Jedro

Po določbah ZDen ni pogojev za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini s pravico uporabe, ki je bilo samoupravni stanovanjski skupnosti s strani uporabnika prodano s kupoprodajno pogodbo. Kolikor je bila pogodba sklenjena iz razlogov, navedenih v 5. členu ZDen, pa o tem odloča sodišče v nepravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine ... z dne 17.3.1993, s katero je zavrnil zahtevo tožnikov za plačilo odškodnine za podržavljeno stavbno zemljišče oziroma podrejeno za vračilo nadomestnega zemljišča. V obrazložitvi navaja, da sta bili stavbni zemljišči parc. št. 478 in parc. št. 479 vpisani v vl. št. 839 podržavljeni očetu tožnikov I.M. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), dočim sta stanovanjska stavba in delavnica ostali v njegovi lasti. Pravni nasledniki I.M., so s kupoprodajno pogodbo z dne 5.9.1984 navedena objekta skupaj s pravico uporabe na stavbnem zemljišču prodali Samoupravni komunalni skupnosti občine ... zaradi gradnje po zazidalnem načrtu ... proti plačilu kupnine ugotovljene po sodnem cenilcu. Iz navedene kupoprodajne pogodbe tudi izhaja, da so trije izmed prejšnjih solastnikov, poleg izplačane kupnine, prejeli tudi nadomestne stavbne parcele R-1, R-2 in R-3 po ZN ..., četrti solastnik pa namesto nedodeljene stavbne parcele na ... objekt C-10, še dodatno odškodnino v znesku 99.689,20 tedanjih din. Kupoprodajna pogodba iz leta 1980, na katero se tožniki sklicujejo je bila očitno le predpogodba, saj je v zemljiški knjigi kot pravni naslov za prenos lastništva navedena kupoprodajna pogodba z dne 5.9.1984. V danem primeru je torej šlo za prodajo lastniških objektov, skupaj s pravico uporabe na nacionaliziranem stavbnem zemljišču. Ker tožnikom stavbno zemljišče ni bilo prisilno odvzeto, temveč je bilo kupcu prodano skupaj z objekti, in sicer na podlagi veljavno sklenjenega pravnega posla, po določbah ZDen ni pogojev za denacionalizacijo navedenega stavbnega zemljišča. Veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 5.9.1984 obvezuje in je upravni organ ne more spreminjati, ker to ni v njegovi pristojnosti. Če tožniki menijo, da navedena pogodba ni bila veljavno sklenjena oziroma, da sodna cenitev, ki je bila podlaga za plačilo kupnine, tako za objekte, kot tudi za zemljišče ni bila pravilna, bi pogodbo lahko izpodbijali samo v rednem sodnem postopku, in sicer po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Tožniki v tožbi navajajo, da tako prvostopni organ kot tožena stranka nista odločila o delu zahtevka za vračilo dela podržavljene parcele št. 479, ki ni bila uporabljena za izvedbo zazidalnega načrta .... Navedeno zemljišče označeno s parc. št. 479 ni bilo funkcionalno zemljišče k stavbišču, ampak je imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini s pravico uporabe. S prodajo stavbe in funkcionalnega zemljišča (dvorišča) po kupoprodajnih pogodbah z dne 13.5.1980 in 5.9.1984 je bilo prodano tudi nezazidano stavbno zemljišče, za katerega je bila plačana odškodnina v višini koristi po občinskem odloku. Ker je bila s tem pravnim poslom odvzeta le posest že prej nacionaliziranega zemljišča, ni mogoče šteti, da je zemljišče prešlo v občinsko last s kupoprodajno pogodbo, kot je to običajno pri lastninskih oblikah na nepremičninah. Občina tega zemljišča ni v celoti uporabila za izvedbo že navedenega zazidalnega načrta in zato v skladu s 3. odst. 32. člena zakona o denacionalizaciji obstoja zakonita možnost vrnitve zemljiišča v naravi. Prva kupoprodajna pogodba z dne 13.5.1980 je bila sklenjena pod pretnjo, da bo sicer premoženje razlaščeno. To ni bila nikakršna predpogodba, ampak nek vsiljen pravni akt, ki ga ni bilo mogoče uporabiti za vknjižbo v zemljiški knjigi. Z drugo kupoprodajno pogodbo z dne 5.9.1984 je Samoupravna komunalna skupnost občine ... kupila iste nepremičnine kot s prvo pogodbo. Glede nadomestnih parcel, na katere se sklicuje tožena stranka, pa tožniki pripominjajo, da je omenjena skupnost tožnikom le omogočila nakup drugih stavbnih parcel, ki pa so jih tožniki kupili pod enakimi finančnimi in drugimi pogoji kot ostali člani stanovanjske zadruge. Predlagajo, da sodišče prizna odškodnino za nacionalizirano stavbno zemljišče v višini 66,98 DEM za m2 zazidane površine in 26,79 DEM za m2 nezazidane površine in da odredi dodelitev nadomestnega zemljišča iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Del zemljišča, ki ni bilo uporabljeno za gradnjo po zazidalnem načrtu, naj se vrne v last in posest bivšemu lastniku.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja in tožniki v tožbi tega ne izpodbijajo, da so tožniki s kupoprodajno pogodbo z dne 5.9.1984, ki je nadomestila razlastitev oziroma prisilni prenos nepremičnin in je bila tudi pravni naslov za zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe na navedenih nepremičninah, prodali te nepremičnine Samoupravni komunalni skupnosti občine ... Tako prvostopni organ, kot tudi tožena stranka sta pravilno ugotovila, da so v tem primeru predmetne nepremičnine dejansko prešle v družbeno lastništvo na podlagi kupoprodajne pogodbe in zato po zakonu o denacionalizaciji (ZDen) ne morejo biti predmet denacionalizacije, kolikor pa je bila pogodba sklenjena iz razlogov navedenih v 5. členu ZDen, pa o tem odloča sodišče v nepravdnem postopku (56. člen ZDen). Res je sicer, kar trdijo tožniki, da ni mogoče šteti, da je nacionalizirano nezazidano stavbno zemljišče prešlo v občinsko last s kupoprodajno pogodbo kot je to običajno pri lastninskih oblikah na nepremičninah, vendar pa sodišče pri tem pripominja, da je v tem primeru, kar smiselno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, kupoprodajna pogodba nadomestila prenos nepremičnin z odločbo in da so tožniki to pogodbo prostovoljno sklenili. Navedbe tožnikov, da je bila odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče v pogodbi določena po določbah razlastitvenega zakona, po mnenju sodišča to samo še potrjuje, saj so se iste zakonske določbe pri odmeri odškodnine uporabljale tudi v primerih, ko so bivši lastniki morali nezazidana stavbna zemljišča izročiti občini na podlagi odločbe. Iz ugotovljenih podatkov v spisu izhaja, da se je kupec v pogodbi zavezal, da bo tožnikom za prodano stavbno zemljišče omogočil nakup treh stavbnih parcel za individualno gradnjo stanovanjskih hiš v kompleksu ... (ne pa nadomestnih stavbnih parcel kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi), po enaki ceni, kot odstopajo zemljišče prodajalci.

Iz navedenega sodišče zaključuje, da je bila pogodba v trenutku sklenitve za tožnike ugodnejša kot bi bila odločba, zato so nanjo tudi pristali. Zato tožniki z ugovorom, da so jo bili prisiljeni skleniti zaradi pretnje, da bo sicer izdana odločba, v tem postopku ne morejo uspeti, kar je v odločbi že pravilno ugotovil organ in sicer, da je po 5. členu ZDen o tem pristojno odločati sodišče v nepravdnem postopku.

Sodišče pri tem še dodaja, da je namen denacionalizacije popravljenje krivic, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose in ker je eno temeljnih načel zakona, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih, je sodišče v tem primeru presodilo kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na vse navedeno je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da upravni organ ni odločil o delu zahtevka, za vračilo dela podržavljene parcele 479, ki ni bila uporabljena za izvedbo zazidalnega načrta ...

Ker je odločba tožene stranke pravno utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).