Jedro

Tožnica je pred sodiščem uveljavljala t.i. čisti denarni zahtevek, zahtevala je plačilo zneskov, ki so bili odtegnjeni od njene plače zaradi negativne skupinske delovne uspešnosti. Za dopustnost sodnega varstva predhodno ni bila dolžna vložiti zahteve za varstvo pravic ali pritožbe na delodajalca, ker delodajalec ni izdal nikakršne odločitve o nedoseganje norme, plačilna lista pa ne pomeni odločitve o višini plače oziroma o znižanju plače zaradi nedoseganja norme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 939,37 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter posamezne neto zneske izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od bruto zneskov, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I./1. točka). Odločilo je, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neizplačanega neto regresa za letni dopust za leto 2008, in sicer za čas od 1. 7. 2008 do 1. 11. 2008 (I./2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 133,30 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. … pri UJP, Izpostava …, sklic št. … v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./3. točka). Sklenilo je, da se ugotovi, da je tožnica umaknila tožbeni zahtevek za plačilo odtegnjenih zneskov za mesece februar, marec in april 2009 v skupnem znesku 287,45 EUR in del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 171,49, EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je postopek v tem delu ustavilo (II./1. in II./2. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in zoper stroške, iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka med postopkom ugovarjala, da tožbeni zahtevek tožnice za plačilo regresa za leti 2008 in 2009 ni ustrezno postavljen niti po višini niti glede teka zamudnih obresti in da sta zneska regresa za leti 2008 in 2009 napačno obračunana. Sodišče je sledilo ugovoru zgolj glede teka zamudnih obresti za regres za leto 2008 in ob upoštevanju dejstva, da je bila tožena stranka v letu 2008 nelikvidna, prisodilo tožnici zakonske zamudne obresti od regresa za leto 2008 od 2. 11. 2008. Glede regresa za leto 2009, pa sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, čeprav je bilo dejansko stanje enako kot v letu 2008 oziroma še slabše. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila v tem obdobju nelikvidna. Takšen zaključek sodišča je zmoten, saj nelikvidnost tožene stranke v letu 2009 smiselno izhaja iz vseh predloženih listin, prav tako pa bi lahko navedeno potrdila B.K. in K.D.. Sodišče ni podrobno obrazložilo glede višine zahtevka, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj bi se moralo sodišče opredeliti do vseh navedb in dokazov tožene stranke. Zmoten je zaključek sodišča, da je bilo znižanje plače tožnice v spornih mesecih nezakonito, pri čemer je sodišče navedlo, da 24. in 27. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih, nista ustrezna podlaga za znižanja plače tožnice za sporne mesece, vendar takšnega svojega stališča ni utemeljilo in je zato nepreverljivo, sodba kot taka pa je zato nesklepčna. Tožena stranka je uspešnost ocenila na podlagi splošnih aktov tožene stranke. Vsi splošni akti tožene stranke se objavljalo na oglasni deski na sedežu tožene stranke. V skladu z navedenim splošnim aktom lahko delavec zoper oceno vloži pritožbo pri delodajalcu v osmih dneh od prejema plačilne liste, saj se v nasprotnem primeru šteje, da s podano oceno soglaša, tožnica pa nikoli ni podala pritožbe zoper oceno osebne uspešnosti. Sodišče je tudi navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnica ni dosegala vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na strani tožnice in v spis ni vložila ustreznih dokumentov o doseganju planirane mesečne vrednostne realizacije, tudi takšno stališče je zmotno, saj bi sodišče z zaslišanjem prič K.D. in B.K. prišlo do drugačne ugotovitve, z navedenim pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je v sodni spis dne 27. 5. 2010 predložila listinski dokaz v zvezi z doseganjem normativov. Sodišče je dokazni predlog z zaslišanjem K.D. in B.K. zavrnilo, s čimer je toženi stranki odvzelo možnost, da dokazuje določena dejstva v predmetnem postopku in jo postavilo v izrazito podrejen položaj. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od posameznih bruto zneskov, saj ji pripadajo le obresti od neto zneskov in ne od bruto. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka, zahtevek tožnice je potrebno presojati kot enoten zahtevek. Tožnica je podala umik tožbenega zahtevka šele potem, ko se je spustila v obravnavanje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Pojasniti je tudi, da sodišče ni dolžno izvajati vse predlagane dokaze, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 286. člen ZPP. Sodišče je tudi jasno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič K.D. in B.K..

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in priče M.C., ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici za mesece november in december 2008 in za januar 2009 pri plači odtegnila določene zneske, in sicer za mesec november 2008 znesek 62,52 EUR bruto, za mesec december 2008 znesek 48,15 EUR bruto in za mesec januar 2009 znesek 113,54 EUR bruto. Sodišče je v postopku ugotavljalo, ali je bilo takšno znižanje plače zakonito. Tožena stranka je zatrjevala, da je obračunavala negativno skupinsko uspešnost na podlagi pravilnika o plačah in drugih prejemkih, pri čemer skupinsko uspešnost ureja 27. člen navedenega pravilnika, ki določa, da se del plače na podlagi skupinske uspešnosti obračuna glede na doseganje oziroma nedoseganje planirane mesečne vrednostne realizacije, in sicer v odstotku doseganja oziroma nedoseganja planirane mesečne vrednostne realizacije, pri tem pa se glede na skupinsko uspešnost plača delavca poviša ali zniža v odstotku doseganja oziroma nedoseganja planirane mesečne vrednostne realizacije. Pravilnik tudi v 24. členu, na katerega se je sklicevala tožena stranka v postopku, ureja del plače na podlagi osebne uspešnosti in določa, da se del plače na podlagi osebne uspešnosti obračuna, v kolikor delavec s svojim delom presega ali ne dosega predvidenih rezultatov dela. Navedeno se izraža v količini dela, kakovosti, gospodarnosti in v odnosu do materiala in opreme, prizadevnosti in delovni disciplini, samostojnosti in iznajdljivosti ter skupinskem delu, sodelovanju ni sprejemanju delovnih nalog, pri čemer se glede na delovno uspešnost plača delavca poviša za največ 40 % ali zniža za največ 40 % zneska obračunanega za ure rednega dela.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 2/2002 – 45/2008 - ZDR) v 126. členu ureja plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi in določa, da mora pri plači delodajalec upoštevati minimum določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, pri tem pa je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, pri čemer je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. ZDR v 127. členu tudi določa, da se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, delovno uspešnost delavca pa se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum. Za toženo stranko velja tudi Kolektivna pogodba celulozne, papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 70/98 s sprem. - KP dejavnosti), ki v 3. odstavku 16. člena določa, da osnovna plača delavca za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oziroma pred razporeditvijo, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi pogodbe.

Tožnici je bila odtegnjena negativna skupinska uspešnost, in sicer za meseca november in december 2008 – 10 % in za januar 2009 – 20 %. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnica ni dosegala norme, saj ni predložila norminih listov in mesečnih delovnih listov za sporno obdobje oziroma sploh dokazala kakšna je bila predvidena tožničina norma. Poudariti pa tudi je, da kolektivna pogodba dejavnosti v 5. odstavku 16. člena določa, če delavec ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na strani delavca, je upravičen do 100 % osnovne plače. Ugotoviti je tudi, da tudi v primeru, ko bi sodišče zaslišalo priče K.D. in B.K., ne bi prišlo do drugačne rešitve spora, saj zgolj izpovedbe prič o nedoseganju norme ne morejo biti zadostna podlaga za odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki tudi pojasnjuje, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o tem, da je v sodni spis predložila dne 27. 5. 2010 listinski dokaz v zvezi z doseganjem normativov v proizvodnji, saj navedene razpredelnice ne dokazujejo ničesar, zlasti ne 100 % normative.

Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi morala tožnica vložiti pritožbo pri delodajalcu v osmih dneh po prejemu plačilne liste, saj se v nasprotnem primeru šteje, da je s podano oceno soglašala. Plačilna lista ne pomeni odločitve o višini plače in tudi ne o znižanju plače zaradi nedoseganja normativov. Tožnica je pred sodiščem uveljavljala t.i. čisti denarni zahtevek, o čemer je sodišče tudi odločalo. Pri tem tožena stranka tožnici ni izdala nikakršne odločitve o nedoseganju norme, torej tožnica ni mogla izpodbijati kakršnekoli delodajalčeve odločitve v smislu določil 1. odstavka 204. člena ZDR, kot to zmotno uveljavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju odločalo o plačilu regresa za letni dopust in sicer za leti 2008 in 2009. ZDR v 131. členu ureja regres za letni dopust in določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta (1. in 2. odstavek 131. člena ZDR). S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, v primeru če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (3. in 4. odstavek 131. člena ZDR). Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožene stranke, da je sodišče napačno odločilo glede nelikvidnosti tožene stranke za leto 2009, pri čemer naj bi bili poslovni rezultati v letu 2009 še slabši kot v letu 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 iz razloga, ker je tožena stranka dokazala nelikvidnost, za leto 2009 pa tega ni dokazala. Z navedeno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem niso upoštevni pritožbeni ugovori glede zaslišanja prič B.K. in K.D., saj priče ne bi mogle uspešno dokazati nelikvidnosti tožene stranke, navedena dejstva se lahko dokazujejo z listinskimi dokazi, zlasti to velja za finančne pokazatelje oziroma predpisane poslovne izkaze, ki jih morajo voditi vsi gospodarski subjekti.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve glede višine regresa za letni dopust. Iz sodbe jasno izhaja, da je sodišče odločilo o višini regresa za leti 2008 in 2009 na podlagi Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008 – KPPI) in za leto 2008 je znašal regres najmanj 655,00 EUR bruto, za leto 2009 pa najmanj 686,00 EUR bruto. KP dejavnosti je za leto 2008 določala višino regresa za letni dopust v višini 657,99 EUR bruto, to je v višini kot jo je zahtevala tožnica. Za leto 2009 je sodišče tožnici priznalo sorazmerni regres za letni dopust in sicer 1/12 ob upoštevanju, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki do 31. 1. 2009. Prav tako je sodišče pravilno priznalo tožnici zakonske zamudne obresti od neto zneskov in pritožba si zmotno tolmači odločitev sodišča prve stopnje, ki je v izreku priznalo zakonske zamudne obresti od neto zneskov, ne pa od bruto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer je poudariti, da je sodišče prve stopnje odločalo pravilno na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Ob navedenem sodišče upošteva tudi uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 133,30 EUR in sicer na račun Delovnega sodišča v Celju iz razloga, ker je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.