovedal, da bi ga toženec odvračal od nakupa, je pa M.C. dejansko izpovedala, da je bila v trgovini dvakrat in se ji je zdela precej zanemarjena. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi teh dveh prič upoštevalo še izpovedi ostalih prič in listinsko dokumentacijo, ki sta jo stranki v dokazne namene vložili v spis in sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala, da bi toženec s svojim delom škodoval ugledu poslovne enote prodajalne T. v V., kar naj bi se odrazilo v upadu prihodkov, zaradi česar naj bi tožena stranka bila primorana prenehati poslovati. Ugotovilo je, da je bil v tej prodajalni toženec edini zaposleni, da je bila prodajalna v času njegove odsotnosti zaradi izrabe dopusta zaprta, da v poslovalnici ni bilo elektrike po teden dni ali pa celo štirinajst dni, da tožena stranka tožencu ni nikoli očitala, da ni opravljal dela skladno z določili pogodbe o zaposlitvi in da je poslovalnica poslovala slabo tudi zaradi direktorja tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da je toženec zaradi tega, ker je videl, da poslovalnica ne bo mogla več poslovati zaradi neurejenih razmer podal odpoved, ki jo je direktor sprejel in je prišlo do sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega utemeljeno ni verjelo tožeči stranki, da naj bi bil za zaprtje prodajalne in posledično za izgubo dobička odgovoren toženec.

Napačno tudi zaključuje pritožba, da je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi podpisanega sporazuma, da tožeča stranka toženca ni spremljala in nadzorovala, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je ta sporazum le še dodaten dokaz, da je to tako, nikakor pa ni edini dokaz, kot to želi prikazati pritožba. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da je edino na tožencu obveznost, da poskrbi za primerno poslovanje trgovine. Kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, za poslovanje družbe odgovarja direktor. Delodajalec pa mora poskrbeti, da lahko delavec delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, opravlja vestno in v skladu s pogodbenimi določili. Zato mu mora nuditi tudi ustrezne pogoje v primeru kršenja pogodbenih določil pa mora zoper delavca ustrezno ukrepati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožeča stranka tožencu ustreznih pogojev dela ni nudila, v času trajanja delovnega razmerja pa je bila s toženčevim delom očitno zadovoljna.

Iz priloženega spisa opr. št. Pd 43/2009 izhaja, da sta se stranki dogovoril, da lahko tožnik znesek regresa za letni dopust kompenzira z dobavo bele tehnike. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec plačilni nalog tožeče stranke za znesek 448,44 EUR vnovčil za poravnavo regresa za letni dopust za leto 2008, kot je bilo s tožečo stranko dogovorjeno, zato je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo reklamacije banke ... d.d., neutemeljen. Prav tako si toženec ni prisvojil zneska 570,00 EUR, ki mu jih je za dobavo pečice in kuhalnika izročila B.H., saj iz njene izpovedi kakor tudi iz listine pod B3, izhaja, da ji je toženec ta znesek vrnil, ker dobave ni mogel urediti in da je stranki te aparate kasneje dostavil direktor tožeče stranke, njemu pa je izročila denar, ki ji ga je vrnil toženec.

Na podlagi izpovedi toženca in prič D.K. ter M.S. je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za zaprtje trgovine ni odgovoren toženec. Razmere v poslovalnici so bile neurejene že dalj časa in prav iz razloga, ker je toženec ugotovil, da poslovalnica zaradi teh razmer ne bo mogla več poslovati, je dal odpoved, na podlagi katere je prišlo do sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, svoje pritožbene stroške krije sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona).