Jedro

Zgolj ustna delavčeva pripomba delodajalcu, da je njegovo ravnanje nezakonito, ker delavcu ni izdal pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je zgolj zaključil delovno razmerje v delovni knjižici, ne zadostuje za dopustnost vložitve tožbe, saj tožnik predhodno ni uveljavil varstva pravic pri svojem delodajalcu z ustrezno pismeno vlogo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki je bila vložena zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in neplačevanja denarnih prejemkov. Ugotovilo je, da se tožnik po tem, ko je bil seznanjen z prenehanjem delovnega razmerja in zaključeno delovno knjižico, glede varstva pravic ni najprej obrnil na svojega delodajalca, temveč je zahteval sodno varstvo zgolj pri sodišču, zaradi česar je v skladu z določilom 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), tožbo kot nedopustno zavrglo.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) in v zvezi z določilom 381. čl. ZPP. Navaja, da se na pristojen organ tožene stranke ni mogel pritožiti, saj od nje ni prejel nikakršnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko je vložil tožbo na sodišče, ni izgubil možnosti do varstva pravic pri delodajalcu, saj je bila tožba vložena v zakonskem roku. Zato bi moralo sodišče postopek prekiniti in zadevo odstopiti v odločitev delodajalcu. Ne glede na to pa meni, da je pretekel 30 dnevni rok od njegove ustne pritožbe na prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar so podane predpostavke za vodenje postopka pred sodiščem. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP).

Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz izvedenih listinskih dokazov in izpovedbe tožnika izhaja, da je imel zaključeno delovno knjižico z dnem 7.9.1996, pri čemer je bil s strani tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in prepovedi vstopa v poslovne prostore ustno seznanjen ob priliki prepira s poslovodjem v mesecu septembru 1996, brez tega, da bi mu izdala ustrezen pismeni sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Po določilu 1. odst. 83. čl. ZTPDR ima delavec, nezadovoljen z dokočno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, pravico zahtevati v nadaljnjih 15 dneh varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. V skladu z 2. odst. navedenega določila sodno varstvo ni dopustno, če se delavec za to varstvo ni prej obrnil na pristojen organ v organizaciji. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v konkretnem primeru ni ravnal na takšen način, saj potem, ko je bil seznanjen z prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, varstva svojih pravic predhodno ni ustrezno uveljavljal pri pristojnem organu tožene stranke. Tožnik bi kljub temu, da mu tožena stranka ni izdala nikakršnega sklepa in ko je bil ustno seznanjen, da mu je prenehalo delovno razmerje, v nadaljevanju moral pri svojem delodajalcu ustrezno pismeno ukrepati oz. se na njega obrniti s pismeno vlogo, saj zgolj njegova ustna pritožba v takšnem primeru ne zadostuje. Po določilu 2. odst. 83. čl. ZTPDR predstavlja postopek poprejšnjega obveznega varstva pri delodajalcu procesno predpostavko za dopustnost sodnega varstva pri sodišču, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker tožnik notranje poti za varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil, tako v konkretnem primeru niso podane predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo kot nedopustno zavrglo. V zadevi pa tudi ne gre za takšne pravne razloge, ki bi utemeljevali odločitev sodišča, da odstopi zadevo v reševanje toženi stranki.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP).