Jedro

Vprašanje, ali bo sodišče po določbah 213. člena ZPP prekinilo postopek ali ne, je stvar njegovega pravdnega vodstva. Enakega značaja pa je tudi vprašanje, ali bo po določilu 313. člena ZPP združilo dve pravdi v skupno obravnavanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožničin zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec dolžan izročiti tožnici v posest kmetijo v S. in to nepremičnine, vpisane v vl. št... (razen stanovanjske hiše na parc. št...) in vl. št...

k.o... ter opustiti nadaljnja poseganja v tožničino lastninsko pravico na navedenih nepremičninah. Zahtevek na izročitev stanovanjske hiše na parc. št... k.o... in prepoved poseganja v to nepremičnino pa je zavrnilo. Toženca je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov 385. člena ZPP in predlagal, da naj se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje. Po revizijskih izvajanjih je bil 16.4.1993 umrli toženčev prednik še lastnik vseh spornih nepremičnin, ko mu jih je z oporoko 21.10.1992 zapustil. Tožnica je namreč postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi vknjižbe šele leta 1994. Pri tem je še pomembno, da je toženčev pravni prednik že leta 1993 vložil tožbo zaradi razveze izročilne pogodbe, ki pa na Okrajnem sodišču v Litiji še vedno ni rešena.

Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica močnejša od toženčevih domnevnih upravičenj. Prezre namreč, da je bil zapustnik ob pisanju oporoke še vedno lastnik nepremičnine in je zato z njo lahko pravno veljavno razpolagal. Zaradi tega in zaradi odprtega nadaljnjega spora je vprašanje lastninske pravice na spornih nepremičninah še vedno sporno ter bi se moralo rešiti v enovitem postopku, v katerem bi bili združeni obe pravdi. Ker sodišče obeh pravd ni združilo, je kršilo določilo 313. člena ZPP. Toženec je tudi predlagal prekinitev postopka po 213. členu ZPP. Dalje ni prezreti, da je toženčev prednik razpolagal s sporno nepremičnino kot zemljiškoknjižni in kot dejanski lastnik. Iz navedenega izhaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo in bistveno kršili določbe pravdnega postopka.

Tožnica je na toženčevo revizijo odgovorila in predlagala, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja, da sta sodišči nižjih stopenj kršili postopek, ker da nista postopali po določbah 213. in 313. člena ZPP, kažejo, da uveljavlja toženec bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Taka kršitev pa je podana le tedaj, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona o pravdnem postopku ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji uveljavljene domnevne kršitve ne morejo predstavljati revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Namreč vprašanje, ali bo sodišče po določbah 213. člena ZPP prekinilo postopek ali ne, je stvar njegovega pravdnega vodstva. Enakega značaja pa je tudi vprašanje, ali bo po določilu 313. člena ZPP združilo dve pravdi v skupno obravnavanje. Pri tem pa je opozoriti še na okolnost, da sodišče v tem primeru tudi ne bi smelo združiti tekoče pravde s pravdo zaradi razveze izročilne pogodbe, ki teče pred okrajnim sodiščem (v Litiji). Namreč predpostavka za združitev več pravd med ostalimi okolnostmi je ta, da tečejo pred istim sodiščem (v tem primeru pa je tekla obravnavana pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, preostala pa pred Okrajnim sodiščem v Litiji). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), to sodišče ni ugotovilo. Zato je zaključilo, da toženčeva revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Po revizijskih izvajanjih je sporna tudi materialnopravna presoja spora. Tožnica je kot lastnica sporne nepremičnine iztoževala od toženca, da ji nepremičnine vrne, ker da jih ima v posesti. Glede na tako podlago je spor stvarnopraven. V takem sporu mora tožnik po določilu 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR) dokazati, da je lastnik določenih nepremičnin in da so te v posesti toženca. Po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje je tožnica dokazala, da je sporno kmetijo pridobila s preužitkarsko pogodbo, ki jo je sklenila 9.7.1985 s pravnim prednikom sedaj pokojnim A. Z. in da se je vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi navedene pogodbe, potem ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je preužitkarska pogodba pravno veljavna in da mora preužitkar A. Z. overiti podpis na navedeni pogodbi. Dalje sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec res v posesti spornih nepremičnin. Ker sta ocenili, da je izročevalec A. Z. z izročitvijo posestva tožnici na podlagi pravnoveljavno sklenjene izročilne pogodbe izgubil stvarne pravice na obravnavani nepremičnini ter da z njo zato ni mogel več veljavno razpolagati z oporoko 21.10.1992 v korist toženca, sta zaključili, da mora toženec izročiti tožnici v posest posestvo, ki je bilo predmet preužitkarske pogodbe in da se mora v bodoče vzdržati posegov vanj.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno odločili, ko sta tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodili. Tožničin zahtevek na vrnitev nepremičnine ima podlago v 37. členu ZTLR, zahtevek na prepoved nadaljnjih posegov pa v določilu 42. člena ZTLR. Navedeno pravno varstvo ne more biti vprašljivo zaradi še odprtega spora, ki teče zaradi razveze preživninske pogodbe in kot to neutemeljeno meni revident. Namreč, če ima tako varstvo celo domnevni lastnik ali tisti, ki je stvar pridobil odplačno in ima zato močnejši pravni naslov nasproti tistemu, ki je stvar pridobil neodplačno (glej Finžgar: temeljna lastninskopravna razmeja, 1980, stran 50), ima v tem sporu priznano varstvo toliko bolj tožnica, ki je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pridobila nepremičnino odplačno, ki je pravnomočno iztožila zemljiškoknjižno dovoljenje od svojega prednika in ki se je v zemljiški knjigi tudi vknjižila kot lastnica nepremičnin. Pritrditi pa je tudi zaključku sodišč nižjih stopenj, da je toženčeva pravica lahko le domnevna in da je rešitev te pravde v ničemer ne prejudicira.

Ker je revizijski preizkus pobijanih sodb nižjih sodišč pokazal, da niso podane v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP glede na to, da le ponavlja med postopkom že iznešene razloge oziroma ugotovitve. Ta odločitev temelji na določilu prvega odstavka 166. člena ZPP.