Jedro

Tožeča stranka je dolžna podati trditveno podlago, iz katere sledi utemeljenost zahtevka. Ker pa tudi navedbe tožene stranke lahko nadomestijo manjkajoče trditve nasprotne stranke, sodišče ni ravnalo napačno, ko se je pri odločanju o zahtevku oprlo na trditveno podlago, ki jo je podala tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 132396/2008 z dne 11.2.2009, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 201,28 € z obrestmi in 61,00 € izvršilnih stroškov, tudi z obrestmi. Toženi stranki je naložilo obveznost plačila 55,75 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dovoljena pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi iztoževane stroške družbi E. plačala, niti ni tega zatrjevala. Ker je upravnik upravičen do plačila le, če stroške sam plača, meni, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Opozarja na svojo trditev, da ni solastnica peči oz. toplotne postaje, katere priključna moč je predmet te pravde. Sodišču očita, da se ni izreklo o lastništvu toplotne postaje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Po njenem mnenju je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, ker se v tretjem odstavku na tretji strani navaja, da je cena stroškov ogrevanja enotna za vse uporabnike sistema. Dopušča možnost, da je solastnica razvoda cevi, ne soglaša pa, da je dolžna plačevati stroške, ki so povezani s tem, da po ceveh prihaja toplota, ki je ne uporablja. Če toplote v ceveh ne bi bilo, ne bi bilo stroška priključne moči oz. bi bili ti stroški bistveno nižji. V nobenem primeru pa ni dolžna plačevati stroškov obratovanja kotlovnice.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor je spor med upravnikom (tožnikom), ki je v okviru opravljanja dejavnosti upravljanja plačal stroške in med lastnico etažne enote (toženko). Upravnik od lastnice etažne enote zahteva plačilo dela stroškov, ki jih je plačal za etažne lastnike. V takem sporu so možni ugovori: da upravnik stroškov ni plačal; daj jih je neutemeljeno plačal; da jih ni pravilno razdelil. V okviru ugovora, da stroškov ni pravilno razdelil, lahko lastnik etažne enote trdi, da pri delitvi ni uporabil pravilnega ključa delitve, ali da je med etažne lastnike delil stroške, ki se na njihove etažne enote ne nanašajo. Toženka uveljavlja slednja dva razloga: trdi, da ni plačnica stroškov, pri delitvi katerih tožnik upošteva tudi njo, podredno pa, da so nanjo odpadajoči stroški nižji od iztoževanih. Za rešitev spora odločilno vprašanje zato je, kaj se zaračunava z zneskom, ki ga tožeča stranka mesečno plačuje E. Č. d.o.o. (od decembra 2007 do vključno septembra 2008 po 485,87 € mesečno, za oktober in november 2008 pa po 659,78 € mesečno) in se deli med etažne lastnike.

Kljub temu da je to odločilno dejstvo in da je sporno, stranki dokazovanju tega dejstva nista posvetili pozornosti. Nobena od strank ni podala dokaznega predloga, na osnovi katerega bi se pojasnila vrsta storitve, ki jo dobavitelj E. Č. d.o.o. v računih označuje kot „priključna moč“ (dokazi A7, A9, A11, A13, A15, A17, A19, A21, A23, A25, A27 in A29). V računih, s katerimi je te stroške delila, je tudi tožeča stranka te stroške označila kot „priključno moč“.

Sta pa stranki o tem dejstvu podali trditve. Tožeča stranka trdi, da gre za strošek ogrevanja, katerega cena je oblikovana tako, da je njen del odvisen od porabe (variabilni del), del pa od ogrevalne površine (fiksni del). Glede na to, da je med strankama nesporno, da toženi stranki storitev ogrevanja ni nudena, iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost zahtevka. Načelno mora tožeča stranka podati trditveno podlago, iz katere sledi utemeljenost zahtevka (7. in 212. čl. ZPP). Ker pa tudi navedbe tožene stranke lahko nadomestijo manjkajoče trditve nasprotne stranke, sodišče ni ravnalo napačno, ko je odločalo in zahtevku ugodilo na osnovi trditvene podlage, ki jo je podala tožena stranka.

Tožena stranka trdi, da mesečno ji zaračunani znesek predstavlja strošek vzdrževanja stvari v solastnini. Nasprotuje pa višini tega zneska, kajti po njenem mnenju so stroški vzdrževanja nižji, zlasti ker meni, da bi bila dolžna plačevati le stroške investicijskega vzdrževanja, ne pa tudi stroške tekočega vzdrževanja, ki nastajajo zaradi uporabe sistema. Tudi odgovor tožene stranke je torej nesklepčen – iz njenih zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zavrnitve zahtevka, kar ona uveljavlja.

Glede na to, da sta torej postavljeni obe trditvi: da je toženi stranki mesečno zaračunani znesek strošek ogrevanja (tožeča stranka) in da je mesečno zaračunani znesek strošek vzdrževanja (tožena stranka), se je bilo sodišče prve stopnje dolžno opredeliti, katera od teh trditev je utemeljena in ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbo. Sodišče je sledilo trditvi tožene stranke, da so predmet tožbe stroški vzdrževanja, ne pa tudi ugovoru, da so dejanski stroški vzdrževana nižji od zaračunanih. Opredelilo se je tudi do tega, da je toženka solastnica razvoda cevi ogrevalnega sistema od toplotne postaje do individualnih priključkov. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so predmet zahtevka stroški vzdrževanja, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Stroške vzdrževanja nepremičnine je dolžan plačati lastnik. Tožeča stranka je aktivno legitimirana za njihovo uveljavljanje, saj jih je v okviru opravljanja svoje dejavnosti poravnala za etažne lastnike. Materialno pravo, na pravilnost uporabe katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pravilno uporabljeno; razlogov za razveljavitev sodbe ni.

Ugotavljanje dejanskega stanja je stvar sodišča prve stopnje in morebitna nepravilna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku (1. odstavek 458. čl. ZPP).

Tožeča stranka je upravičena zahtevati plačilo stroškov, ki jih je založila za etažne lastnike – predhodno plačala dobavitelju. S tem, ko tožeča stranka v vlogi z dne 24.3.2009 trdi, da strošek ogrevanja deli med etažne lastnike in trdi, da ima do izvajalca ogrevanja poravnane vse obveznosti, so podane trditve o tem, da je tožnik kot upravnik že plačal stroške, ki jih terja od toženke. Kot plačnik storitve je legitimiran, da jih od lastnikov etažnih enot - uporabnikov storitev izterja. Torej tožnik je legitimiran za vložitev zahtevka.

Preveriti je treba še obstoj absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih pritožnik zatrjuje in tistih, na katere sodišče na osnovi 2. odstavka 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pritožnik zatrjuje kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, ker naj bi bila obrazložitev v nasprotju sama s seboj. Sklicuje se na zadnji stavek tretjega odstavka na tretji strani obrazložitve, s katerim sodišče utemeljuje zavrnitev njegove trditve (trditve tožene stranke), da so stroški vzdrževanja nižji od zaračunanih ji zneskov. Pritožbeno sodišče ne soglaša, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ali da je sama s seboj v nasprotju. Sodišče je sprejelo dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka (da so predmet zahtevka stroški vzdrževanja) in nanje oprlo svojo odločitev. Dejstvo, da je uporabilo termin „cena stroškov ogrevanja“ in ne termin „stroški, povezani z delovanjem ogrevalnega sistema“, kot npr. v drugem odstavku na isti strani, še ne ustvarja nejasnosti ali nepreverljivosti sodbe.

Sodišče se je izreklo, da je tožena stranka solastnica skupnega ogrevalnega sistema, to je razvoda cevi od toplotne postaje do individualnih priključkov, kar med strankama niti ni sporno. Trditve o tem, kdo je lastnik toplotne postaje, je podala tožena stranka v vlogi z dne 7.9.2009. Ker na lastništvo toplotne postaje nobena od strank ne veže pravnih posledic, temu pa sledi tudi prvostopenjsko sodišče, lastništvo toplotne postaje oz. peči ni pravno pomembno dejstvo. O pravno nepomembnih dejstvih se sodišče ni dolžno izrekati.

Ker pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ni predmet presoje pritožbenega sodišča, zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka ni bila storjena, prav tako ne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodba potrjena. Ugotovljena dejstva utemeljujejo uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo .

Pravna podlaga za izdajo sodbe pritožbenega sodišča je 353. čl. ZPP. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).

O zadevi odloča sodnica posameznica na osnovi 5. odstavka 458. čl. ZPP.