Jedro

V nasprotju z že opisano vezanostjo na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP so tudi pritožbene navedbe v zvezi z objektivno predvidljivostjo škodljive posledice, ki naj po mnenju pritožbe ne bi bila podana. Opisane navedbe namreč merijo na neobstoj vzročne zveze med opustitvijo prvega toženca in škodno posledico, česar pa po že zgoraj obrazloženem po izdaji kazenske obsodilne sodbe prvi toženec ne more več uspešno uveljavljati v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) nerazdelno dolžni tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca plačati znesek 46.588,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2009 dalje do plačila. Na isti račun sta mu toženca nerazdelno dolžna izplačevati mesečno rento v višini 541,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, pri čemer prvi obrok rente zapade v plačilo 28. 2. 2009 in se izplačuje vsakega zadnjega dne v mesecu, tožniku pa sta dolžna še dvakrat letno izplačevati enak znesek (541,27 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, pri čemer prvo plačilo zapade zadnjega dne v mesecu aprilu vsakega leta, drugo plačilo pa zadnjega dne v mesecu septembru vsakega leta (I. točka izreka). V presežku, za zakonske zamudne obresti od zneska 46.588,30 EUR od 22. 1. 2009 do 6. 2. 2009, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je nadalje naložilo, da sta nerazdelno dolžna tožniku na račun njegovega pooblaščenca povrniti pravdne stroške v znesku 3.943,00 EUR skupaj s pripadki.

2. Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zgolj zoper njen obsodilni del in odločitev o pravdnih stroških (I. in III. točka izreka), se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. Glede svoje odgovornosti za škodo (škodni dogodek) izpostavljata, da prvi toženec ni bil oškodovalec (povzročitelj škode), ki bi z lastnim protipravnim ravnanjem povzročil škodo, zato je njegovo odgovornost mogoče ugotavljati le na podlagi njegove odgovornosti zaradi ravnanja ali opustitve drugih. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnikov v zvezi z odgovornostjo prvega toženca ne navaja nič konkretnega, iz obrazložitve njegove odločitve lahko sklepamo le na objektivno odgovornost prvega toženca kot direktorja drugega toženca za opustitve zagotovitve varnega in zdravega dela na delovišču drugega toženca, ni pa mogoče razbrati, na kakšen način bi moral prvi toženec poskrbeti za zagotovitev varnega in zdravega dela na tem delovišču. Konkretizacija ustreznega očitka je po mnenju pritožnikov izostala tudi v razmerju do drugega toženca. Po prepričanju pritožnikov je vprašljivo, ali je bila v konkretnem primeru škodljiva posledica objektivno predvidljiva, saj naj bi bila verjetnost nastanka škodnega dogodka zgolj zaradi bližine električnega daljnovoda in v okoliščinah dobre vidljivosti manjša od 50 %. V zvezi s prvostopnim očitkom opustitve namestitve opozorilnih znakov in visečih zaščitnih tabel pritožnika izpostavljata, da je vprašljivo, ali bi ob takšni skrajni nepazljivosti in lahkomiselnosti oškodovanec sploh videl opozorilne znake na poti do lokacije razklada, če bi bile le-te postavljene. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnika izpostavljata, da naj bi bil nesprejemljiv in v protislovju z nespornim dejanskim stanjem prvostopni zaključek, da oškodovanec k nastanku škode ni niti prispeval, kateremu pritožnika očitata tudi arbitrarnost. Kljub med postopkom pravočasno zatrjevanim dejstvom (da je bila namreč v času nezgode na kovinskem drogu v bližini mesta raztovarjanja pnevmatik nameščena opozorilna tabla z dobro vidnim napisom „Pozor, visoka napetost“, daljnovod, ki ga je na delovišče postavil distributer električne energije in ne toženca, pa je bil na poti do sporne lokacije raztovora, po kateri je oškodovanec predhodno enkrat že vozil, dobro viden; ter nadalje glede neustreznosti ravnanja oškodovanca) prvostopno sodišče izpostavljenim dejstvom po mnenju pritožnikov ni posvetilo nobene pozornosti, s čimer naj bi kršilo njuno pravico do enakega varstva pravic, opustilo vestno in skrbno dokazno presojo in hkrati zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Pritožnika nadalje izpostavljata, da je bila kazenska obsodilna sodba izdana zgolj zoper prvega toženca, drugi toženec pa v kazenskem postopku ni imel možnosti kakršnegakoli vplivanja na rezultat postopka in tudi ne sodelovati pri izvedbi dokazov, zato se v konkretnem primeru na vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo v razmerju do drugega toženca po mnenju pritožnikov ni mogoče sklicevati, kolikor bi to sklicevanje presegalo obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca. Zaradi omejitve vezanosti pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, na njeni podlagi ni mogoče avtomatično sklepati na izključno odgovornost tožencev za škodni dogodek. Upoštevati je potrebno tisto, kar je zapisano v izreku kazenske obsodilne sodbe, iz nje pa po mnenju pritožnikov ne izhaja, da ne bi bilo poskrbljeno za postavitev opozorilnih tabel znotraj delovišča. Pritožnika navajata, da naj bi bila taka tabla postavljena v bližini mesta raztovarjanja pnevmatik. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglašata pritožbene stroške.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od tožencev nerazdelno terjal povrnitev stroškov zdravljenja, poklicne rehabilitacije, nadomestila za izgubljeni dohodek in rente zaradi ugotovljene invalidnosti, kar vse je poravnal za oškodovanca v delovni nesreči, ki se je pripetila na delovišču pri drugem tožencu, ko je zaradi stika med dvignjenim kovinskim kesonom in neizoliranim električnim vodom oškodovanec ob dotiku krmilne ročice na tovornem vozilu utrpel električni udar. Sodišče prve stopnje je potek škodnega dogodka - obravnavane delovne nezgode ugotavljalo tudi samo in na podlagi izpeljanega dokaznega postopka (kot to izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 8 in 12) zaključilo, da je do nezgode prišlo na način, kot ga je opisal oškodovanec, torej v neposredni bližini odkazanega mesta za raztovor pnevmatik in ne 30 metrov vstran.

