Jedro

Po pravnomočnosti vmesne sodbe, je ostalo za odločanje odprto še vprašanje višine, vendar v mejah odločitve o vmesni sodbi. Sodišče prve stopnje je tako lahko odločalo le še o zahtevku v višini 472.800 SIT. Izpodbijani del zato ne more dosegati revizijske vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odškodninskemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 285.000 SIT odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Zaradi narave odločitve revizijsko sodišče revizijskih navedb ne bo povzemalo. Izjemoma bo povzelo le tiste razloge, ki bi se po najširšem pojmovanju utegnili navezovati na vprašanje dovoljenosti revizije. Revident tako najprej povzame potek postopka. Tako povzame tudi odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila zadeva vrnjena prvemu sodišču. Revident to odločitev predstavi kot delno razveljavitev, pri čemer pri ugotovljenem deležu 30 % na strani tožnika zapiše vprašaj. Predvsem pa nato v nadaljevanju očita, da ni jasno, kakšno soodgovornost na strani tožnika je ugotovilo pritožbeno sodišče v prejšnjem sojenju (ko je izdalo vmesno sodbo na drugi stopnji; op. revizijskega sodišča). Revident v zaključku ugotavlja, da je verjetno prepozno, da bi tožnik sedaj spodbijal sodbo sodišča druge stopnje iz prejšnjega sojenja (glede ugotovljene soodgovornosti), ker "se ni oglasil takoj ali v dovoljenem času za revizijo", nato pa tej sodbi iz previdnosti vseeno "ugovarja".

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki je poslala dopis, v katerem sporoča, da na revizijo ne bo odgovorila, "ker je nepotrebno". (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega milijon tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v obravnavani zadevi je, čeprav to iz sodb ni numerično razvidno, 187.800 SIT.

V obravnavani zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine v višini 1.576.000 SIT. Njegov zahtevek je bil v prvem sojenju na prvi stopnji v celoti zavrnjen (sodba Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. P 487/94-55 z dne 15.5.2002). Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče (vmesna sodba in sklep z dne 23.9.2003, opr.št. I Cp 965/2002) sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, delno pa jo je spremenilo. Spremenitveni del odločbe je vmesna sodba. Z njo je pritožbeno sodišče odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 315. člena ZPP). Ne besedni zapis izreka (kar je v tej fazi postopka sploh edino relevantno) ne razlogi ne puščajo nikakršnega dvoma. Sodišče je odločilo, da znaša odgovornost tožene stranke 30%. Tu revident izrek bodisi napačno bere bodisi se spreneveda. Takšna odločitev seveda pomeni (kar je v razlogih tudi navedeno), da znaša soodgovornost tožnika 70 %. Ta del tožbenega zahtevka je bil z vmesno sodbo vsebinsko zavrnjen in ga tožnik ni revizijsko izpodbijal. Če bi revizijsko sodišče revizijo zoper ta del dopustilo, bi omogočilo t.i. preskakovanje pravnih sredstev - v tem primeru zoper (vmesno) sodbo, ki je postala pravnomočna že v prejšnjem postopku. Revident že sam ugotavlja, da te odločitve tudi z izrednim pravnim sredstvom več ni mogoče spodbijati, zato dodatna pravna razlaga te očitne okoliščine ni potrebna.

Zadeva je tako ostala odprta le še v razveljavitvenem delu. Njegov obseg sicer logično (prim. prvi odstavek 315. člena ZPP) izhaja že iz tega, da je treba odločiti le še o višini, vendar v mejah odločitve po vmesni sodbi (torej o 30 % prvotno postavljenega zahtevka). Ne glede na to pa je v izreku razveljavitvene odločbe to tudi izrecno poudarjeno. Zadeva je bila torej vrnjena sodišču prve stopnje v delu, ki ga zamenjuje za odločanje še odprt del zahtevka. Ta pa je ugotovljiv s preprosto matematično operacijo ter znaša 30 % od prvotno vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju lahko odločalo le še o zahtevku v višini 472.800 SIT. Svoje naloge drugače tudi ni razumelo. Metoda, s katero je ugotavljalo, koliko bi znašala pravična denarna odškodnina pod predpostavko polne odgovornosti tožene stranke, nima z vrednostjo razsojenega dela (tako ugodilnega kot zavrnilnega) nobene zveze. Sodišče prve stopnje je nato zahtevku ugodilo v višini 285.000 SIT, kar je zapisalo numerično in zavrnilo za znesek 187.800 SIT (kar je zapisalo opisno: višji tožbeni zahtevek se zavrne). Pritožbeno sodišče je zavrnitev takšnega denarnega zneska potrdilo. To je torej tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje, ki pa ne dosega revizijske vrednosti.

V skladu s 377. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo.