Jedro

Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je 1. točka izreka odločbe št. 06122-1979/2009/19 z dne 24. 10. 2011 postala izvršljiva dne 28. 4. 2012 in je dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). Tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki je določil dodatni rok (120 dni po vročitvi tega sklepa) za uskladitev neskladne gradnje z gradbenim dovoljenjem št. 351-05-1230/2004-7106 z dne 24. 6. 2005 in navedel, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 3.000,00 EUR za fizično osebo (2. točka izreka). Nadalje je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. točka izreka).

2. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da je zoper izpodbijani sklep mogoča le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, in kot neutemeljene ocenil pritožbene navedbe v katerih tožeča stranka predstavlja razloge oziroma okoliščine povezane z usklajevanjem neskladne gradnje. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je v izpodbijanem sklepu določena denarna kazen 3.000,00 EUR previsoka, odgovarja, da je bila tožeči stranki naložena najnižja možna denarna kazen, ki je, kadar gre za manj zahteven objekt in je zavezanec fizična oseba, upoštevajoč 2. alineo 2. točke prvega odstavka 148. člena ZGO-1 3.000,00 EUR. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe glede dolžine postavljenega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti in ugotavlja, da je bil določen primerni dodatni rok. Navaja, da imajo gradbeni inšpektorji zadostno znanje in lahko sami ugotavljajo in ocenjujejo pravno relevantna dejstva iz svojega delovnega področja, tako da je pri določitvi dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev izvršljive obveznosti gradbena inšpektorica upoštevala težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno v kolikšnem času lahko inšpekcijski zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.

3. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, povzema ugotovitve upravnega organa prve in druge stopnje ter opozarja, da je z novelo Zakona o graditvi objektov bil podaljšan rok izvršitvi inšpekcijskih odločb na pet let. Zato meni, da je izpodbijana odločba preuranjena. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno razveljavi in vrne pristojnemu prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu le sklep o dovolitvi izvršbe z dne 23. 9. 2014. Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe pa je v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Odločitve o obsegu takšnih ugovorov je Vrhovno sodišče že sprejelo v odločbah I Up 532/2012 in I Up 196/2010. 7. Ker tožeča stranka v tožbi tovrstnih ugovorov nima, z ugovori oziroma navedbami v zvezi z moratorijem glede rušitve objektov, ne more biti uspešna. Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka stranka trpi svoje stroške postopka.