23. 9. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Lojzeta Kastelica, Ljubljana, na seji 23. septembra 2009

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in 33/09) se zavrže.

Obrazložitev

A.

Pobudnik izpodbija 41. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Navaja, da je lastnik stanovanja v večstanovanjskem objektu v Ljubljani, v katerem se poleg stanovanjskih enot, namenjenih za trajno bivanje, nahajajo tudi poslovni prostori. Meni, da določitev različnih davčnih stopenj za obračun davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) pri plačilu izvedenih gradbenih del, katerih stroški se krijejo iz namenskih sredstev rezervnega sklada večstanovanjskega objekta, omogoča lastnikom poslovnega dela na račun višje, tj. 20 % davčne stopnje, črpanje večjega dela sredstev rezervnega sklada, ob sorazmerno enakem vplačilu vseh etažnih lastnikov. S tem naj bi izpodbijana ureditev pri porabi sredstev rezervnega sklada privilegirala lastnike poslovnega dela večstanovanjskega objekta na račun lastnikov stanovanjskega dela, kar naj bi bilo v neskladju z načelom pravne in socialne države iz 2. člena Ustave. Svoj pravni interes utemeljuje s položajem lastnika stanovanja, namenjenega trajnemu bivanju, ki vplačuje v rezervni sklad večstanovanjskega objekta, v katerem se nahajajo tudi poslovni prostori, ter z obvestilom upravnika o porabi sredstev rezervnega sklada za leto 2008.

B.

Izpodbijana ureditev predpisuje višino davčnih stopenj, po katerih mora davčni zavezanec obračunati in plačati DDV od opravljenega prometa blaga in storitev. Kdo je davčni zavezanec za obračun in plačilo DDV, določa ZDDV-1 v 5. členu. Prvi odstavek 41. člena ZDDV-1 predpisuje splošno davčno stopnjo za obračun DDV v višini 20 %, drugi in tretji odstavek istega člena pa urejata primere obdavčitve z nižjo davčno stopnjo, ki je predpisana v višini 8,5 %. Skladno s tretjim odstavkom 41. člena ZDDV-1 se DDV po nižji davčni stopnji obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter od delov teh objektov, ki niso del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh. Izpodbijana ureditev tako daje podlago za obdavčitev dobav blaga in storitev po različnih davčnih stopnjah za stanovanjski oziroma poslovni del večstanovanjskega objekta.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Ta je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. To določbo je mogoče razumeti le tako, da pravni interes obstaja, če bi ugoditev pobudnikovemu predlogu privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja (primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-249/94 z dne 12. 5. 1994, OdlUS III, 48 in sklep št. U-I-155/94 z dne 9. 11. 1994, OdlUS III, 121). V navedenem primeru ta procesni pogoj ni izpolnjen.

Zaradi obdavčitve prometa blaga in storitev z DDV, je sestavni del kupnine, ki jo plača kupec, tudi DDV. Izpodbijana določba, ki predpisuje višino davčnih stopenj, po katerih mora davčni zavezanec obračunati in plačati DDV od opravljenega prometa blaga in storitev, ki ga zaračuna naročniku oziroma prejemniku blaga oziroma storitev, se nanaša na davčne zavezance iz 5. člena ZDDV-1. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ureditev, ki določa plačilo davka kot sestavni del kupnine, ki jo plača kupec, ki ni davčni zavezanec, ne posega neposredno v pravice pobudnika kot kupca, v njegove pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Plačilo davka kot sestavnega dela cene vpliva le na dejanski položaj pobudnika kot kupca oziroma ima kupec v zvezi z različnimi elementi v strukturi cene (kot prejemnik in plačnik dogovorjenih obveznosti za dobavljeno blago oziroma storitve) le ekonomski interes. Ta po dosedanji presoji Ustavnega sodišča ne zadošča za izpolnjevanje procesnega pogoja pravnega interesa, ki je za vložitev pobude predpisan v prvem odstavku 24. člena ZUstS (tako npr. v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-165/99 z dne 25. 11. 1999, OdlUS VII, 269, in št. U-I-116/00 z dne 1. 6. 2000, OdlUS IX, 155).

Ker se iz zbranih sredstev rezervnega sklada krijejo stroški dobave blaga in storitev, v ceno katerih je vključen tudi DDV, izračunan na podlagi izpodbijanega 41. člena ZDDV-1, pobudnik (kot etažni lastnik, ki vplačuje v rezervni sklad) zatrjuje, da 41. člen ZDDV-1 posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pri tem pobudnik niti ne trdi, da je davčni zavezanec po določbah ZDDV-1. Ob črpanju sredstev sklada tako pobudnik nastopa v vlogi prejemnika blaga oziroma storitev sorazmerno svojemu lastniškemu deležu, tj. v vlogi končnega kupca. Pobudnik, ki ni davčni zavezanec, v zvezi s črpanjem sredstev rezervnega sklada ni neposredni zavezanec za plačilo DDV, temveč ima v zvezi z različnimi elementi v strukturi cene kot vplačnik sredstev v rezervni sklad le ekonomski interes. Zato plačilo davka kot sestavni del cene v obravnavanem primeru lahko vpliva le na pobudnikov dejanski položaj, kar pa ne zadošča za utemeljitev procesnega pogoja pravnega interesa, ki je za vložitev pobude predpisan v prvem odstavku 24. člena ZUstS.

Ker pobudnik ni izkazal pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

dr. Ciril Ribičič

Podpredsednik

[1]Skladno s prvim odstavkom 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Skladno s tretjim odstavkom istega člena se za davčnega zavezanca, poleg oseb iz prvega odstavka tega člena, šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun na ozemlje Skupnosti.

[2]Podlago za obdavčitev dobav blaga in storitev po različnih davčnih stopnjah v pripadajočem deležu za stanovanjski del, namenjen za trajno bivanje, in za poslovni del, daje tudi prvi in drugi odstavek 54. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in nasl.).