Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče ob presoji tretjega odstavka 9. člena ZIZ ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic. Ker pa od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti (prvi odstavek 11. člena ZIZ), tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora stranka na prekluzivnost pritožbenega roka oziroma na takojšnje zavrženje pritožbe v primeru zamude pritožbenega roka, biti opozorjena v pravnem pouku izpodbijanega sklepa (šesti odstavek 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom pritožbo dolžnika zavrglo.
2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil dolžnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Opozarja, da ima le 480,00 EUR pokojnine ter da ni bil izveden noben pošten postopek, ki bi ga spoznal za dolžnika oziroma v katerem bi se ugotovil dolg do upnika. Zatrjuje, da se mu s kratkim rokom za vložitev pravnega sredstva onemogoča varstvo in uveljavitev pravic, ki mu gredo po Ustavi Republike Slovenije (URS) ter v zvezi s tem izpostavlja 23. in 25. člen URS ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencija). Meni, da je glede na izpostavljene ustavne pravice sodišče dolžno pritožbo vsebinsko presojati ne glede na zamujen rok, saj določitev 8 dnevnega roka ni v skladu z URS niti s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zatrjuje, da ga takšna dolžina pritožbenega roka postavlja v neenakopraven položaj z državnimi organi, ki si vselej vzamejo najmanj 30 dni da odločijo o pravicah in dolžnostih strank v postopku. Poudarja, da zaradi nizkih dohodkov plačila sodne takse v tolikšnem znesku ni zmožen ter da mu sodišče z umikom ugovora preprečuje uveljavljanje enakega varstva pravic po 22. členu URS. Razlaga, da mu je upnik aprila 2019 odklopil storitve in so zato terjatve, nastale v kasnejših mesecih leta 2019 neupravičene in neutemeljene. Ponovno opozarja, da o njegovi obveznosti ni bilo na sodišču nobenega sojenja ter da je s tem kršen 14. in 27. člen URS ter 14. člen Konvencije. Sodišču očita, da ni upoštevalo nesorazmernost predlagane izvršbe, saj je višina izterjevane terjatve 227,75 EUR, upnikovi stroški pa so bili odmerjeni na 147,20 EUR. Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa.
3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZIZ je potrebno pritožbo vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.
6. Pritožbenim očitkom, da je z določitvijo 8 dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka poseženo v dolžnikovo pravico do pravnega sredstva, ni mogoče slediti. Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva)1. Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank izvršilnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice2. 7. Pritožbeno sodišče ob presoji tretjega odstavka 9. člena ZIZ ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic3. Ker pa od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti (prvi odstavek 11. člena ZIZ), tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora stranka na prekluzivnost pritožbenega roka oziroma na takojšnje zavrženje pritožbe v primeru zamude pritožbenega roka, biti opozorjena v pravnem pouku izpodbijanega sklepa (šesti odstavek 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 2. 2020, s katerim se je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi štel za umaknjenega zaradi neplačila sodne takse. Ker je po podatkih spisa dolžnik v pravnem pouku sklepa z dne 26. 2. 2020 bil opozorjen na posledice prepozne vložitve pritožbe, pritožba ob vsem navedenem neutemeljeno zatrjuje, da bi pritožba zoper sklep z dne 26. 2. 2020 morala biti vsebinsko obravnavana. Ker se je glede na podatke spisa dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine štel za umaknjenega zaradi neplačila sodne takse in torej vsebinsko neobravnavanje ugovora zoper sklep o izvršbi ni posledica zamude prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva, pri tem pa niti pritožnik niti podatki spisa ne izkazujejo, da bi bile v pritožbi zoper sklep z dne 26. 2. 2020 podane trditve o plačilu sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, so pritožbeni očitki o posegu v dolžnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS že zato neutemeljeni. Ob vsem navedenem pa se posledično kot neutemeljene izkažejo tudi trditve o kršitvi 14. člena URS ter 6. in 14. člena Kovencije.
8. Pritožnik pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pritožbo zoper sklep z dne 26. 2. 2020 vložil po preteku 8 dnevnega roka. Vsled navedenemu je kot pravilen potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila predmetna pritožba vložena prepozno in jo je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 343. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 343. člena ZPP vse v zvezi s 15. členom ZIZ tudi pravilno zavrglo.
9. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na višino pokojnine, nesorazmernost predlagane izvršbe ter višino upnikove terjatve, so za pritožbeni preizkus pravno nepomembne, saj na zaključek o prepozno vloženi pritožbi ne morejo vplivati, zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo.
10. Glede na vse navedeno in upoštevajoč, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
11. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši razjasnitvi pritožbeno spornih vprašanj, stroški upnika, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni za izvršbo, zato jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).
1 T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, str. 393. 2 Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-8/2010 z dne 3. 6. 2010, U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 in U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014.. 3 Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 in št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010.