Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi.

Izrek

Zahteva zagovornika starejšega mladoletnika M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je kazensko mladoletniški postopek zoper starejšega mladoletnika M.B. zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 135. člena KZ iz razloga po 2. odstavku 483. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razlogov smotrnosti ustavilo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je mladoletnikov zagovornik dne 16.8.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s členom 17, 18, 232, 330 in 355/2 ZKP). Ker obstajajo precejšnji dvomi o resničnosti odločilnih dejstev opozarja na uporabo določila 427. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je odločitev sodišča krivična, da kljub izvedenemu dokaznemu postopku ostaja preveč dvomov, da je dejanje storil starejši mladoletnik; sodišče prve stopnje je dvakrat sicer podrobno zbralo dokaze, vendar je dokaze zmotno ocenilo: izpoved oškodovanke je bila neprepričljiva, izpovedb zaslišanih prič C., M., Ž. in F. sodišče ni pravilno ocenilo in je ostalo vprašanje, kdo je vrgel sredstvo, ki je poškodovalo oškodovanko, nerazčiščeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno odločbo spremeni tako, da s sklepom ustavi postopek zoper starejšega mladoletnika kot v primeru po 358. členu ZKP oziroma pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 5. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s členi 17, 18, 232, 320 in 355/2 ZKP, pri tem pa ne konkretizira, v čem naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno odločbo navedene zakonske določbe prekršilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da težišče zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s starejšemu mladoletniku očitanim kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe iz malomarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (s katerim je bil kazenski postopek zoper mladoletnika iz razlogov smotrnosti ustavljen) sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem z ugotovitvijo, da je prav starejši mladoletnik bil tisti, ki je kritične noči (28.12.2001) tako hudo poškodoval oškodovanko, da je ostala trajna skaženost njenega telesa, ko je vrgel proti oškodovanki goreč pirotehnični izdelek (fontana flash signal), ki jo je zadel in ji povzročil globoke opekline na rami, nadlahti in vratu. Sodišče prve stopnje, ki je tudi po navedbah vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, izvedlo podroben in obsežen dokazni postopek, je v obrazložitvi svoje odločbe povzelo vsebino mladoletnikovega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo njegovega ravnanja. Iz obširnih razlogov sklepa sodišča prve stopnje (stran 3 - 12) je razvidno, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, ob kritični presoji zagovora in izpovedb oškodovanke ter prič (Z.Ž., M.Š., J. in J.M., A.F., J.N., T.C., D.Ž.) ter izvedenca s področja eksplozivnih sredstev in področja medicine zaključilo, da je pirotehnično sredstvo, ki je oškodovanko poškodovalo, vrgel prav starejši mladoletnik, pri katerem sta Z.Ž. in J.N. ob pregledu našla enaka pirotehnična sredstva. Tem razlogom je v svoji odločbi, ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe, pritrdilo tudi višje sodišče (stran 2 - 3), ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je starejši mladoletnik storil očitano mu kaznivo dejanje. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o neprepričljivosti izpovedbe oškodovanke ter posameznih prič (C., M., Ž. in F.), kar je v povezavi z zagovorom starejšega mladoletnika, skladno z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) ocenilo in presodilo v izpodbijani pravnomočni odločbi sodišče, izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejelo sodišče. Po vsebini takšne navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

6. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev, česar pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obstajajo precejšnji dvomi o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Predvsem glede vprašanja kdo je vrgel sredstvo, ki je poškodovalo oškodovanko. S sklicevanjem na določbo 427. člena ZKP zagovornik izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju ugotovilo takšen precejšen dvom glede resničnosti tega dejstva, ker je po stališču zagovornika s pravnomočno odločbo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zagovornik v svojih izvajanjih v zahtevi za varstvo zakonitosti napada predvsem oceno oškodovankine izpovedi in ostalih izvedenih dokazov in ponuja lastno presojo le teh s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal tudi v pritožbenem postopku in ki jih je presodilo in v svoji odločbi obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje. S tem pa zagovornik prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temeljijo na določilu člena 98.a v zvezi s 484. členom ZKP. Ker je bil zoper starejšega mladoletnika postopek iz razloga smotrnosti ustavljen, obremenjujejo stroški postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom proračun.