VSRS Sklep II Ips 11/2025

Jedro

(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.

Izrek

I.Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno spremeni tako, da se pritožbi toženca (predlagatelja) delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje:

1.Delno spremeni:

−v II. točki izreka tako, da se mld. A.A., roj. ..., mld. B.A., roj. ... in mld. C.A., roj. ..., zaupajo v skupno varstvo in vzgojo materi D.A. in očetu E.A.:

−stalno bivališče mladoletnih otrok je pri materi, ki zanje sprejema poštne pošiljke;

−v III. točki izreka tako, da starša starševsko skrb časovno izvršujeta v obsegu, kot izhaja iz III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje.

2.Odločitev glede preživnine se v še nerazveljavljenem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Sicer se revizija zavrne.

III.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je po tožbi tožnice zoper toženca oziroma po nasprotnem predlogu predlagatelja zoper nasprotno udeleženko razvezalo zakonsko zvezo (v nadaljevanju udeleženca oziroma predlagatelj in nasprotna udeleženka)1. Njune mladoletne otroke (A., roj. ..., B., roj. ..., in C., roj. ...) je zaupalo v varstvo in vzgojo materi. Stike otrok je določilo tako, da oče vsak torek pride po otroke ob zaključku vrtca ali šole, da preživijo z njim dan do srede zjutraj, ko jih vrne v vrtec ali šolo; če pa niso v vrtcu ali šoli, jih pride iskat na dom matere in jih v sredo ob 8.00 uri pripelje nazaj. Otroci z očetom preživijo tudi vsak drugi vikend, tako da pride ponje v petek po zaključku vrtca oziroma šole in jih v ponedeljek zjutraj pripelje v šolo (vrtec); če pa niso tam, jih v ponedeljek ob 8.00 zjutraj pripelje k materi. Čas poletnih počitnic preživljajo otroci z materjo od 25. 6. do 14. 7., z očetom do 31. 7., z materjo do 14. 8. in nato z očetom do 30. 8., v naslednjem letu pa v obratnem vrstnem redu. Čas šolskih počitnic med šolskim letom preživijo otroci izmenično pri enem od staršev, ravno tako čas božično novoletnih praznikov. Sodišče je predlagatelju naložilo plačilo preživnine za čas od izdaje sodbe, in sicer za mld. A. 173,50 EUR mesečno, za mld. B. 191,50 EUR mesečno in za mld. C. 113,50 EUR mesečno, skupaj 478,50 EUR mesečno. Za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe mora predlagatelj za preživljanje otrok povrniti 15.016,86 EUR.

2.Sodišče je že med postopkom začasno urejalo razmerja med starši in otroki, in sicer je s sklepom z dne 22. 5. 2019 nadomestilo očetovo soglasje za vpis otrok v vrtec oziroma osnovno šolo ter za prijavo stalnega prebivališča otrok pri materi. Na očetov predlog je mamo kaznovalo z denarno kaznijo 500 EUR zaradi omejevanja stikov; s sklepoma z dne 11. 6. 2020 in 7. 4. 2021 je zavrnilo materina predloga za izdajo (nove) začasne odredbe. Na naroku 5. 5. 2021 sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta začasno uredili preživljanje časa otrok s starši in očetovo plačevanje preživnine za otroke.2

2.Sodišče je že med postopkom začasno urejalo razmerja med starši in otroki, in sicer je s sklepom z dne 22. 5. 2019 nadomestilo očetovo soglasje za vpis otrok v vrtec oziroma osnovno šolo ter za prijavo stalnega bivališča otrok pri materi. Na očetov predlog je mamo kaznovalo z denarno kaznijo 500 EUR zaradi omejevanja stikov; s sklepoma z dne 11. 6. 2020 in 7. 4. 2021 je zavrnilo materina predloga za izdajo (nove) začasne odredbe. Na naroku 5. 5. 2021 sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta začasno uredili preživljanje časa otrok s starši in očetovo plačevanje preživnine za otroke.2

3.V razlogih sodbe je opozorilo, da sta ureditvi po ZZZDR in DZ glede razveze, varstva in vzgoje, stikov z otroki ter preživljanja skoraj identični; razlika je le v tem, da daje DZ prednost skupnemu varstvu in vzgoji. Po zaslišanju udeležencev, pridobitvi izvedenskih mnenj in zaslišanjih izvedenke psihološke stroke ... in izvedenca psihiatra ..., ki jih je sodišče v celoti sprejelo, ter zaslišanju priče psihologa ..., je presodilo, da ni pogojev za skupno vzgojo in varstvo. Povzelo je, da sta starejša otroka3 na starše močno navezana in imata z obema ljubeč odnos ter da sta oba udeleženca (vsak na svoj način) primerna za varstvo in vzgojo. Na podlagi izvedenskih mnenj je ocenilo, da je mama na otroke bolj varno navezana in čustveno bolj stabilna od očeta, ki mu najstarejši otrok A. prilagaja svoje želje in je pozoren na njegove občutke. B. se obnaša enako pri obeh starših. Skupno starševstvo ni mogoče, ker oče na prvo mesto postavlja svoje (čustvene) potrebe in išče oporo v otrocih pa tudi zaradi komunikacije med staršema.4 Predlagatelj s komunikacijo poskuša ohranjati odnos z nasprotno udeleženko in nad njo izvajati nadzor, medtem ko nasprotna udeleženka z njim komunicira, kolikor je treba glede otrok.

3.V razlogih sodbe je opozorilo, da sta ureditvi po ZZZDR in DZ glede razveze, varstva in vzgoje, stikov z otroki ter preživljanja skoraj identični; razlika je le v tem, da daje DZ prednost skupnemu varstvu in vzgoji. Po zaslišanju udeležencev, pridobitvi izvedenskih mnenj in zaslišanjih izvedenke psihološke stroke ... in izvedenca psihiatra ..., ki jih je sodišče v celoti sprejelo, ter zaslišanju priče psihologa ..., je presodilo, da ni pogojev za skupno vzgojo in varstvo. Povzelo je, da sta starejša otroka3 na starše močno navezana in imata z obema ljubeč odnos ter da sta oba udeleženca (vsak na svoj način) primerna za varstvo in vzgojo. Na podlagi izvedenskih mnenj je ocenilo, da je mama na otroke bolj varno navezana in čustveno bolj stabilna od očeta, ki mu najstarejši otrok A. prilagaja svoje želje in je pozoren na njegove občutke. B. se obnaša enako pri obeh starših. Skupno starševstvo ni mogoče, ker oče na prvo mesto postavlja svoje (čustvene) potrebe in išče oporo v otrocih pa tudi zaradi komunikacije med staršema. Predlagatelj s komunikacijo poskuša ohranjati odnos z nasprotno udeleženko in nad njo izvajati nadzor, medtem ko nasprotna udeleženka z njim komunicira, kolikor je treba glede otrok.4

4.Sodišče druge stopnje je pritožbama udeležencev delno ugodilo glede odločitve o preživnini in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da mora oče od 19. 1. 2023 mesečno plačevati za preživljanje mld. A. preživnino v znesku 167 EUR, za mld. B. 185 EUR in C. 107 EUR mesečno, skupaj za vse tri 459 EUR. V odločitvi o preživnini za čas od vložitve tožbe (8. 3. 2019) do izdaje sodbe (četrti odstavek IV. točke odločbe sodišča prve stopnje) je odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo materi in določitve stikov z očetom je pritožbi udeležencev zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

5.Sodišče je kot izhodišče materialnopravne presoje uporabilo ureditev DZ, ki ob razvezi kot prednostno obliko predvideva skupno varstvo in vzgojo. Poudarilo je, da je lahko, kadar je med starši podana zelo visoka stopnja konflikta, skupno starševstvo v nasprotju z otrokovo koristjo. Pritrdilo je zaključku prvostopenjskega sodišča, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete. Čeprav je predlagatelj primeren oče in mu glede starševstva ni kaj očitati, bi bila skupna vzgoja in varstvo v nasprotju s koristjo otrok, saj oče sledi svojim potrebam in ne potrebam otrok, poleg tega komunikacija z njim nasprotno udeleženko močno obremenjuje. Sodišče staršev ne more prisiliti k skupnemu varstvu in vzgoji - siljenje staršev k nenehnemu dogovarjanju (če si tega ne želita ali ne zmoreta) nasprotuje otrokovi koristi, kar narekuje zaupanje otrok v varstvo in vzgojo le enemu od staršev.5 Mati po oceni sodišča druge stopnje izkazuje boljše starševske kapacitete, ima bolj stabilno strukturo in je bila primarna negovalka otrok, ki jim zna postaviti meje in zanje materialno in čustveno poskrbeti.6

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6.S sklepom II DoR 162/2024 z dne 5. 6. 2024 je Vrhovno sodišče na predlog toženca (predlagatelja) dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji za zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo?

