Jedro

Pravica osebe, da sama skrbi zase, za svoje koristi in pravice, je njena temeljna osebnostna pravica, ki se lahko omeji le izjemoma in pod pogoji, ki jih določa 44. člen ZNP. Zato je sodišče pri odločanju o odvzemu ali omejitvi te pravice dolžno s posebno skrbnostjo in tudi po uradni dolžnosti ugotavljati pogoje za odvzem poslovne sposobnosti in pri tem upoštevati namen ukrepa in varstvo osebnostne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog predlagateljice J. K., s katerim je predlagala, da se materi, nasprotni udeleženki F. F., odvzame poslovna sposobnost. Pri tem se je oprlo na določbo 44. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), po kateri sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice ali koristi. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priče, pribavilo podatke pri centru za socialno delo in zaslišalo izvedenko, je zaključilo, da po predlagateljici zatrjevana odvisnost od alkohola pri nasprotni udeleženki ni podana. Prav tako ni ugotovilo duševne motenosti, zaradi katere bi bil potreben odvzem poslovne sposobnosti, pač pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je pri nasprotni udeleženki podana starostna demenca v začetni fazi, da so sicer prisotne motnje spomina, moten je kratkoročni spomin, saj je časovno slabše orientirana, vendar pa je krajevno situacijsko in osebnostno orientirana, da je pri njej blago okrnjeno abstraktno mišljenje, vendar se nasprotna udeleženka motenj spomina zaveda in jih tudi poskuša korigirati. Živi v varovanem in nadzorovanem okolju, zaradi česar je stanje nekoliko boljše, kakor če bi živela sama. Zato je sodišče zaključilo, da upad njenih umskih sposobnosti še ni tako hud, da ne bi zmogla skrbeti za svoje pravice in koristi. Iz tega razloga tudi predlogu ni ugodilo.

Predlagateljica se je zoper sklep pravočasno pritožila ter uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (ZPP člen 338). V pritožbi navaja, da je podala predlog za odvzem poslovne sposobnosti predvsem zato, da bi zaščitila interese in koristi nasprotne udeleženke. Le-ta ni več zmožna skrbeti sama zase in normalno razsojati. Meni, da je izvedeniško mnenje nepopolno, zato je tudi predlagala drugega izvedenca, česar sodišče ni storilo. Izvedenec ni ustrezno opredelil demence. Nasprotna udeleženka tudi ni več sposobna ravnati z denarjem in premoženjem in tudi ni mogla izpovedati, kje je to premoženje, kar nedvoumno kaže na to, da ni več zmožna izražati svojih mnenj. Tudi ni sposobna organizirati in izvajati dela na kmetiji, pri tem pa se pokaže nezmožnost njene presoje in razsoje, pa tudi neposredna nevarnost ogrožanja pravic in interesov. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov, saj teh stroškov ni povzročila po svoji krivdi, pač pa je hotela zaščititi le pravice in interese nasprotne udeleženke.

Pritožba ni utemeljena.

Za dopustna pravna dejanja, pravne posle in dejanja, pri katerih igra vlogo volja, mora imeti oseba poslovno sposobnost. Le-to praviloma človek pridobi s polnoletnostjo. Poslovna sposobnost omogoča posamezniku, da samostojno nastopa v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o predlagateljičinem predlogu pravilno oprlo na določbo 44. člena ZNP, ki določa meje odločanja sodišča v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Le-ta se lahko vzame delno ali v celoti osebi, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje koristi in pravice. Torej gre za osebe, katerih voljna sposobnost je tako prizadeta, da niso sposobne skrbeti zase in za svoje koristi in potrebujejo posebno družbeno varstvo, za varstvo osebnosti in premoženja. Pravica osebe, da sama voljno nastopa je njena temeljna osebnostna pravica, ki se lahko omeji le izjemoma in pod pogoji, ki jih določa 44. člen ZNP. Zato je sodišče pri odločanju o odvzemu ali omejitvi te pravice dolžno s posebno skrbnostjo in tudi po uradni dolžnosti ugotavljati pogoje za odvzem poslovne sposobnosti in pri tem upoštevati namen ukrepa in varstvo osebnostne pravice.

Predlagateljica je kot razlog za odvzem poslovne sposobnosti navajala, da je pri materi prisotna demenca ter avtizem, odvisna pa je tudi od alkohola, zaradi česar ni sposobna skrbeti zase. Enak predlog z podobnimi razlogi je vložila že v marcu 2007 in je postopek tekel pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah pod opr. št. N 1/2008. Takrat je bil predlog zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju izvedlo obširen dokazni postopek, vročilo predlog tudi centru za socialno delo in zaslišalo izvedenca. Tudi v tem postopku je center za socialno delo sporočil, da ne bo uvedel postopka za postavitev začasnega skrbnika, ker je očitno štel, da je nasprotna udeleženka, ki ima pooblaščenca, odvetnika, sama sposobna urejati svoje zadeve. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in v sklepu obširno in prepričljivo obrazložilo. Zaključilo je, da ni ugotovilo, da bi bila nasprotna udeleženka odvisna od alkohola in da je bilo že v postopku pod opr. št. N 1/2008 enako ugotovljeno. Z vso skrbnostjo je sodišče prve stopnje ugotavljalo po predlagateljici zatrjevano duševno motnjo in tudi zaslišalo izvedenko psihiatrične stroke, ki je mnenje tudi ustno dopolnila. O tem je podalo izčrpno obrazložitev, ob kateri pritožbeno sodišče nima kaj za dodati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo predlog za določitev drugega izvedenca in to predlagateljici tudi obrazložilo. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 253. in 254. člena ZPP. Izvedenka je strokovnjakinja te stroke, zato njenega mnenja v tem delu ne morejo omajati pritožničine navedbe o tem, da ni ustrezno opredelila demence. Gre za strokovno vprašanje, ki je v izključni pristojnosti izvedenca, zato pritožnica zgolj s pavšalnimi navedbami tega ne more omajati. Zgolj dejstvo, da starejša oseba odsvaja svoje premoženje pa samo po sebi še ne pomeni, da zato ni duševno zdrava oziroma voljno sposobna. Tudi če nasprotna udeleženka ni sposobna gospodariti s kmetiji, to še ne pomeni, da ji je potrebno odvzeti poslovno sposobnost, saj je sodišče o tej okoliščini ugotovilo, da je nasprotna udeleženka tudi glede tega problema ravnala kot dober gospodar. Našla je osebo, ki vodi kmetijo in organizira dela in ki ji tudi za odmeno za koristi daje mesečni znesek denarja. Zato je izvedenec tudi utemeljeno zaključil, da je takšna odločitev razumna in racionalna.

Pritožničine trditve o tem, da se mati ne zaveda svojih dejanj, v dokaznem postopku niso bile potrjene, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obširno obrazložilo ter pravilno uporabilo določbo 35. člena ZNP. Pravilno je navedlo, da postopek za odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti (ZNP čl. 44 do vključno 56) nima posebnih določb glede stroškov postopka, zato se uporabljajo splošne določbe ZNP. Predlagateljice je vložila predlog, ki bi ga lahko vložil tudi CSD ali pa bi ga lahko začelo sodišče tudi po uradni dolžnosti (ZNP čl. 45), zato je po določbi 5.odst. 35. čl. tudi dolžna trpeti stroške postopka. Zato pritožba predlagateljice tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, sklep obširno in prepričljivo obrazložilo, zato skope pritožbene navedbe predlagateljice ne morejo biti utemeljene. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.