Jedro

Računa, na katere se sklicuje upnik ne glasita nanj; pogodbe št. 3 pa ni mogoče šteti ne za javno listino, ne po zakonu overjeno listino in posledično ne gre za verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo. Vse to pa pomeni, da bo moral upnik najprej v pravdi izposlovati izvršilni naslov zoper dolžnika in šele nato predlagati izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi, opr. št. VL 1 z dne 03.11.2009 se razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Navaja, da upnik zahteva izvršbo na podlagi dveh računov, ki ju je izdala druga pravna oseba in ne upnik. Pogodba na katero se sklicuje upnik ni cesijska pogodba, ampak pogodba o poravnavi. Upnik bi moral za svojo aktivno legitimacijo predložiti originalno oz. notarsko overjeno kopijo cesijske pogodbe o odstopu terjatve, da bo lahko sploh sodeloval v pravdi.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

V danem primeru je upnik predlagal izvršbo na podlagi računov št. 1 in 2 ter cesijske pogodbe št. 3. Dolžnik, tako v ugovoru kot v pritožbi navaja, da je oba računa izdalo podjetje B. d.o.o. in ne upnik tega izvršilnega postopka; pogodba št. 3 na katero se sklicuje upnik, pa ni cesijska pogodba, ampak le pogodba o poravnavi, ki sta jo podpisala upnik in dolžnik (list. št. 11). Smiselno torej dolžnik ugovarja, da ni izkazan prehod terjatve od prejšnjega upnika (B. d.o.o.) na upnika tega izvršilnega postopka (I. d.o.o.).

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 23. členu določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine. Za slednjo se šteje tudi po zakonu overjena zasebna listina. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je to možno le tedaj, kadar sta iz verodostojne listine razvidna tako upnik kot dolžnik. Vendar pa je treba za dovolitev izvršbe na podlagi takih listin uporabiti še določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki pravi, da izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če ta z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže prehod terjatve. Ker ZIZ specialno ureja pogoje za dovolitev izvršbe v takih primerih, je zato sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu na določila OZ o odstopu terjatve materialno pravno napačno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se računa, na katere se sklicuje upnik ne glasita nanj; pogodbe št. 3 pa ni mogoče šteti ne za javno listino, ne po zakonu overjeno listino in posledično ne gre za verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo (24. člen ZIZ). Vse to pa pomeni, da bo moral upnik najprej v pravdi izposlovati izvršilni naslov zoper dolžnika in šele nato predlagati izvršbo.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine niso bili izpolnjeni po ZIZ določeni pogoji, zato je utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).