Revizijski postopek

7.Predlagatelj vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje, podredno pa njene II. točke in vrnitev zadeve v novo sojenje drugostopenjskemu sodišču. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje odstopilo od prevladujoče sodne prakse višjih sodišč po uveljavitvi DZ, izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2023. V postopku imenovana izvedenca sta bila mnenja, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in sta zmožna ustrezno poskrbeti za otroke. Svojo presojo sta sodišči zato (napačno) oprli le na mnenje izvedencev o konfliktnem odnosu, ki je takrat veljal med staršema. Opozarja, da sta starša pred sodiščem prve stopnje že v letu 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, s katero sta režim stikov določila tako, da nista prihajala v medsebojni kontakt, otroci pa na ta način niso bili izpostavljeni konfliktom. Presoja sodišč nižjih stopenj tudi ni skladna z načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ. Skladno z DZ se morajo otroci zaupati v skupno varstvo in vzgojo kljub nasprotovanju enega ali celo obeh staršev, če je to otroku v korist. Stališče novejše sodne prakse je, da je skupno varstvo in vzgoja praviloma v korist otroka, razen v izjemnih primerih, ko eden od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo otroka. Nižji sodišči nista utemeljili, v čem bo korist otrok bolje varovana, če se zaupajo v varstvo in vzgojo zgolj materi.

8.Tožnica je na revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno kot v zadevi II Ips 8/2023. Strinja se s presojo sodišč nižjih stopenj, da je med staršema podana tako visoka stopnja konflikta, da skupno varstvo in vzgoja v konkretnem primeru nista možna. Ureditev 135. člena DZ izhaja iz načela enake odgovornosti staršev do otrok, vendar dopušča drugačno odločitev, kadar skupno varstvo in vzgoja ne bi bilo v otrokovo korist. Nekonstruktivno toženčevo ravnanje se kaže predvsem v odklanjanju zdravljenja sina A., pri katerem so prisotne motnje avtističnega spektra, in v ponavljajočih predlagateljevih kazenskih ovadbah zoper nasprotno udeleženko in njene starše. Opozarja, da bi kakršnekoli spremembe na področju družinskega življenja nasprotovale koristim A. in drugih dveh otrok, ki so z obstoječo ureditvijo zadovoljni. Sicer pa so bili stiki otrok s tožencem že med postopkom določeni v približno enakem obsegu kot nato s pravnomočno odločbo.

Presoja utemeljenosti revizije

9.Revizija je delno utemeljena.

Dejanski okvir spora

10.Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki jih sodišči nižjih stopenj opirata predvsem na izvedenski mnenji izvedencev psihološke in psihiatrične stroke in na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano, so naslednje:

−Sinova sta na oba starša močno navezana in imata z njima ljubeč odnos. Oba starša sta primerna za varstvo in vzgojo ter sposobna poskrbeti za svoje otroke, vsak na svoj način. Mama ima sicer boljše starševske kapacitete od očeta, ki ima manj stabilno osebnostno strukturo, sicer pa je primeren oče in mu glede starševstva ni kaj očitati.7

−Pri očetu je prisotno labilno čustvovanje in potreba po pomiritvi in pozornosti, ki jo želi dobiti tudi od otrok. Po mnenju izvedenke je problematično, da oče svoje (čustvene) potrebe postavlja pred potrebe otrok, kar lahko vodi v zamenjavo vlog v odnosu otrok - starš. Hkrati iz ugotovitev izvedenca psihiatrije izhaja, da te očetove lastnosti ne presegajo bolezenskih meja, da so bile njegove epizode v letu 2018 reaktivne oziroma v zvezi s tedanjim dogajanjem v okolju ter da je s tem, ko je poiskal terapevtsko pomoč, pokazal neko mero samokritičnosti. Po mnenju izvedenca psihiatrične stroke se je predlagateljevo duševno zdravje v kliničnem smislu izboljšalo, kar pozitivno vpliva tudi na njegovo vsakodnevno čustvovanje in obnašanje.8

−Spor med staršema je na A. bolj vplival ter svoje želje prilagaja očetu oziroma je pozoren na njegove občutke, medtem ko obnašanje sina B. pri enem ali drugem od staršev ne odstopa. Izvedenka psihološke stroke pri nobenem od staršev ni zaznala namernega vpliva na mladoletne otroke v smislu manipulacije in indoktrinacije. Ocenila je tudi, da sta se mladoletna sinova v novih okoljih po razhodu staršev ustrezno prilagodila, deklica pa da stikov z očetom ne zavrača.9

−Oče postavlja svoje potrebe na prvo mesto.10 Oba izvedenca sta kot oviro skupnemu starševstvu izpostavila netvorno komunikacijo med staršema. Izvedenka je poudarila, da si oče še naprej želi komunicirati z materjo otrok, tudi zato, da bi jo nadziral. Predlagatelj si (vztrajno) prizadeva za več komunikacije z udeleženko, kot si je ta želi.11

−Mati bolj sledi potrebam otrok, jim zna postavljati meje in zanje poskrbeti čustveno in materialno.

−Mnenja o starševskih kapacitetah predlagatelja in nasprotne udeleženke ter druge zaznave o odnosih med staršema ter med staršema in otroki sta izvedenca podala v letu 2020, ko otroci po mnenju izvedenke zaradi starosti niso bili sposobni razumeti pomena tega postopka.

11.Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da kljub posebnostim nepravdnega postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki v revizijskem postopku zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče pri presoji zato ni upoštevalo navedb nasprotne udeleženke v odgovoru na revizijo, da predlagatelj zanemarja starševske dolžnosti in da je njegova skrb za otroke le navidezna, kar naj bi izhajalo iz pisanja po elektronski pošti z dne 16. 4. 2024. Revizijsko sodišče mora v zadevi torej preizkusiti pravilnost materialnopravnega sklepa nižjih sodišč, da niso izpolnjeni pogoji za zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo.

Izhodišča presoje

12.Nasprotna udeleženka je zoper predlagatelja zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja otrok v varstvo in vzgojo ter določitev stikov in preživnine vložila tožbo pred začetkom uporabe DZ, predlagatelj pa po začetku uporabe tega zakona. Na podlagi predhodne in končne določbe 290. člena DZ se postopki, uvedeni pred začetkom uporabe DZ, dokončajo po določbah ZZZDR. V teoriji in sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se citirana določba nanaša le na procesne določbe o pristojnosti v ZZZDR in da morajo sodišča od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, ki sta jih kot izhodišče presoje pravilno sprejeli nižji sodišči.12

13.Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarjajo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj (prvi odstavek 6. člena DZ). Izhaja iz ustavne pravice starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave, v skladu s katerim imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Vsebina starševske skrbi mora (ne glede na način izvrševanja) odražati otrokovo korist.13

Na podlagi tretjega odstavka 7. člena DZ starši ravnajo v skladu z otrokovo koristjo, če, zlasti ob upoštevanju otrokove osebnosti, starosti, stopnje razvoja in hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in spodbudo v razvoju. V skladu z drugim odstavkom 6. člena DZ ter na podlagi prvega odstavka 18. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP) starševska skrb pripada obema staršema skupaj. Tudi na podlagi 135. člena DZ imajo pri izvrševanju starševske skrbi starši enako odgovornost za varstvo in vzgojo in razvoj otroka, zato jo v skladu s prvim odstavkom 151. člena DZ izvršujejo sporazumno, ne glede na to, ali živijo skupaj. Razen če so zaradi nasprotovanja otrokovi koristi podani pogoji za odvzem ali omejitev starševske skrbi, konkretne okoliščine ne vplivajo na obstoj starševske skrbi, temveč le na način njenega izvrševanja.

14.V skladu s prvim odstavkom 136. člena DZ sta varstvo in vzgoja otroka ena od bistvenih prvin starševske skrbi, ki med drugim obsega vse obveznosti in pravice staršev glede skrbi za otrokovo življenje in zdravje, nego, nadzor, izobraževanje, zastopanje in preživljanje. Izvrševanje varstva in vzgoje otroka v okviru izvajanja starševske skrbi pomeni odločanje staršev o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, pa tudi o vprašanjih, ki lahko bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

15.Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih. V skladu s prvim odstavkom 151. člena DZ izvajata starševsko skrb oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Po tretjem odstavku 151. člena DZ o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, če ne gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj (ali če ne posega v režim izvajanja starševske skrbi, ki je bil določen oziroma dogovorjen ob razvezi zakonske zveze oziroma razpadu življenjske skupnosti staršev). Tipično vprašanje, ki presega pomen dnevnega izvajanje starševske skrbi, je vprašanje o zdravljenju otrokovega zdravstvenega stanja ali motnje, ki lahko bistveno vpliva na otrokov razvoj. Če se starši o takih vprašanjih ne sporazumejo, odloči o njih v skladu s četrtim odstavkom 151. člena DZ v zvezi s 104. členom ZNP-1 na predlog enega ali obeh staršev sodišče.

