Jedro

Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec (odvetnik) v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZPP). Stranka lahko spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana; če tega ne stori ali ni sposobna storiti, volja pooblaščenca povsem nadomesti njeno voljo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožnica mora prvi toženki povrniti 421,38 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev 24. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II P 754/2000 sklenjene sodne poravnave, s katero so se toženke nerazdelno zavezale plačati tožnici in njenima hčerkama (ki sodne poravnave ne izpodbijata in nista stranki tega postopka) 4,000.000 tedanjih SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico smrti moža (in očeta). Poudarilo je pomen dejstva, da je tožnico v pravdi II P 754/2000 zastopal odvetnik, ki je nedvomno vedel, kaj pomeni podpis takšne poravnave, v nadaljevanju pa je v oporo svoji odločitvi ponudilo še obrazložitev, da je bila tožnica s hčerkama solidarna upnica v izpodbijani poravnavi v pomenu določb 406. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 425. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je torej mogoče po naravi predmeta glede vseh treh izdati zgolj enotno sodbo, ker so oškodovanke enotne sospornice v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); zato tožnica naj ne bi imela „pravne osnove“ za zahtevek na razveljavitev sodne poravnave v celoti.

2. Sodišče druge stopnje je iz delno drugačnih in dopolnjenih razlogov zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Graja v sodbi sodišča prve stopnje zavzeto stališče, da je tožnica s hčerkama, ki sta bili tudi (prav tako kot upnici) stranki izpodbijane sodne poravnave, enotna sospornica; če bi namreč obveljalo obratno stališče, da je bila s hčerkama v pravdi, zaključeni s sodno poravnano, v razmerju navadnega sosporništva – in za katero se zavzema tožnica, ne bi bilo sporno, da lahko v pričujoči pravdi zahteva razveljavitev sodne poravnave tudi brez privolitve (udeležbe) preostalih dveh upnic. Sicer pa je tožnica prepričana, da bi bila upravičena zahtevati razveljavitev sodne poravnave tudi v primeru, da bi res šlo za enotno sosporništvo. Sodiščema obeh stopenj nadalje očita, da nista upoštevali mnenja izvedenke psihiatrinje o tožničinem duševnem stanju, ki ji je onemogočalo dojemanje pomena in posledic sodne poravnave in kar ima po mnenju tožnice za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno uveljavlja še kršitev temeljnega načela pravičnosti z obrazložitvijo, da višina s sodno poravnavo določene odškodnine bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse pri odmerjanju odškodnin za tovrstvo obliko nepremoženjske škode. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer še upoštevnega ZPP je bil izvod revizije poslan toženkam, od katerih je nanjo odgovorila le prva toženka in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Da v pravdi, v kateri je tožnica nastopala skupaj s preostalima oškodovankama (hčerkama) in v kateri je bila sklenjena sedaj izpodbijana sodna poravnava, ni šlo za enotno (temveč navadno) sosporništvo na aktivni strani, je tožničinim pritožbenim očitkom s tem v zvezi pritrdilo že sodišče druge stopnje. Slednje je ob takem sicer pravilnem izhodišču resda zmotno presodilo, da je tožnica s hčerkama solidarna upnica iz sodne poravnave z dne 24. 6. 2003 v pravdi II P 754/2000. Po tej poravnavi je bila namreč solidarnost dogovorjena le na dolžniški strani; ker na upniški ni bila dogovorjena in ker se ne domneva (razen izjemoma v primeru iz 413. člena ZOR), velja za obravnavani primer določba tretjega odstavka 412. člena ZOR o delitvi deljive terjatve med upniki po enakih delih – s posledičnim upravičenjem vsakega od njih, da zahteva le svoj del terjatve in da torej izpodbija le nanj nanašujoči se del sodne poravnave (kar bi v danem primeru znotraj postavljenega zahtevka še vedno omogočalo tudi drugačno odločitev v delu glede tožnice iz te pravde). Vendar to ni bistvenega pomena za odločitev v tem sporu.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali odločilno dejstvo, da je tožnico v pravdi P 754/2000 zastopal kot pooblaščenec odvetnik. Pritrditi je treba iz tega dejstva izpeljanemu pravnemu sklepanju sodišča druge stopnje, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec (odvetnik) v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZPP). Stranka lahko spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana; če tega ne stori ali ni sposobna storiti, volja pooblaščenca povsem nadomesti njeno voljo. Ker tožnica graja izostanek presoje rezultatov dokazovanja z mnenjem izvedenke o tožničinih sposobnostih dojemanja vsebine poravnave v času njenega podpisa, ji je treba odgovoriti, da po takšni presoji glede na doslej obrazloženo ni bilo nikakršne potrebe – zlasti še spričo dejstva, da tožnica morebitnih pomanjkljivosti glede njene prištvenosti oziroma sposobnosti razsojanja v času pooblastitve odvetnika sploh ni niti zatrjevala.

8. Ker upoštevni razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (pri čemer ustreznost višine s sodno poravnavo dogovorjene odškodnine za nepremoženjsko škodo sama zase ne more biti predmet presoje v tej pravdi), je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

9. Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka prve toženke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so ji bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 162 spisa, in naloženi v plačilo tožnici z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.