Jedro

Svobodna privolitev skleniti zakonsko zvezo kot pogoj za njeno veljavnost iz 17.člena ZZZDR pomeni pri vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti svobodno odločitev za skupno življenje. O pomanjkanju toženčeve svobodne volje za samo skupno življenje, ki je trajalo pet let, seveda ni mogoče govoriti. Ko toženec poudarja, da ni bilo njegove volje za trajnejšo življenjsko skupnost, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Nesprejemanje pravnih posledic skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa ni odvisno od njegove volje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na njem je sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da je med pravdnima strankama v času od 1.10.1991 do 30.9.1996 obstajala izvenzakonska skupnost. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje oziroma tako njuno spremembo, da se ugotovi, da med pravdnima strankama ni obstajala izvenzakonska skupnost. Odgovore pritožbenega sodišča na njegove podrobne pritožbene trditve šteje za pavšalne, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Samo skupno bivanje brez kvalitetnega odnosa in hkrati subjektivnega odnosa partnerjev ne zadostuje za izvenzakonsko skupnost. Nakup stanovanja po solastninskih deležih je bil neobičajen za izvenzakonsko skupnost, če bi bila res prisotna volja po trajni življenjski skupnosti. Deleži na stanovanju pa so bili le eden od elementov, ki jih je uveljavljal toženec, na druge elemente ni dobil zadovoljivega odgovora ali pa ga sploh ni dobil. Institut izvenzakonske skupnosti ni namenjen edino ali samo temu, da ne bi prišlo do prikrajšanja enega od partnerjev po razpadu skupnosti. Morda ločnica do razmerja, ki bi ga bilo mogoče enačiti z izvenzakonsko skupnostjo, res ni daleč, vendar po globokem toženčevem prepričanju konkretnega razmerja ni mogoče tako opredeliti. Najpomembnejše merilo je svobodna odločitev živeti skupaj ob obstoječi čustveni navezanosti. Po sodni praksi z enostransko izraženo voljo enega od partnerjev izvenzakonska skupnost ne nastane. Sicer pa je tožnica sama povedala, da zaupanja ni bilo, tožencu je očitala celo skopuštvo, saj podatkov o njegovih dohodkih ni nikoli dobila. Sklicuje se na sodbo tega sodišča, po kateri skupen nakup nepremičnine ne zadostuje za opredelitev izvenzakonske skupnosti, čeprav sta stranki živeli skupaj. Omenja nesoglasja med pravdnima strankama glede otrok in glede skupnega bivališča in spet poudarja, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju volje partnerjev, da vzpostavita trajno življenjsko skupnost. O možnosti trajnega razmerja sta sicer razmišljala, vendar do zaključka o trajnosti nista prišla. Šlo je le za nekaj več časa trajajoče preizkušanje druženja fanta in dekleta. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno opozorilo, da sta ob petkih hodila domov vsak k svojim staršem in na pripombo o prisotnosti bolezni na obeh straneh. V drugostopenjski sodbi tudi ni razlogov glede časa trajanja. Izvenzakonska skupnost ni mogla nastati že 1.10.1991, ko je toženec hodil le na obiske, že v začetku leta 1996 pa sta šla ločeno v tujino. Na koncu toženec poudarja, da morajo biti merila za izvenzakonsko skupnost strožja kot za zakonsko zvezo in se sklicuje tudi na svoje ostale pritožbene trditve.

Revizija je bila vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revijsko sodišče in stranki v tej fazi postopka vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki sta jih in kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči. V tej zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec z obširnimi navedbami skuša prikazati nižjo kvaliteto skupnega življenja s tožnico in s tem posredno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Skladne izpovedi številnih prič, fotografije, toženčeva pisma, vse to izkazuje dalj časa trajajočo življenjsko skupnost pravdnih strank, ki izpolnjuje vsa potrebna merila za opredelitev njunega razmerja kot izvenzakonske skupnosti. Njuna življenjska skupnost je po notranjih in zunanjih kriterijih ustrezala zakonskim merilom iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 - ZZZDR UPB1), kot tudi zahtevam, ki jih je pri napolnjevanju pravnega standarda izvenzakonske skupnosti določila sodna praksa. Razlogi iz dveh sodb tega sodišča, na kateri se revizija sklicuje, so bili navedeni pri drugačnih življenjskih primerih, kot je toženčev.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč se je toženec že 1.10.1991 priselil k tožnici v sobo v študentskem apartmaju pod imenom dotakratne tožničine sostanovalke. Revizijske trditve, da je takrat le hodil na obiske, nedovoljeno izpodbijajo dejansko stanje. Njuna skupnost je trajala vse do toženčeve vrnitve iz Avstralije septembra 1996. Ločen odhod obeh pravdnih strank v začetku leta 1996 v tujino ni predstavljal razpada njune izvenzakonske skupnosti, kar poleg ostalega izhaja tudi iz toženčevih pisem. Samo začasna ločitev zaradi strokovnega izpopolnjevanja v tujini sama po sebi ne more biti razlog za prenehanje razmerja, v obravnavanem primeru pa je toženec pred odhodom v tujino tožnico tudi zasnubil. Na toženčeve pritožbene ugovore glede trajanja njune izvenzakonske skupnosti je pritožbeno sodišče odgovorilo na tretji strani svoje sodbe in so drugačne revizijske trditve nepravilne.

Pravdni stranki sta torej živeli skupaj pet let, najprej v študentski sobi, nato nekaj mesecev v najetem stanovanju, potem pa sta skupaj kupili stanovanje v L. Imela sta skupno gospodinjstvo, skupaj sta jedla, spala, se družila, hodila v kino, opero, na skupne izlete, dopuste, se s prijatelji in drugimi pari medsebojno obiskovala itd. Prijatelji so izpovedali, da sta živela kot mož in žena, da sta dajala vtis resnega para, da je manjkal le papir itd. Ne glede na ustreznost dejanskega kritja stroškov skupnega življenja sta živela tudi v ekonomski skupnosti. Navzven sta torej izkazovala take znake, da ju je okolica štela za par. Tudi notranji znaki njunega razmerja so zadostili zahtevam za opredelitev izvenzakonske skupnosti.

Medsebojna čustvena navezanost je izkazana, pa tudi zaupanje in medsebojna pomoč. Toženec neutemeljeno omenja nezaupanje tožnice, ker ji ni povedal podatkov o svojih osebnih dohodkih, ter očitke o skopuštvu. Ta del tožničine izpovedi se nanaša na zadnje obdobje, ko se je njuna skupnost že začela krhati, ker se je tožnica čutila izkoriščano, do takrat pa je upala, da se bo spremenil. Tudi nesoglasje, ali bosta kasneje živela v L. ali v G., ni pravno odločilno ob dejstvu, da sta pet let živela v L. in da je toženec po prenehanju izvenzakonske skupnosti živel v L. še nadaljnjih pet let. O otroku je toženec pričel govoriti proti koncu njunega razmerja, pred tem pa je tožnica po izpovedi prič želela dokončati študij. O otroku tudi v zakonski zvezi partnerji dalj časa razmišljajo, preden pride do odločitve. Toženčevo sklicevanje na duševna obolenja v obeh družinah je neutemeljeno, saj je za te okoliščine vedel in tudi sicer otrok ni pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da posamezna nesoglasja sama po sebi niso pomembna, kadar sta partnerja pripravljena na kompromise in kadar so močnejši povezovalni dejavniki.

Toženec v reviziji najbolj poudarja okoliščino, da naj ne bi bilo svobodne volje živeti v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, pač pa da je šlo le za to, da je "druženje v obliki fanta in dekleta ter preizkušanja trajalo nekaj več časa". Pri taki trditvi je nelogično, da se je toženec sploh odločil za skupen nakup stanovanja. Nakup v obliki solastnih deležev, pri tožnici do 4/5, pri tožencu pa do 1/5, ne kaže na pomanjkanje svobodne volje za trajno skupno življenje, pač pa je bil po skladnih izpovedih tožnice in prič tako izveden zato, ker je toliko denarja dal tožničin oče, ki je želel tak zapis in se je to ob sklenitvi pogodbe spoštovalo. Svobodna privolitev skleniti zakonsko zvezo kot pogoj za njeno veljavnost iz 17.člena ZZZDR pomeni pri vprašanju obstoja izvenzakonske skupnosti svobodno odločitev za skupno življenje. O pomanjkanju toženčeve svobodne volje za samo skupno življenje, ki je trajalo pet let, seveda ni mogoče govoriti. Ko toženec poudarja, da ni bilo njegove volje za trajnejšo življenjsko skupnost, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Nesprejemanje pravnih posledic skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa ni odvisno od njegove volje.

Razlogi pritožbenega sodišča niso bili taki, kot jih skuša prikazati toženec, da naj bi bil institut izvenzakonske skupnosti namenjen edino ali samo temu, da ne bi prišlo do prikrajšanja enega ali obeh partnerjev po prenehanju njune zveze. Toženec je v pritožbi le navrgel, da sta v času bivanja v študentskem domu oba partnerja ob vikendih hodila domov, kjer so jima starši oprali in uredili obleko. Na to trditev pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovoriti, saj gre za običajen način študentskega življenja in urejanja zadev, ki ne vpliva na sam obstoj izvenzakonske skupnosti. Poleg tega iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da njuni starši stanujejo blizu, iz izpovedi toženčevih staršev pa, da je tožnica tudi ob teh prilikah prihajala v njihovo hišo. Ne gre torej za pravno pomembno trditev. Končno v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati toženčevega posplošenega sklicevanja na ostale pritožbene trditve, na katere naj ne bi dobil odgovora. Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero veljajo drugačna pravila v primerjavi s pravili za pritožbo, ki je redno pravno sredstvo. Obseg revizijskega izpodbijanja je omejen, omejeni so tudi razlogi izpodbijanja. Zato revizijsko sodišče ne more in ne sme samo iskati, ali je morebiti izostal odgovor na še katero od številnih pritožbenih trditev.

Po vsem obrazloženem niso utemeljeni revizijsko uveljavljani razlogi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).