16.Starši so se na podlagi določb 151. člena DZ (ne glede na to, ali živijo skupaj, ali ne živijo skupaj in imajo skupno varstvo in vzgojo ali ne živijo skupaj in nimajo skupnega varstva in vzgoje) dolžni sporazumeti predvsem glede vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. O vprašanjih, ki nimajo takšnega vpliva, lahko samostojno odloča tisti od staršev, pri katerem je otrok in ki (vsakič, ko otrok preživlja čas z njim) polno izvaja starševsko skrb.

17.Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na zahtevo katerega od zakoncev (ali obeh), odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom (drugi odstavek 98. člena DZ).

18.Na podlagi prvega odstavka 138. člena DZ se morajo starši, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem in drugi pri drugem od staršev. Če se o varstvu in vzgoji otrok ne sporazumejo, o tem na podlagi tretjega odstavka 138. člena DZ odloči sodišče, ki v postopku odločanja o varstvu in vzgoji vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o njihovih stikih s starši. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora v skladu s 139. členom DZ vsebovati tudi odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo otrokove pošiljke in o preživljanju otroka ter o preživljanju otroka v skladu 140. členom DZ.

19.Iz primerjalne jezikovne razlage določb 138. člena ZZZDR in prej veljavnega 105. člena ZZZDR je razvidna bistvena razlika v ureditvi varstva in vzgoje otrok, ko starši ne živijo (več) skupaj. Določba tretjega odstavka 138. člena DZ omogoča sodišču določitev skupnega varstva in vzgoje tudi, če se starša o tem ne sporazumeta. Omogoča torej tudi podlago za skupno varstvo in vzgojo na podlagi odločbe sodišča. Enak zaključek izhaja iz namenske razlage ureditve DZ, ki sledi načelu prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok ter načelu otrokove koristi, ki jo zasleduje sodišče s sprejetjem odločitve, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Na podlagi tretjega odstavka 138. člena DZ lahko sodišče določi katerokoli od oblik izvrševanja varstva in vzgoje, o katerih se lahko starša sporazumeta, torej jima lahko otroke zaupa v skupno varstvo in vzgojo, določi, da so otroci v varstvu in vzgoji pri enem od staršev ali določi, da so nekateri otroci v varstvu in vzgoji pri enem od staršev, drugi pa pri drugem.

20.Skupno varstvo in vzgoja otrok je v skladu z ureditvijo DZ rešitev, ki najbolje uresničuje ustavno ureditev starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Vrhovno sodišče je v (doslej edini) zadevi po novi ureditvi DZ, v kateri je obravnavalo vprašanje določitve izvajanja starševske skrbi pri skupnem varstvu in vzgoji, poudarilo, da načelo enake odgovornosti staršev do otrok zahteva, da starša, če je to le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka, zato sodišče sprejme drugačno odločitev le tedaj, kadar skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Kot prednostno rešitev po DZ jo sprejema tudi ustaljena sodna praksa višjih sodišč. Utrjeno stališče sodne prakse višjih sodišč je, da je odstop od skupnega varstva in vzgoje utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka.

21.Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta za njeno izvrševanje primerna oba starša. Če kateri od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo konkretnega otroka, skupnega varstva in vzgoje ni mogoče prisoditi. Pri skupnem varstvu in vzgoji tudi ni mogoče vztrajati v drugih primerih, ko je ogrožena otrokova korist. Ker soglasje staršev ni pogoj za določitev skupnega varstva in vzgoje po tretjem odstavku 138. člena DZ, ga lahko sodišče, če je to otroku v korist, izreče kljub njunemu nestrinjanju. Skladno s spoznanji teorije lahko sodišče, kadar sta za varstvo in vzgojo primerna oba starša, zavrne možnost določitve skupnega varstva in vzgoje le, če je med njima podana tako zelo visoka stopnja konflikta, da ogroža otrokovo korist. Za presojo o tem, da skupno varstvo in vzgoja ni mogoče, ne zadošča ugotovitev sodišča, da je komunikacija netvorna oziroma neoptimalna, temveč mora biti tako porušena, da izvajanje skupnega starševstva ne bi bilo otrokom v korist, kljub natančni določitvi preživljanja časa otrok s starši.

Presoja okoliščin konkretnega primera

Glede zaupanja otrok v (skupno) varstvo in vzgojo

22.Sodišči sta se pri odločitvi o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo materi oprli predvsem na ugotovitve izvedenke psihološke stroke, da je oče osebnostno manj primeren od matere, ker ima labilno osebnostno strukturo, postavlja svoje potrebe na prvo mesto, išče oporo v otrocih in jih neprimerno vpleta v partnerski odnos z materjo. Šteli sta, da je bistvena ovira za skupno starševstvo tudi komunikacija med staršema.

23.(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.

24.Ugotovitve sodišč, da je starejši sin A. bolj kot B. odziven na očetovo čustvovanje in da spor med staršema nanj bolj vpliva ter o postavljanju očetovih lastnih potreb na prvo mesto, ne da bi to spremljala ugotovitev o prikrajšanju konkretnih potreb otrok, ne vodijo v zaključek o ogrožanju otrokove koristi v pomenu ravnanj, ki pomembno odstopajo od vsebine 7. člena DZ. Enako velja za očetova (posamezna) nekonstruktivna ravnanja, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v 27. točki obrazložitve odločbe, drugostopenjsko sodišče pa v 8. točki obrazložitve odločbe. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki povzema mnenje izvedenca psihiatrične stroke, namreč tudi izhaja, da očetove osebnostne lastnosti niso patološke, njegove epizode po ločitvi so bile predvsem začasne in reaktivne narave. Izvedenka psihološke stroke pri nobenem od staršev (torej tudi ne pri očetu) ni zaznala namernega vplivanja na otroke v smislu manipulacije ali indoktrinacije.

25.V zvezi z očitkom nasprotne udeleženke, da je oče nasprotoval načinu zdravljenja najstarejšega sina A., revizijsko sodišče opozarja, prvič, da pomeni odločitev o zdravljenju otroka, kot sta to pravilno pojasnili že obe sodišči, odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, in ne o vprašanju dnevnega življenja, o katerem odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji odstavek 151. člena DZ). Kadar se starši ne morejo sporazumeti o bistvenih vprašanjih, odloči o tem sodišče (četrti odstavek 151. člena DZ). In drugič, če bi sodišči presodili, da oče z nasprotovanjem A. zdravljenju ogroža otrokovo korist, bi lahko že v dosedanjem postopku odločili, da o ključnih vprašanjih otrokovega razvoja odloča zgolj mama.

26.Revizijsko sodišče ne soglaša z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da skupno varstvo in vzgoja nista možna zaradi netvorne komunikacije med starši, ki naj bi se izražala predvsem z očetovo večjo željo po komunikaciji z materjo, ta pa jo želi čim bolj omejiti. Dejanske ugotovitve o komunikaciji med staršema ne dosegajo standarda zelo visoke stopnje konflikta, ki ogroža korist otroka. Nasprotno, sodna poravnava z dne 5. 5. 2021, s katero sta udeleženca začasno uredila preživljanje časa z otroki in očetovo plačevanje preživnine zanje, kaže na možnost sodelovanja med staršema. Dokazni postopek ni potrdil obojestranskih očitkov udeležencev o psihološkem oziroma verbalnem nasilju.

27.V zvezi z mnenjema izvedencev, ki skupnemu varstvu in vzgoji nista naklonjena, Vrhovno sodišče poudarja, da je presoja o otrokovi koristi pravno vprašanje. Pomembne so ugotovitve nižjih sodišč, pa tudi izvedencev, da sta sinova (približno enako) navezana na oba starša, s katerima imata ljubeč odnos, da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo in sposobna poskrbeti za svoje otroke ter da očetu kot staršu "ni kaj očitati". Vpliv otežene komunikacije med starši na otrokovo korist je po sodni praksi mogoče odvrniti z natančno določitvijo preživljanja časa staršev z otroki. Izoblikovalo se je stališče, da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike, oziroma v primeru zaupanja otrok v skupno varstvo in vzgojo določiti način preživljanja časa med starši in otroki.

28.Nasprotna udeleženka ima sicer prav, da je bila predmet spora v zadevi II Ips 8/2023 predvsem ureditev preživljanja časa po tem, ko je sodišče že presodilo o skupnem varstvu in vzgoji. Ne glede na to pa obe zadevi temeljita na pomembno primerljivih dejanskih okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo (s približno enakomerno porazdelitvijo stikov) - neustrezni komunikaciji med staršema na eni ter primernih starševskih sposobnosti na drugi strani. Zavrnitev skupnega starševstva v obravnavani zadevi zato pomeni odstop od odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023 in od zgoraj citirane ustaljene sodne prakse višjih sodišč.

29.Glede na vse dejanske okoliščine obravnavane zadeve je Vrhovno sodišče presodilo, da mladoletne otroke zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema.

