Jedro

Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 12. 2014 in odločba toženca št. ... z dne 9. 4. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 18. 12. 2014 odpravijo v delu, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izrečejo za nične odločbe toženca z dne 26. 3. 2015 in v zvezi s tem Centra za socialno delo A. z dne 5. 12. 2014 ter toženca z dne 9. 4. 2015 in Centra za socialno delo A. z dne 18. 12. 2014 oziroma, da se odpravijo navedene odločbe v delu, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in se zadeva vrne v ponovno odločanje (I. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 55,28 EUR stroškov provizije v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Štelo je, da niso podani razlogi, zaradi katerih se odločbe izrečejo za nično, kakor to določa 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, prav tako tožnik zaradi zagotovljene brezplačne nastanitve nima stroškov z zagotovitvijo prostorov za bivanje, saj ne plačuje najemnine. Bivša partnerica tožnika se ne šteje za družinskega člana, tožniku pa je omogočila bivanje v svoji nepremičnini. V takšnih primerih je možno dodeliti socialno pomoč v nižjem znesku, če je posamezniku zagotovljen cel ali del minimalnega dohodka oziroma, če mu pomagajo pri preživetju osebe, ki niso družinski člani.

2. Zoper zavrnilni del pod točko I sodbe se pritožuje tožnik, saj izpodbijana odločba ni upoštevala načela zakonitosti iz 6. člena ZUP. Meni, da prvostopenjski organ - CSD odloča na podlagi računalniškega programa narejenega s strani tožene stranke in tako CSD pri odločanju ni samostojen, saj program v primeru, da prosilec ne stanuje v lastnem stanovanju, aktivira polje z oznako pogodba in v kolikor slednje ni potrjeno aktivira polje, s katerim se zahteva vnos preko šifre zmanjšanja denarne socialne pomoči ter tako avtomatično določi višino zmanjšane denarne socialne pomoči. Navedenih kršitev prvostopenjsko sodišče sploh ni presojalo. Sodišče je v obrazložitvi pod točko 7 in 8 napačno uporabilo materialno pravo ter napačno interpretiralo dejansko stanje v predmetni zadevi. Pristojno ministrstvo je s Pravilnikom, ki obravnava zmanjšanje denarne socialne pomoči pojem „omogočeno bivanje“ razdelalo nemetodološko in tako dopušča arbitrarne odločitve organom. Denarna socialna pomoč je namenjena osnovnemu preživetju brezposelne osebe, ki nima drugih sredstev in naj bi pokrivalo hrano, obutev, obleko, kurjavo in druge tekoče stroške kot so elektrika, voda in podobno ter ne zajema poravnavo infrastrukturnih stroškov, ki nastanejo z uporabo prebivališča prosilca, naprimer popravilo strehe. Temu je namenjen institut izredne denarne pomoči. Sodišče je tako napačno razlogovalo, da so v denarno socialno pomoč zajeti prav vsi stroški „bivanja“. Tožnik sam pokriva kurjavo, elektriko, vodo ter komunalo, kar na mesec znese dobrih 40 EUR, prav toliko za kolikor je zmanjšana njegova denarna socialna pomoč. Poleg osnovnih življenjskih potreb mora plačevati tudi vse druge tekoče stroške. Tako je v neenakem položaju s prosilci, ki prejemajo polno denarno socialno pomoč na primer tistim, ki prebiva v lastniškem stanovanju in plačuje vse tekoče stroške, kakor tudi s tistim, ki plačuje vse tekoče stroške in je najemnik stanovanja. Iz dejanskega stanja pred centrom za socialno delo izhaja, da tožnik biva sam in v celoti pokriva vse stroške bivanja, kakor izhaja iz zaznamka z dne 4. 7. 2014 in odločbe v socialnem sporu IV Ps 336/2015. Sodišče neopravičeno izpelje sklep, da tožniku pomaga bivša izvenzakonska partnerica, ker mu omogoča brezplačno bivanje v nepremičnini, kar nima podlage v dejanskem stanju. CSD nikoli ni argumentiral oziroma odločil, kdo in v kakšnem obsegu tožniku pomaga. Izvenzakonska partnerica nikoli ni bila lastnica nepremičnine na naslovu stalnega prebivališča tožnika, temveč je to hčerka tožnika B.B. Tožnik v pritožbi meni, da je žrtev sistematičnega šikaniranja s strani tožene stranke, saj je kljub vloženi prošnji v mesecu aprilu 2014 bil v letu 2014 brez dohodkov in je bilo na prvi stopnji odločeno šele čez več kot 7 mesecev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, pri tem pa ni zagrešilo ne bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na višino denarne socialne pomoči. Predmet spora je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti: - dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 3. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 12. 2014, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 228,82 EUR mesečno za čas od 1. 8. 2014 do 31. 12. 2014 in dokončna odločba z dne 9. 4. 2015 v zvezi z odločbo z dne 18. 12. 2014. V obeh primerih je sporno znižanje denarne socialne pomoči za 15 % in plačilo poštnih stroškov.

6. Prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje v 6. točki obrazložitve sodbe v katerih primerih se odločbe izrečejo za nično in pravilno zaključi, da v sporni zadevi ni podan nobeden od navedenih razlogov, da bi bile v odločbah podane nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost. 7. V pritožbeni obravnavi je bistvo spora ostalo v tem, ali je tožniku zagotovljeno bivanje in s tem zagotovljeno 15 % osnovne oskrbe. Toženec je v izpodbijanih odločbah ocenil, da ima tožnik prijavljeno prebivališče oziroma dejansko biva z drugimi osebami na naslovu C., D., ker ima zagotovljeno osnovno oskrbo v višini 15 % osnovne oskrbe in sicer bivanje, saj ni lastnik nepremičnine, v kateri biva, prav tako pa za bivanje ne plačuje najemnine. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožnik kot samska oseba, ki živi sam, najemnine ne plačuje. Plačuje stroške vzdrževanja in je zato v tem primeru utemeljeno zmanjšanje socialne pomoči za 15 %. Znesek 40,38 EUR, ki predstavlja 15 % ni pretiran znesek, ki bi dodatno ogrozil materialni položaj tožnika. Sodišče je ob tem upoštevalo tudi pooblastilo CSD-jev, da ta lahko dodeli socialno pomoč v nižjem znesku, če sklepa, da je posamezniku zagotovljen cel ali del minimalnega dohodka, če mu pomagajo pri preživetju osebe, ki niso družinski člani. Meni, da gre v obeh primerih za takšno situacijo, saj bivša partnerica ne šteje za družinskega člana, je pa omogočila tožniku bivanje v svoji nepremičnini.

8. Zmanjševanje denarne socialne pomoči je urejeno v 31. členu Zakona o socialnem varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami), skladno s katerim lahko Center za socialno delo v primerih iz 1., 2. in 3. točke tega odstavka odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katere je mogoče sklepati, da je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen.

9. V 3. točki prvega odstavka 31. člena ZSVarPre gre za primer, ko oseba živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. Po drugem odstavku 31. člena ZSVarPre center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da v denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, v tem primeru odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno (bivanje, prehrana).

10. Razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke drugega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo (tretji odstavek 31. člena ZSVarPre). Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami). Mesečna vrednost osnovne oskrbe v skladu z 12. členom Pravilnika upošteva v razmerju do minimalnega dohodka, ki bi upravičencu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po tretjem odstavku 12. člena Pravilnika šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov.

11. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so zato podani v zakonu določeni razlogi. Toženec mora upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotil. Pri tem ga na podlagi prvega odstavka 34. člena ZUPJS zavezuje drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami). V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dala. Toženec mora tako pri znižanju denarne socialne pomoči po prostem preudarku slediti njenemu osnovnemu namenu, to je zagotavljanje sredstev za sodelovanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.

12. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev dejanskega stanja glede tega, ali je tožniku zagotovljeno bivanje vpogledalo v listine in zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da na sedanjem naslovu živi od konca oktobra 2012 s tem, da se je s 1. 1. 2013 začasno prijavil na tem naslovu, kjer biva sedaj, sedaj pa je tukaj na tem naslovu prijavljen stalno. Stroške za elektriko, vodo in komunalo je plačeval sam, najemnine ni plačeval. Navedeno je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena.

13. Ob tem, da tožnik nedvomno sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov, le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba (tako tudi v zadevi Psp 561/2015 z dne 25. 2. 2016).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka na temelju 3. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje. Po 3. alineji prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če v primeru, ko je pristojni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče ugotovi, da je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano. Toženec bo v 30 dneh od vročitve te sodbe izdal odločbo, v skladu s pravnim mnenjem pritožbenega sodišča, na katerega je vezan, v okviru diskrecijske pravice iz 34. člena ZSVarPre odločil znižanje denarne socialne pomoči, pri čemer bo upošteval, da tožnik, ki živi sam, sam plačuje tekoče stroške bivanja v zvezi s kurjavo, elektriko, vodo ter komunalo, vse razen stroškov najemnine.