7. V zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom je bil prvi toženec, takratni direktor drugega toženca, v kazenskem postopku pravnomočno obsojen - spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po II., III. in IV. odstavku 208. člena Kazenskega zakonika, ker kot oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu, na delovišču drugega toženca v nasprotju z II. odstavkom točke 2.3, poglavja B (pravilno C) priloge IV Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, na obravnavanem delovišču drugega toženca, nad katerim so potekali neizolirani električni vodi 20 kV daljnovoda, iz malomarnosti ni poskrbel za izvajanje potrebnih ukrepov za varno delo, in sicer tako, da bi na ustrezna mesta, na poti do obravnavanega delovišča namestil opozorilne znake in viseče zaščitne table, ki bi delavce opozarjale na navedeno nevarnost, to je možnost dotika delov vodnika pod električno napetostjo in nevarnost udara električnega toka (v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka in posledične hude telesne poškodbe oškodovanca). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je glede na identično dejansko stanje obravnavane civilnopravne zadeve v skladu s 14. členom ZPP vezano na navedeno pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kar pritožnika celo izrecno priznavata v pritožbi. Civilna odgovornost je strožja in širša od kazenske. Navedena vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (ugotovitve, da je bil storilec prišteven in kriv). Po vsem obrazloženem je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, identično dejanskemu stanju v kazenski zadevi, podana odškodninska odgovornost prvega toženca za obravnavani škodni dogodek. V posledici njegove malomarne opustitve namestitve opozorilnih znakov in visečih zaščitnih tabel, ki bi opozarjale na možnost dotika delov vodnika pod električno napetostjo in posledično nevarnost udara električnega toka, je namreč prišlo do električnega udara oškodovanca in njegove posledične poškodbe. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj sodišče prve stopnje v zvezi z odgovornostjo prvega toženca ne bi navajalo nič konkretnega ter da iz izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče razbrati, na kakšen način bi moral prvi toženec poskrbeti za zagotovitev varnega in zdravega dela na delovišču drugega toženca. Glede na zgoraj opisano kazensko obsodilno sodbo, v kateri je bila ugotovljena prav kazenska odgovornost prvega toženca zaradi njegovih opustitev, je nesprejemljivo tudi pritožbeno stališče, da naj prvi toženec ne bi bil (neposredni) povzročitelj škode, ki bi z lastnim protipravnim ravnanjem povzročil škodo.

8. V nasprotju z že opisano vezanostjo na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP so tudi pritožbene navedbe v zvezi z objektivno predvidljivostjo škodljive posledice, ki naj po mnenju pritožbe ne bi bila podana. Opisane navedbe namreč merijo na neobstoj vzročne zveze med opustitvijo prvega toženca in škodno posledico, česar pa po že zgoraj obrazloženem po izdaji kazenske obsodilne sodbe prvi toženec ne more več uspešno uveljavljati v pravdnem postopku.

9. Kot že zgoraj omenjeno, je sodišče prve stopnje okoliščine obravnavanega škodnega dogodka ugotavljalo tudi samo in na tej podlagi presojalo vprašanje zatrjevane deljene odgovornosti, torej ni na podlagi kazenske sodbe kar avtomatično sklepalo na izključno odgovornost tožencev za škodni dogodek, kot v pritožbi neutemeljeno grajata pritožnika. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim soprispevkom oškodovanca je prvostopno sodišče dovolj izčrpno raziskalo in na ugovore tožencev v zvezi z deljeno odgovornostjo tudi prepričljivo odgovorilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema). Zgolj zato, ker sodišče na podlagi ugotovitev izpeljanega dokaznega postopka ni potrdilo okoliščin, ki sta jih v zvezi z razbremenitvijo svoje odgovornosti navajala toženca (npr. da naj bi oškodovanec nepravilno vozil z dvignjenim kesonom), pritožnika prvostopnemu sodišču neutemeljeno očitata, da tem okoliščinam ni posvetilo nobene pozornosti. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi bila v času nezgode na kovinskem drogu v bližini mesta raztovarjanja pnevmatik nameščena dobro vidna opozorilna tabla z napisom „Pozor, visoka napetost“, pa sodišče druge stopnje pripominja, da tega toženca nista uspela dokazati, poleg tega pa je zatrjevano tudi v direktnem nasprotju z očitkom v kazenski obsodilni sodbi, zato s takimi zatrjevanji že zaradi zgoraj opisane vezanosti na kazensko obsodilno sodbo pritožba ne more uspeti. Pritožbena interpretacija, da naj iz izreka kazenske sodbe ne bi izhajalo, da ni bilo poskrbljeno za postavitev opozorilnih tabel znotraj delovišča, je zavajajoča in nasprotuje izrecnemu očitku v izreku te sodbe, da namreč ustrezne opozorilne table niso bile nameščene prav na delovišču (torej znotraj le-tega). Glede v pritožbi ponovno izpostavljenih okoliščin, da je daljnovod na delovišče drugega toženca postavil distributer električne energije in ne toženca, sodišče druge stopnje dodaja, da se dolžnost skrbi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na deloviščih razteza na celotno delovišče in zajema vse njegove sestavne dele, neodvisno od tega, po čigavi volji so bili posamezni od njih na delovišče nameščeni.

10. Iz v pritožbi izrecno izpostavljenega, da se v konkretnem primeru, ko drugi toženec v kazenskem postopku ni imel možnosti sodelovati, „na vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo v razmerju do drugega toženca ni mogoče sklicevati, kolikor bi to sklicevanje presegalo obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca“, bi izhajalo, da pritožnika v navedenih okvirjih sprejemata tudi vezanost odločitve glede drugega toženca na kazensko obsodilno sodbo zoper prvega toženca. Pri tem sodišče druge stopnje le pripominja, da je kazenski postopek tekel zoper prvega toženca, ki je bil takrat hkrati tudi direktor drugega toženca (sedaj pa njegov prokurist), torej oseba, preko katere bi drugi toženec kot pravna oseba v kazenskem postopku dejansko tudi sodeloval. Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj obrazloženo, v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom tudi samo ugotavljalo pravno relevantno dejansko stanje, zato je lahko tudi na njegovi podlagi sprejelo pravilni zaključek o odgovornosti drugega toženca za škodo, ki jo je tretji osebi povzročil njen organ (prvi toženec kot njen direktor), utemeljeno na 148. členu OZ.

11. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti tožencev sprejelo pravilno odločitev.

12. Med postopkom na prvi stopnji sporna višina odškodnine, ki sta jo toženca nerazdelno dolžna povrniti tožniku, kateri je za oškodovanca plačal stroške zdravljenja, poklicne rehabilitacije in rento, pa v pritožbenem postopku ni več predmet pritožbene graje. Zato je v tem obsegu zadoščal zgolj uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki je pokazal pravilnost izpodbijanega dela sodbe tudi v tem pogledu. Utemeljenost višine zahtevanega plačila je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predloženih listinskih dokazov in tako svojo odločitev izčrpno obrazložilo v 13. točki obrazložitve, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema.

13. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

14. Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni, pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona bremenijo tožnika.