Jedro

Odškodninski zahtevki v zvezi s premoženjem, ki je bilo vrnjeno na podlagi razveljavitve kazenske obsodilne sodbe s sankcijo zaplembe premoženja (v primerih iz 145.a člena ZIKS-G), se za čas od zaplembe pa do razveljavitve odločbe o zaplembi, ne priznavajo (145.c člen ZIKS-1A).

Pravne posledice odločbe o ugotovitvi protiustavnosti predpisa so smiselno enake kot so posledice odločbe o razveljavitvi predpisa z odloženim rokom. V obeh primerih sporne določbe zakona veljajo še naprej ter sodišča lahko nanje opirajo odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, zaplenjenih s kazensko sodbo leta 1949. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Sodni odločbi sta nezakoniti, ker sta sodišči pri odločanju spregledali, da je Ustavno sodišče 15.11.2001 z odločbo opr. št. U-I-156/99 ugotovilo, da je 145. c člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v neskladju z ustavo. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče spremenilo prvotno svoje stališče, da 145. c in 145. a člen ZIKS nista v neskladju z ustavo. Materialnopravno zmotna pa je tudi odločba o stroških postopka, ker je v času odločanja že veljal spremenjeni 3. člen ZIKS-G, ki je priznaval oškodovancem pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim glede na navedeno določbo ne bodo uspeli.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V zadevi je sporna odškodnina za škodo, ki je nastala zaradi odvzema premoženja, zaplenjenega leta 1949. Navedenega leta sta bila tožnikova starša (ki sta sedaj pokojna), obsojena na prostostno kazen in na zaplembo premoženja. Tako pravnomočno končan kazenski postopek se je v postopku obnove zaključil tako, da je Temeljno sodišče v Celju - Enota v Celju 1.7.1994 razveljavilo kazensko obsodilno sodbo in zatem zaradi umika obtožbe ustavilo kazenski postopek zoper tožnikova pokojna starša. Predmet tega spora ni vrnitev zaplenjenega premoženja, katerega večji del je že vrnjen, pač pa plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi odvzema premoženja v letih 1949 do 1991 v obliki izgube pravice uživanja dela tega premoženja in zaradi plačevanja zakupnine za uporabo drugega dela tega premoženja, vse v skupnem znesku 17.696.391 SIT.

Sodišči nižjih stopenj sta tožnikov odškodninski zahtevek zavrnili, ker po njuni presoji ni imel podlage v določbah 145. a in 145. c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). V razlogih svojih sodb sta pojasnili, da imajo oškodovanci po navedenih določbah pravico le do vrnitve zaplenjenega premoženja, ne pa pravice do izgubljenega dobička oziroma do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe, upravljanja in iz naslova vzdrževanja nepremičnin.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje in v zvezi z njo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki je lahko predmet revizijskega preizkusa, materialnopravno pravilna. Zato je tožnikovo revizijo iz razlogov, ki bodo navedeni spodaj, zavrnilo.

Tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljal odpravo krivic iz preteklega obdobja, povzročenih z zaplembo premoženja staršem, izrečeno s kazensko sodbo, ki je bila v postopku obnove razveljavljena in kazenski postopek zoper starše ustavljen. Ker je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskem postopku, ki je bil pravnomočno končan do 31.12.1958 (kazenska sodba s sankcijo zaplembe premoženja je postala pravnomočna leta 1949), se za popravo krivic oziroma glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja, smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s poznejšimi spremembami, naprej ZDen), kot to določa 145. a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 10/98, s katerim je bil ponovno spremenjen in dopolnjen ZIKS iz leta 1978 - Ur. l. SRS, št. 17/78). Navedeni ZIKS-G je v 145. c členu še določal, da se v zadevah iz 145. a člena odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje, ne priznajo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj na teh pravnih podlagah tudi odločali o tožnikovem odškodninskem zahtevku, ki v določbah 145. c člena ZIKS-G ni imel opor, kot sta pravilno ocenili sodišči nižjih stopenj.

Revizija ima prav, da je Ustavno sodišče RS (naprej US) po odločanju o ustavnosti določb 145. a in 145. c člena ZIKS-G z odločbo št. U-I-60/98, s katero je ugotovilo, da navedena predpisa nista v neskladju z ustavo (Ur. l. RS, št. 56/98), ponovno odločalo o ustavnosti 145. c člena ZIKS-G z odločbo št. U-I-156/99, s katero je ugotovilo, da je 145. c člen obravnavanega zakona v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe. Iz obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da je zakonodajalec protipravno določil časovne omejitve, za katere so odškodninski zahtevki izključeni.

Nadaljnji razlogi ustavne odločbe pojasnjujejo, da bi zakonodajalec lahko izključil odškodninske zahtevke upravičencev po ZIKS le za obdobje do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja (in ne tudi od tega trenutka dalje pa do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje kot je določal 145. c člen).

Navedeno neskladje z ustavo je zakonodajalec odpravil z Zakonom o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS - 1A, Ur. l. RS, št. 59/2002), s tem da je s spremenjenim določilom 145. c člena izključil odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava, le za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

Iz podatkov spisa ugotavlja revizijsko sodišče, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek s sodbo z dne 18.6.2001, ko še ni bila sporna ustavnost 145. c člena ZIKS-G (namreč Ustavno sodišče je o neskladju navedenega člena z ustavo odločilo 15.11.2001), sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo 13.2.2002. to je že po navedeni ustavnopravni presoji spornega člena. Revizijsko sodišče nadalje še ugotavlja, da je Državni zbor (zakonodajalec) odpravil sporno neustavnost 21.6.2002 z že spredaj navedeno spremembo 145. c člena z Zakonom o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1A).

Navedena kronologija sprejemanja sprememb 145. a do 145. c členov ZIKS in obsega ustavnosodnih presoj istih predpisov, daje že sama zase potrebne odgovore materialnopravne narave, ki so potrebni za oceno pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Vendar velja zaradi drugačnih tožnikovih revizijskih stališč o pomenu ustavne odločbe z dne 15.11.2001, povedati še naslednje. Predmet zadnje ustavnosodne presoje 145. c člena ZIKS-G je bilo ustavno sporno le časovno obdobje, za katero so bili lahko izključeni odškodninski zahtevki v zvezi z zaplembo premoženja, ki je bila izrečena ob predpostavkah 145. a člena ZIKS-G ali konkretneje: izključenost odškodninskih zahtevkov tudi za čas od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje. Tožnikov odškodninski zahtevek pa se nanaša na čas od leta 1949 do 1991, torej na čas pred izdajo konkretne razveljavitvene odločbe (ki je bila v tožnikovem primeru izdana leta 1994). V tožnikovem primeru se tako odškodninski zahtevek ni nanašal na čas po razveljavitvi zaplembene odločbe, kar bi bilo lahko ustavno sporno. Na drugi strani pa si tožnik pravno zmotno razlaga tudi pomen odločbe Ustavnega sodišča, kadar to zgolj ugotavlja neustavnost določene zakonske norme. Po (ustavno)pravni teoriji in ustavnosodni praksi so pravne posledice odločbe o ugotovitvi protiustavnosti predpisa smiselno enake kot so posledice odločbe o razveljavitvi predpisa z odloženim rokom (primerjaj dr. Šturm, Komentar Ustave RS, str. 1124 in naslednji ter Testen: Razveljavitev z rokom in gola ugotovitev protiustavnosti - Podjetje in delo, št. 6-7/2000). V obeh primerih sporne določbe zakona veljajo še naprej (v prvem primeru vsaj do izteka odloženega roka, v drugem primeru pa do izteka roka, do katerega mora zakonodajalec odpraviti ugotovljeno neustavnost). Na podlagi povedanega je zaključiti, da je v obravnavanem primeru še veljala sporna določba 145. c člena ZIKS-G, ko je o sporu odločalo sodišče prve stopnje, prav tako pa je to določilo v nespornem delu veljalo v času odločanja na drugi stopnji, saj - kot je bilo že povedano - ni bila sporna izključenost odškodnin (iz 145. c člena) za čas do razveljavitve zaplembene odločbe. Tožnik pa je v pravdi uveljavljal prav takšno odškodnino, ki pravno ni bila priznana (v pravdi je tožnik uveljavljal odškodnino do vključno 1991, zaplemba v njegovem primeru pa je bila razveljavljena leta 1994).

Končno je potrebno odgovoriti še na revizijska izvajanja, ki se nanašajo na stroškovno odločbo. Tožnik namreč opozarja v reviziji, da bi mu sodišče moralo priznati stroške pravdnega postopka ne glede na uspeh v pravdi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da drugi odstavek 1. člena Zakona o dopolnitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 26/99, naprej ZIKS-H) res določa, da imajo stranke pravico do povračila pravdnih stroškov, ki so jih imele do dneva uveljavitve tega zakona, tudi za tisti del zahtevka, s katerim glede na določbo tega člena ne bodo uspele. Toda revizijsko sodišče se v meritorno presojo obravnavanega dela odločbe ni moglo spuščati, ker zgolj odločba o stroških postopka ne more biti predmet revizijskega preizkusa (384. člen ZPP).

V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji uveljavljanih kršitev, je revizijsko sodišče moralo zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).