Jedro

Na podlagi tožnikovega opisa sporov, ki jih je imel s svojimi sodelavci, sta sodišči ugotovili, da pri tožniku sicer obstaja možnost subjektivne prizadetosti, upoštevati pa je treba tudi objektivne kriterije, po katerih pa ne gre za taka ravnanja delavcev tožene stranke, ki bi žalila tožnikovo čast in dobro ime ali okrnila pravice njegove osebnosti v taki meri, da bi lahko bila podlaga za odškodnino po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Proti takemu stališču revizijsko sodišče nima pomislekov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora plačati tožena stranka znesek 50,000.000,00 SIT s prip. obrestmi. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, ne da bi v njej navedel revizijske razloge. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče njegovemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali dejstev, na katera opira svoj zahtevek, in tudi ne predloženih dokazov. Tožniku nastala škoda presega pogoje iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po 386.čl. Zakona o pravdnem postopku glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Omenjene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tožnik z revizijo ne more izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa je bilo z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik je zahteval od tožene stranke, pri kateri je zaposlen, odškodnino, ker naj bi bila zaradi ravnanja drugih njenih delavcev prizadeta njegova osebnost in dostojanstvo. Na podlagi tožnikovega opisa sporov, ki jih je imel s svojimi sodelavci, sta sodišči ugotovili, da pri tožniku sicer obstaja možnost subjektivne prizadetosti, upoštevati pa je treba tudi objektivne kriterije, po katerih pa ne gre za taka ravnanja delavcev tožene stranke, ki bi žalila tožnikovo čast in dobro ime ali okrnila pravice njegove osebnosti v taki meri, da bi lahko bila podlaga za odškodnino po 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Proti takemu stališču revizijsko sodišče nima pomislekov.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).