Jedro

Ker je bilo dokazano, da je bilo revidentovo nadurno delo redno organizirano preko polnega delovnega časa in pri tem ni šlo za kratkotrajno delo nepričakovane oziroma izjemne narave, ne gre za nadurno delo v smislu posebnega delovnega pogoja, zato se ne more upoštevati pri odmeri pokojninske osnove po 407. členu ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 4138076 z dne 4. 2. 2008 ter za vštetje dela osebnega dohodka, ki ga je tožnik v letih od 1975 do 1990 prejel za delo preko polnega delovnega časa, v pokojninsko osnovo in posledično odmero višje starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik v navedenem obdobju redno opravljal nadure. Šlo je za dolgoletno kontinuirano in v naprej znano delo preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, zato takega dela ni mogoče opredeliti kot posebni delovni pogoj. Ker ta ni bil ugotovljen, plačila za to delo ni možno všteti v pokojninsko osnovo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da v konkretnem primeru ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ki bi se lahko po tedaj veljavnih predpisih o delovnih razmerjih štelo za poseben delovni pogoj.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba protispisna, saj se je že v upravnem postopku predložil listine, iz katerih je razvidno, koliko nadurnega dela je opravil, sodišče pa trdi, da ni ponudil ustrezne trditvene podlage za nadurno delo v okviru posebnega delovnega pogoja. Izpodbijane sodbe se tudi ne more preizkusiti, saj se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z obstojem posebnega delovnega pogoja (npr. izjava podjetja z dne 10. 12. 2007). V obrazložitvi ni razlogov o tem, da se na obrazcih M-4 do določenega obdobja delo preko polnega delovnega časa sploh ni evidentiralo, ker rubrika za to ni obstajala. Ne drži presoja sodišča druge stopnje, da je njegova trditvena in dokazna podlaga pomanjkljiva, saj je priča B. izpovedala, da je tožena stranka natančno vedela, koliko nadur je opravil. Tožena stranka pa jih ni hotela upoštevati, ker ji niso bili predloženi samoupravni akti, v katerih bi pisalo, da je bilo njegovo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Prehodna določba 407. člena ZPIZ-1 posebej ureja upoštevanje plače za nadurno delo pri ugotavljanju pokojninske osnove za čas do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992. Določa, da se za ta čas upošteva plača za tisto nadurno delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo za posebni delovni pogoj. Tožnik uveljavlja vštetje plačil za delo preko polnega delovnega časa v obdobju 1975-1990 v pokojninsko osnovo. Tedaj veljavna zakonodaja (1) je ves čas dovoljevala nadurno delo le za kratkotrajno, nepredvidljivo oziroma izjemno delo. V ZMRDZD je bilo nadurno delo pogojeno s prejetjem samoupravnega sporazuma zaradi preprečitve materialne in nematerialne škode. Kasnejši ZDR/77 je enako določal odvrnitev povzročitve škode kot pogoj za odreditev nadurnega dela. Z novelo ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82) je bilo določeno, da se dela preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustreznejšo organizacijo delovnega procesa. Obseg dovoljenih nadur je bil prvič izrecno določen z ZDR/77, pred tem ZMRDZD takšne omejitve nadurnega dela ni poznal. 8. Za času od 1975 do 1990, na katerega se nanaša revidentov zahtevek, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bilo njegovo nadurno opravljanje dela dolgoletno, kontinuirano in v naprej znano. Iz pričanja N. B., tedanjega direktorja E., pri katerem je bil revident zaposlen, tudi izhaja, da bi se delo lahko drugače organiziralo z zaposlitvijo novega delavca. Za reorganizacijo pa se direktor ni odločil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov. Ker je bilo dokazano, da je bilo revidentovo nadurno delo redno organizirano preko polnega delovnega časa in pri tem ni šlo za kratkotrajno delo nepričakovane oziroma izjemne narave, ne gre za nadurno delo v smislu posebnega delovnega pogoja, zato se ne more upoštevati pri odmeri pokojninske osnove po 407. členu ZPIZ-1.(2) Pri tem ni bistveno, da v dokaznem postopku ni bil predložen samoupravni sporazum, sklenjen v skladu z ZMRDZD, ki naj bi revidentovo delo opredeljeval kot posebni delovni pogoj. Zaradi dolgotrajnosti, nepretrganosti in vnaprejšnje pričakovanosti revidentovega nadurnega dela bi bil tak sporazum neupoštevan – nezakonit,(3) saj bi v nasprotju z ZMRDZD pokrival delo, ki po svoji naravi ni bilo izjemno. Podobno velja za upoštevanje podatkov iz obrazca M-4, iz katerih sicer ni bilo razvidno, da bi revidentovo delo delodajalec sam opredelil kot posebni delovni pogoj.

9. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba ne vsebuje procesnih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih zatrjuje revident. Jedro obrazložitve predstavlja presoja, da glede na ugotovitev o dolgotrajnosti in pričakovanosti tožnikovega nadurnega dela to ne more biti delo v okviru posebnega delovnega pogoja. Pri tem pritožbeno sodišče sicer nepravilno navaja, da je bila revidentova trditvena podlaga nepopolna pri dokazovanju števila opravljenih ur preko polnega delovnega časa, kar pa na pravilnost odločitve nima vpliva. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno njegovo redno nadurno delo skozi celotno obdobje, tako da je revident opravljanje nadurnega dela uspel dokazati. (Ne)utemeljenost odločitve o neupoštevanju nadur v pokojninski osnovi pa sloni na obstoju posebnega delovnega pogoja, ki ga revident res ni uspel dokazati – med drugim ravno zaradi kontinuiranega opravljanja dela nad polnim delovnim časom. Trditvena podlaga glede posebnega delovnega pogoja pa je pomanjkljiva, saj tožnik izjemnosti svojega dela niti ni ustrezno zatrjeval. 10. Glede na navedeno je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljal 1974-1978, v 27. členu in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77), z veljavnostjo od 1978 dalje, v 79. členu.

Op. št. (2): Podobno zadeve VIII Ips 315/2009, VIII Ips 395/2008, VIII Ips 476/2009, VIII Ips 458/2007. Op. št. (3): Prim. zadevo VIII Ips 395/2008 z dne 25. 10. 2010.