Jedro

Hipoteka kot stvarna pravica s sklenitvijo cesijske pogodbe ne presegata po zakonu samem na cesionarja. Stranki cesijske pogodbe morata prenos hipoteke na cesionarja dogovoriti, dogovor pa je potrebno še zemljiškoknjižno izvesti. Šele z njegovo zemljiškoknjižno izvedbo postane cesionar imetnik hipoteke, s tem pa tudi upravičenec do ločenega poplačila terjatve na podlagi hipoteke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z delno zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in v posledici tega z delno potrditvijo odločbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pravnomočno odločilo: 1) da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka izločiti iz posebne (?) stečajne mase kupnino, doseženo s prodajo nepremičnin, naštetih v tožbenem zahtevku, s katerimi je bilo zavarovano plačilo terjatve 135,597.554,00 SIT (del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo omenjenega zneska, je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje), 2) da se zavrže tisti del tožbe, v katerem zahteva tožeča stranka še enkrat, s podrejenim tožbenim zahtevkom, plačilo zneska 135,597.554,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, s sklepom pa zavrglo tožbo s podrejenim tožbenim zahtevkom. Tudi sodišče druge stopnje je odločilo s sodbo in sklepom. S sodbo je delno zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje, s sklepom pa je (poleg delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe s podrejenim tožbenim zahtevkom.

V reviziji je tožeča stranka sicer navedla, da jo vlaga zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje, z revizijskimi razlogi pa utemeljuje samo utemeljenost revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. V njih izrecno navede, da se ne strinja samo z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tudi revizijski predlog se nanaša samo na sodbo pritožbenega sodišča. Iz tega revizijsko sodišče zaključuje, da je tožena stranka z navedbo, da vlaga revizijo zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, navedla samo oznako odločbe, na katero se nanaša revizija, da pa z njo izpodbija samo tisti del odločitve sodišča druge stopnje, v katerem je bilo odločeno s sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem ne pove, s kakšnim ravnanjem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Glede na 386. člen ZPP pa bi to morala storiti. Revizijsko sodišče pazi namreč pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, razen na pravilno uporabo materialnega prava, samo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v deseti točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Do teh pa ni prišlo. Zato tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more uspeti.

Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na določbi 437. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR) in 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL, ki ga je treba uporabiti v tem sporu glede na prvi odstavek 196. člena ZPPSL/93 - Ur. list RS štev. 67/93...52/99). Ti dve določbi pa ne izključujeta uporabe tistih zakonskih določb, ki urejajo pridobitev, prenos in prenehanje tistih stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo.

Zastavna pravica je stvarna pravica. Njeno pridobivanje in prenehanje ureja zakon (7. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 6/80 in 36/90; v nadaljevanju: ZTLR), in sicer, če gre za zastavno pravico na nepremičnini - hipoteko - 64. člen ZTLR. Ta določa, da se pridobi na podlagi pravnega posla hipoteka z vpisom v javno knjigo, to je, v zemljiško knjigo.

Čeprav je imel cedent sporne terjatve slednjo zavarovano s hipoteko, ta kot stvarna pravica s sklenitvijo cesijske pogodbe ni prešla po zakonu samem na tožečo stranko - cesionarja. Stranki cesijske pogodbe bi morali prenos hipoteke na tožečo stranko dogovoriti, dogovor pa bi bilo potrebno še zemljiškoknjižno izvesti. Šele z njegovo zemljiškoknjižno izvedbo bi tožeča stranka postala imetnik hipoteke, s tem pa tudi upravičenec do ločenega poplačila terjatve na podlagi hipoteke.

Da bi tožeča stranka lahko uveljavljala ločeno poplačilo svoje terjatve samo, če bi izposlovala prenos hipoteke na sebe, izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih predpisov. V času sklenitve cesijske pogodbe (11.2.1993) so veljala pravila zemljiškoknjižnega prava iz Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930. Ta je v prvem odstavku 4. par.

določal, da je možno knjižne pravice pridobiti, prenesti, utesniti ali razveljaviti edino z vpisom v zemljiško knjigo. Prenos hipoteke pa bi bilo možno izvesti tudi po uveljavitvi Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS štev. 33/95). Ta ima v prvem odstavku 5. člena podobno določbo. Od določbe prvega odstavka 4. par. Zakona o zemljiških knjigah se razlikuje samo v tem, da ne govori o prenosu knjižnih pravic in doda izjemo "če zakon ne določa drugače". Zakon za primer, kot je sporni, ne določa drugače, izostanek izrecne določbe, da se tudi prenos knjižne pravice izvrši samo z vpisom v zemljiško knjigo pa na stvari nič ne spremeni. Prenos knjižne pravice pomeni namreč njeno prenehanje za osebo, ki jo prenaša ter pridobitev za osebo, na katero se prenaša. Čeprav bi tožeča stranka, zlasti glede na 437. člen ZOR, lahko izposlovala prenos na sebe hipoteke, s katero je bila zavarovana na njo cedirana terjatev, tega ni storila. Zato hipoteke ni pridobila, s tem pa tudi ne upravičenja do ločenega poplačila svoje terjatve.

Izostanka prenosa hipoteke na sebe tožeča stranka ne more opravičevati z neurejenimi odnosi med republikami bivše Jugoslavije. Tako, kot je uspela skleniti cesijsko pogodbo, bi lahko sklenila tudi pogodbo o prenosu hipoteke (ta bi morala biti že sestavni del cesijske pogodbe). Okoliščina, da je bila tožena stranka kot dolžnik cedirane terjatve v času cesije v stečaju, ne spreminja instituta cesije kot ga obravnava ZOR v 436. členu in sledečih. Prvi odstavek 88. člena Zakona o denacionalizaciji, na katerega se tudi sklicuje tožeča stranka v reviziji, pa se nanaša samo na osebo, ki je (bila) upravičena razpolagati z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega je obstojala možnost vrnitve po omenjenem zakonu. To bi lahko bila v obravnavanem primeru samo tožena stranka, nista pa to bili stranki cesijske pogodbe. Prenos hipoteke na tožečo stranko namreč ne bi bil razpolaganje s premoženjem tožene stranke, ampak s hipoteko, ustanovljeno v korist prvotnega upnika (cedenta), s čimer se obremenitev s hipoteko že obremenjenega premoženja ne bi nič spremenila.

Glede na navedeno tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.