Jedro

Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper obdolženega A. A. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, ki traja od 15. 6. 2023 od 14.30 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev ustavnih pravic iz 19., 20. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP) vložila obdolženčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odrejeni pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljeno ocenjuje vložničino stališče, da ravnanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje. Na enake pritožbene navedbe je odgovoril že zunajobravnavni senat, na razloge katerega se vrhovna državna tožilka sklicuje in predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica izpodbijani sklep napada z navedbo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje, saj da zakonski znak prevažanja tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop ali bivanje v Republiki Sloveniji, ni izpolnjen. Sklicuje se na določbi 35. in 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki urejata status tujcev po tem, ko izrazijo svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Vložnica meni, da zunajobravnavni senat ni pojasnil, zakaj navedeno ne vpliva na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tujci, ki naj bi jih obdolženec prevažal, so namreč že podali namero za vložitev prošnje za mednarodno pomoč in so bili nameščeni v azilnem domu v Ljubljani.

6. Obdolžencu se očita, da naj bi dne 15. 6. 2023 v avtomobilu prevažal štiri tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Tujci so bili dan prej obravnavani s strani policije, ker so državno mejo prestopili nezakonito. Po tem, ko so izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, so bili nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani. Drži, kar navaja zagovornica, da se po 35. členu ZMZ-1 vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Kot pa je na njene enake pritožbene navedbe odgovoril že zunajobravnavni senat, je učinek določbe omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika. Zagovornica zato z navedbami, da se obdolžencu očita prevažanje tujcev, ki so izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in da naj zato ne bi šlo za tujce, ki za vstop oziroma bivanje v Republiki Sloveniji nimajo dovoljenja, ne more uspeti.

7. Vložnica se sklicuje tudi na 78. člen ZMZ-1. Ta ureja položaj prosilcev za mednarodno zaščito, tj. oseb, ki so v Republiki Sloveniji že podale prošnjo za mednarodno zaščito (11. točka prvega odstavka 2. člena ZMZ-1). Osebe, ki naj bi jih obdolženec prevažal, naj bi podale le namero za vložitev prošnje (10. točka prvega odstavka 2. člena ZMZ-1). Zato te navedbe očitno niso pomembne za odločitev.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.