9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., s. p., Ključavničarstvo, Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 127/2004 z dne 7. 12. 2004 v zvezi s sodbo in s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 77/2003 z dne 6. 2. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 188/2002 z dne 5. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v obravnavanem delovnem sporu z nasprotno tožbo zahteval razveljavitev sklepa disciplinske komisije, s katero je ta ugodila pritožbi delavca C. C. (toženca iz nasprotne tožbe) in pritožnikov sklep o odpovedi delovnega razmerja razveljavila. Delovno sodišče prve stopnje je pritožnikovemu zahtevku ugodilo. Zoper navedeno odločitev sta se pritožili obe stranki. Pritožnik je menil, da sodišče v ponovljenem postopku ni odločilo o zahtevku delavca iz tožbe, da mu je pritožnik (toženec iz tožbe) dolžan plačati razliko v plači ter pripadajoče davke in prispevke, zato je predlagal sodišču, naj izda dopolnilno sodbo in zahtevek delavca (tožnika iz tožbe) zavrne. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Glede pritožnikovega predloga, naj izda dopolnilno sodbo, je pritožniku pojasnilo, da je bilo o zahtevku delavca že odločeno in da je sodba sodišča prve stopnje št. Pd 3939/94 z dne 9. 3. 1995 v tem delu (1. in 2. točka izreka) postala pravnomočna in izvršljiva ter da je predmet spora v obravnavani zadevi le še zahtevek pritožnika iz nasprotne tožbe (3. točka izreka). Pritožbo delavca pa je zavrnilo. Zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča je pritožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika v delu, v katerem je izpodbijal odločitev o zavrženju njegove pritožbe, zavrnilo. V delu, v katerem je izpodbijal sodbo, pa zavrglo kot nedovoljeno.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sodni odločbi nižjih sodišč, vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Protokola k EKČP. Nasprotuje stališču sodišč, da je bilo o zahtevku delavca že pravnomočno odločeno. Sodišču zato očita, da mu je odreklo pravico do odločitve o dajatvenem zahtevku delavca. Ob tem navaja, da je jasno in nedvoumno, da je Vrhovno sodišče s sklepom št. VIII Ips 183/2001 z dne 9. 4. 2002 v celoti razveljavilo (ne le sodbo Višjega in delovnega sodišča št. Pdp 863/2001 z dne 18. 5. 2001) tudi sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pd 3939/94 z dne 9. 3. 1995. Z zanj sicer ugodno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 188/2002 se ne more zadovoljiti, ker sodišče ni odločilo tudi o dajatvenemu zahtevku delavca iz tožbe. Poudarja, da je že Vrhovno sodišče v sklepu št. VIII Ips 183/2001 poudarilo, da je podlaga za odločitev o dajatvenemu zahtevku ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti odločitve delodajalca (pritožnika). Tudi Ustavno sodišče je v svojem sklepu št. Up-297/01 z dne 3. 2. 2003 navedlo, da sta odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe in zahtevku iz tožbe povezani in da v primeru razveljavitve sklepa disciplinske komisije ni več podlage za tožbeni zahtevek delavca. Kljub navedenemu Vrhovno sodišče z izpodbijano odločbo storjene napake in opustitve ni odpravilo. Ustavnemu sodišču zato predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje delovnemu sodišču prve stopnje.

B.

3.Navedba pritožnika, da je izpodbijana odločitev sodišč napačna oziroma da je njihovo stališče o že pravnomočno razsojeni stvari nepravilno, po vsebini pomeni zgolj očitek nepravilne uporabe materialnega prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč izpodbijane sodbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic, vendar jih z (večinoma pavšalnimi) navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Zatrjevanje pritožnika, da mu je sodišče odreklo pravico do odločitve o dajatvenem zahtevku delavca in zato kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave, je očitno neutemeljeno. Višje in Vrhovno sodišče sta pritožniku pojasnili, da je sodba Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 3939/94 v delu, v katerem je bilo odločeno o dajatvenem zahtevku delavca, postala pravnomočna in izvršljiva. Tudi pritožnik navaja, da je zoper navedeno odločitev vložil vsa pravna sredstva in da je Vrhovno sodišče s sodbo št. št. VIII Ips 210/2000 z dne 24. 4. 2001 njegovo revizijo zavrnilo. Zoper to odločitev je vložil ustavno pritožbo, ki jo Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (sklep št. Up-297/01). O dajatvenem zahtevku delavca je bilo torej odločeno. Da bi sodišča ob odločanju o pritožnikovem zahtevku, ki je bil predmet obravnave navedenega delovnega spora, kršila kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, pa pritožnik ne zatrjuje.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan