Jedro

Pravni pojem težko popravljive škode je tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču olajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega. Izguba objekta, za katerega poteka postopek legalizacije, to izkazuje.

Izrek

I.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za naravne vire in prostor, Inšpekcije za naravne vire in rudarstvo št. 06102-39/2025 z dne 6. 6. 2025 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Z odločbo št. 06102-39/2025 z dne 6. 6. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor, Inšpekcija za naravne vire in rudarstvo (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ oziroma upravni organ) inšpekcijskemu zavezancu A. A. (v nadaljevanju tožnik) odredil: da mora do 31. 12. 2025 s parcel št. 230/13 in 230/8, obe k. o. ..., odstraniti objekt - šotor, odstraniti gramoz s povoznih površin in sanirati zemljišče v obsegu, da se vzpostavijo čim bolj naravne reliefne značilnosti zemljišča ter da je teren prilagojen okolici brez večjih robov; na razgaljenih površinah in odkopanih tleh pa se do nivoja okoliškega zemljišča prekrije z zemljo ter vzpostavi prvotno stanje rabe kmetijskega zemljišča kot travnik (1. točka izreka); da mora pričetek sanacije prijaviti A. (2. točka izreka); da mora o izvršitvi naložene obveznosti takoj obvestiti Inšpekcijo za naravne vire in rudarstvo (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka) in da v postopku stroški niso nastali (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski upravni organ navedel, da je uvedel inšpekcijski postopek na podlagi Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) zaradi nedovoljenih posegov na kmetijskem zemljišču na območju ..., ki ima status Krajinskega parka ..., Natura 2000 ter ekološko pomembnega območja. Ob inšpekcijskem pregledu na kraju samem je upravni organ ugotovil, da je od ceste skozi naselje ... preko parcele št. 230/13 in naprej po parceli št. 230/8, obe k. o. ..., v dolžini 50 m izveden odriv humusa, čez pa je izvedeno gramozno nasutje v obsegu dolžine 50 m in povprečne širine 5,00 m. Po oceni organa gre za novo izveden gramoziran dovoz. Po sredini parcele št. 230/8 k. o. ... je v pobočje travnika izveden izkop z višino odkopa brežine povprečno 1,00 m ter poravnava terena, ki je gramozirana. Gramoziran plato ima celoten obseg v dolžino 25,00 m + 13,00 m in povprečno 8,00 m v širino. Na platoju stoji šotor iz gumiranega platna (cerada) dimenzij 13,00 x 8,00 m na točkovnih zabetoniranih temeljih, ki je bil v času pregleda v celoti zaprt. Tožnik bi moral za takšen poseg pridobiti naravovarstveno dovoljenje oziroma soglasje pristojnega A., česar ni pridobil. Tožnik je v inšpekcijskem postopku pojasnil, da je imel dovoljenje za šotor na drugi parceli, ki pa jo je prodal. Zato je šotor prestavil in sedaj zanj pridobiva dovoljenje pri B.. Upravni organ je pridobil tudi mnenje A., in na tej podlagi izdal izpodbijano odločbo.

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski upravni organ), ki je z odločbo pritožbo zavrnilo.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz tožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da upravni organ ni pravilno upošteval, da gre za začasen objekt, namenjen kmetijski uporabi, za katerega ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Nadalje meni, da gre za nesorazmeren ukrep, saj objekt nujno potrebuje za izvrševanje kmetijske dejavnosti. Poleg tega navaja, da je pridobljeno mnenje A., pomanjkljivo, saj ne upošteva dejanskega stanja. Dodaja, da je na B. naslovil pobudo za spremembo namembnosti zemljišča, na katerem se objekt nahaja, česar upravni organ ni upošteval. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, s stroškovno posledico za upravni organ.

5.Tožnik je 27. 2. 2026 vložil predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ter predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

6.Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe posredovalo v odgovor toženki, ki nanj ni odgovorila.

K I. točki izreka:

7.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

8.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je bila pravočasno vložena. Tožnik je svojo tožbo tudi pravilno in pravočasno dopolnil na podlagi poziva sodišča z dne 7. 1. 2026 in tako uspešno odpravil tožbene pomanjkljivosti. S tožbo tožnik izpodbija akt, s katerim je poseženo v njegov pravni položaj (tožniku je bilo odrejeno, da mora objekt odstraniti), kar je akt, ki se v skladu z 2. členom ZUS-1 lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Akt je dokončen. Upoštevajoč vsebino predloga za izdajo začasne odredbe so tudi ostali formalni pogoji za meritorno reševanje tožbe izpolnjeni in posledično zato tudi za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

9.Začasna odredba je namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko drugi naložila ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo. Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem zaključku sodnega postopka v primeru, če tožnik v upravnem sporu ne bo uspešen.

10.Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na to, da lahko sodišče na tej podlagi zadrži izvrševanje izpodbijanega akta, mora biti težko popravljiva škoda nujno v vzročni zvezi z njegovim učinkovanjem oziroma izvršitvijo.

11.Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.

12.Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Teh dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

13.Tožnik v predlogu zatrjuje, da v spornem objektu hrani kmetijsko mehanizacijo (kosilnico, traktor, orodje), ki jo nujno potrebuje za vzdrževanje travnika. Gre namreč za odročno zemljišče, ki nima dostopa do elektrike, v bližini pa ni nobenega drugega objekta, kjer bi mehanizacijo lahko hranil. V primeru, da bo objekt primoran odstraniti, za travnik ne bo mogel več skrbeti, kar bi pomenilo njegovo zaraščanje in dokončno uničenje habitatnega tipa, ki ga A. želi ohraniti. Navedeno bi mu tudi onemogočilo izvajanje sedanje kmetijske dejavnosti. Meni, da gre iz teh razlogov za nepopravljivo škodo. Opozarja še na sklep Vrhovnega sodišča I Up 208/2024 z dne 4. 9. 2024. Glede javne koristi tožnik izpostavlja, da bo ta prizadeta ravno, če bo moral objekt odstraniti, saj se bo travnik zarasel. Dodaja, da je na B. naslovil prošnjo za spremembo namembnosti oziroma za ureditev statusa objekta. V predlogu še navaja, da je bil 23. 1. 2026 izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06102-39/2025-20, zoper katerega ni vložil pritožbe.

14.Toženka tem navedbam ni nasprotovala, saj odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni vložila in tudi ni nasprotovala predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz tega razloga se v predlogu zatrjevana dejstva, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, štejejo za priznana, saj jim toženka ni nasprotovala.

15.Bistvo začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost pravnega sredstva, pri čemer je pravni pojem težko popravljive škode tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču plajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega. Posledice izvršitve izpodbijane odločbe, navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe (izguba objekta, za katerega poteka postopek legalizacije), bi tudi po presoji sodišča povzročile, da bi bilo za tožnika nadaljnje vodenje upravnega spora nesmiselno. Hkrati sodišče verjame tožniku, da bi izguba objekta imela negativne posledice za opravljanje njegove kmetijske dejavnosti, čemur toženka ne nasprotuje, zato bi mu izvršitev odločbe povzročila večjo materialno škodo. Prav tako sodišče sledi tožnikovim navedbam, da bi odstranitev objekta lahko imela za posledico opustitev ohranjanja travnika, kar bi negativno vplivalo na javno korist. Sodišče zato meni, da je tožnik obstoj škode in njeno težko popravljivost v primeru izvršitve izpodbijane odločbe verjetno izkazal.

16.Ker je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda, toženka pa ni zatrjevala, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče predlagani začasni odredbi na podlagi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo in do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega upravnega akta. To pomeni, da na podlagi inšpekcijske odločbe ni mogoče izvajati nadaljnjih izvršilnih dejanj.

17.Sodišče še pojasnjuje, da ni zadržalo izvršitve sklepa o izvršbi z dne 21. 1. 2026, saj tožnik za njegovo zadržanje ni podal predloga.

K II. točki izreka:

18.Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, 9. točka obrazložitve, in v tam navedeni sodni praksi.