Glede izvajanja skupnega varstva in vzgoje, določitve prebivališča in naslova za vročanje

30.Ker je revizijsko sodišče otroke zaupalo v varstvo in vzgojo obema staršema, mora v skladu z zgoraj citiranimi določbami 138. člena in 139. člena DZ določiti tudi način preživljanja časa med starši in otroki, naslov stalnega prebivališča in naslov za vročanje poštnih pošiljk.

31.Teorija in sodna praksa zagovarjata stališče, da je v skladu z otrokovo koristjo preživljanje časa s starši na način, ki je čimbolj podoben preživljanju v času življenjske skupnosti med staršema, a da je kljub temu odvisno od vsakega konkretnega primera. Izmenično preživljanje časa "pol-pol" pri enem in drugem staršu (model nihala) je le eden od možnih načinov izvajanja skupnega varstva in vzgoje, ki jih zakon ne predpisuje, zato jo mora določiti sodišče. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 8/2023 izhaja, da je za skupno varstvo in vzgojo sicer pomembno, da imata oba starša približno enakovredno možnost vplivati na otrokovo vzgojo in razvoj, kljub temu pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti (matematično gledano) povsem enak del časa.

32.Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi najprimernejše nadaljevanje izvajanja varstva in vzgoje v časovnem obsegu, kot izhaja iz določitve stikov sodišč prve in druge stopnje. Ni namreč sporno, da je bil tak način dogovorjen že s sodno poravnavo v letu 2021 in poteka nemoteno. Z namenom zagotoviti kontinuiteto preživljanja časa med starši in otroki in ker po ugotovitvah izvedcev mati vendarle izkazuje nekoliko boljše starševske kapacitete od očeta, je Vrhovno sodišče določilo rezidenčni model izvajanja skupnega varstva in vzgoje, v okviru katerega bosta morala oče in mati stremeti k sporazumnemu odločanju o vprašanjih dnevnega življenja (če bo to zahtevala narava predmeta odločanja), a (popolno) soglasje bosta morala doseči le glede tistih vprašanj, ki v bistvenem vplivajo na razvoj otrok (četrti odstavek 151. člena DZ). Na podlagi 139. člena DZ je Vrhovno sodišče iz praktičnih razlogov stalno prebivališče otrok določilo na naslovu matere, ki za otroke prevzema poštne pošiljke.

Glede preživljanja

33.Ker presoja o določitvi skupnega varstva in vzgoje lahko vpliva tudi na določitev preživnine od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče v tem delu odločitev sodišča druge in prve stopnje o določitvi preživnine razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

34.Odgovor na dopuščeno vprašanje je negativen: odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji za zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo, ni pravilna. Zato je Vrhovno sodišče reviziji glede varstva in vzgoje delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 spremenilo odločbi sodišč nižjih stopenj tako, da je mladoletne otroke zaupalo v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Pri tem je določilo način izvajanja varstva in vzgoje, tako da bodo otroci s staršema preživljali čas v enakem obsegu, kot sta to glede stikov določili sodišči prve in druge stopnje.

35.Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje, kolikor se nanaša na vprašanje preživnine od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

36.Če sodišče (delno) razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

37.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Postopek se je sicer začel s tožbo tožnice 8. 3. 2019 po postopkovnih pravilih tedanjega 27. poglavja Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in materialnopravnih pravilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) se je v celoti začel uporabljati 15. 4. 2019, enako kot Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Oba zakona sta s prehodnimi določbami uredila dokončanje postopkov po prej veljavnih ZZZDR in ZPP. Predlagatelj je 26. 4. 2019, ko so že veljale določbe DZ, vložil nasprotni predlog. V skladu s prvim odstavkom 216. člena ZNP-1 se postopki, začeti pred uveljavitvijo ZNP-1, dokončajo po do sedaj veljavnih procesnih predpisih, v konkretnem primeru po ZPP. Ker pa v postopku pred sodišči nižjih stopenj ni bilo razloga, zaradi katerega se tožba in predlog ne bi obravnavala v enotnem postopku in ker je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da so koristi otrok bolje varovane v nepravdnem postopku, se uporabijo določbe ZNP-1. Glej npr: 1.3, 1.4, 2.1 točke predloga Zakona o nepravdnem postopku z dne 26. 10. 2018 (EVA: 2018-2030-0023); M. Končina Peternel, Otrok kot udeleženec postopka, Pravosodni bilten 1/21, str. 119. Smiselno glej tudi: M. Čujovič, v: S. Kraljić (ur.), Zakon o nepravdnem postopku - ZNP -1 s komentarjem, Založba WD, Maribor, 2022, str. 671-672.

2Glej 7. točko obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča.

3Hčerka je bila ob angažiranju izvedencev v letu 2020 še premajhna, zato se ugotovitve v izvedenskih mnenjih pretežno nanašajo na sinova.

4Glej predvsem 27.-29. točke obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.

5V 7. točki obrazložitve odločbe drugostopenjskega sodišča.

6Glej predvsem 10. in 11. točko obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

7Glej predvsem 21. točko obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, 11. točko obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

8Glej 17, 21.-23. točke obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.

9Glej 16. in 20. točko obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča.

10Sodišče prve stopnje je to ugotovitev podkrepilo s primerom, da je predlagatelj nasprotni udeleženki med postopkom očital, da mu ni nudila pomoči med njegovim stanjem izgorelosti, kljub temu da je skrbela za sinova in bila noseča s hčerko. Kot njegovo nekonstruktivno ravnanje je ocenilo tudi očitek materi glede omejevanja stikov s hčerko, čeprav se jim je za čas, ko je odpeljal sinova na morje za 14 dni, sam odpovedal; ko pa je nato mama za 14 dni na morje odpeljala vse tri otroke, jo je prijavil. Zaključek, da predlagatelj v odnos z nasprotno udeleženko vpleta otroke, pa je ponazorilo z njegovo izpovedbo, da sta jo k pomoči predlagatelju pozivala celo sinova. Glej 27. točko obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča in 8. točko obrazložitve odločbe drugostopenjskega sodišča.

11Glej predvsem 24. in 28. točki obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča.

12Glej M. Jančar, v: N. Weber (ur.), Družinski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2024, str. 873. Glej tudi M. Čujovič, v: S. Kraljić (ur.), Zakon o nepravdnem postopku - ZNP -1 s komentarjem, Založba WD, Maribor, 2022, str. 673-675.

13Glej B. Novak, M. Čujovič, v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 51, 57, 413, 414, 471.

14Ti so določeni v 176. členu DZ v zvezi z drugim odstavkom 136. člena DZ.

15Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZZZDR se morata starša, če ne živita ali ne bosta več živela skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR na zahtevo enega ali obeh staršev odloči, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pa pri drugem od njiju (ter po uradni dolžnosti še, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi).

16Glej M. Čujovič, v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 427.

17Glej Predlog 138. člena Družinskega zakonika EVA: 2016-2611-0062.

18Glej K. Zupančič v: K. Zupančič, B. Novak (ur. ), Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s predlogom sprememb in pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 26. Glej tudi M. Čujovič v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 419.

19Glej 14. točko obrazložitve sklepa II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023.

20Glej npr. sklepe VSL: IV Cp 385/2021 z dne 15. 4. 2021, IV Cp 1614/2021, IV Cp 2052/2021 z dne 10. 1. 2022, IV Cp 742/2022 z dne 19. 9. 2022 in IV Cp 861/2024 z dne 17. 12. 2024.

21Glej: J. Švigelj, v: N. Weber (ur.), Družinski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2024, str. 392-393 ter M. Čujovič v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 420-421.

22Primerjaj: M. Čujovič v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 420.

23Glej 16. točko obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.

24Glej 29. točko obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča.

25Glej npr. 15. in 19. točko obrazložitve sklepa VSRS II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023.

26Glej opombo 20.

27Glej npr. J. Švigelj, v: N. Weber (ur.), Družinski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2024, str. 392-393 in tam citirana sodna praksa; M. Čujovič, v: B. Novak (ur)., Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 427.

28Glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023.

29Odločitev o preživnini za čas od vložitve tožbe (8. 3. 2019) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje je razveljavilo že sodišče druge stopnje.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 98, 138, 139, 151, 151/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sklep II Ips 11/2025

ECLI:SI:VSRS:2025:II.IPS.11.2025 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

Dosedanji potek postopka

Dosedanji potek postopka

Dopuščeno revizijsko vprašanje

Dopuščeno revizijsko vprašanje

Dopuščeno revizijsko vprašanje

Revizijski postopek

Revizijski postopek

Revizijski postopek

Presoja utemeljenosti revizije

Presoja utemeljenosti revizije

Presoja utemeljenosti revizije

Dejanski okvir spora

Dejanski okvir spora

Dejanski okvir spora

Izhodišča presoje

Izhodišča presoje

Izhodišča presoje

Presoja okoliščin konkretnega primera

Glede zaupanja otrok v (skupno) varstvo in vzgojo

Glede izvajanja skupnega varstva in vzgoje, določitve prebivališča in naslova za vročanje

Glede preživljanja

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas