Jedro

Za zemljišče, ki je bilo po podatkih zemljiškega katastra v času podržavljenja opredeljeno kot vrt, je za ugotovitev njegove vrednosti potrebno ugotoviti, ali je navedeno zemljišče za takšno opredelitev katastrske kulture v času podržavljenja izpolnjevalo merila, ki jih določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ter posledično, ali tako izpolnjuje pogoje za ugotovitev navedene vrednosti po katastrski kulturi vrt po določbah Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: Ministrstvo) je z izpodbijano odločbo odločilo: da se pritožbi tožnice ugodi in se odpravi odločba Upravne enote A., št. ... (Povezava ...) z dne 30. 4. 2008 (1. točka izreka); da je zavezanec Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod A., dolžan tožnici vrniti del parc. št. 1584/1 travnik 2 v izmeri 3021m2 v deležu do 260/3021-tin in del parc. št. 1584/2 travnik 2 v izmeri 1581 m2 v deležu do 1361/1581-tin, obe vpisani v vl. št. 925 k. o. A. v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna tožnici v roku 60 dni po pravnomočnosti izročiti obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 3.651,90 DEM oziroma 1.867,19 EUR kot odškodnino za del podržavljene parc. št. 714/3 vrt 2 v izmeri 2121 m2 k. o. B. (3. točka izreka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). S sklepom, št. ... z dne 6. 11. 2008, pa je Ministrstvo popravilo 3. točko izreka navedene odločbe, v kateri je določen rok za izročitev obveznic Slovenske odškodninske družbe tako, da se namesto „v roku 60 dni“ pravilno glasi: „v roku 3 mesecev“.

Ministrstvo v obrazložitvi navedene odločbe navaja, da je Upravna enota A. (prvostopni upravni organ) z odločbo z dne 30. 4. 2008 odločila, da se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožnica, zavrne v delu, ki se nanaša na podržavljeno parc. št. 714/3 k. o. B. v izmeri 0,3742 ha (1. točka izreka); da se s to odločbo nadomesti odločba prvostopnega organa z dne 3. 2. 2006 (2. točka izreka); da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Zoper to odločbo se je pritožila tožnica, katere pritožba je delno utemeljena. Ministrstvo ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) obstajajo ovire za vračilo v naravi za del podržavljene parc. št. 714/3 k. o. B., ki danes predstavlja del parc. št. 1581/1 v izmeri 2121 m2, vpisana v vl. št. 925 k. o. A.. Ta parcela je bila ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, v času vračanja pa je zazidano stavbno zemljišče. Sporna pa je vrednost tega dela parcele ob podržavljenju oz. način njenega vrednotenja. Sklicuje se na 44. člen ZDen in na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, po katerem se vrednost kmetijskih zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Predmetna parcela je bila ob podržavljenju po vrsti rabe vrt 2. katastrski razred. Ker je bil omenjeni odlok sprejet na podlagi pravne ureditve, ki je veljala ob njegovem sprejemu, je pri katastrskih kulturah upoštevana katastrska klasifikacija zemljišč po Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč. Kategorija vrt je po navedenem odloku najvišje vrednotena, vendar kategorija vrta po omenjenem pravilniku ne odgovarja katastrski kulturi vrt, evidentirani v času podržavljenja, zato je bila z obveznim navodilom nekdanje Geodetske uprave SRS prevedena večinoma v njive, travnike in sadovnjake. Po Pravilniku se v vrtove uvršča le tista zemljišča, kjer je urejen način namakanja, gojenja vrtnin ali cvetja za prodajo. Te pogoje je moralo zemljišče izpolnjevati v času podržavljenja, da ga je mogoče vrednotiti kot vrt. To pa v večini primerov ne drži, zato je potrebna uporaba primerljive katastrske kulture oziroma katastrskega razreda na podlagi izvedenskega mnenja strokovnjaka (agronoma). Prvostopni organ je obstoj pogojev v času podržavljenja za uvrstitev parcele v kulturo vrt ugotavljal z zaslišanjem priče, katere pričanje je prvostopni organ ocenil kot nezanesljivo in nezadostno za presojo spornega vprašanja. Tudi po presoji ministrstva izvedeni dokaz s pričo ne potrjuje, da je šlo v času podržavljenja za vrt, kjer se je gojila zelenjava ali cvetje za prodajo in na katerem je bil zgrajen sistem namakanja. Po oceni ministrstva obstoj manjšega bazena oz. zajetja na sosednji parceli, o obstoju katerega je izpovedala priča, ne dokazuje obsoja sistema za namakanje na predmetni parceli, prav tako priča ni potrdila, da se je na navedeni parceli gojila zelenjava in cvetje za prodajo. Tožnica na pozive upravnega organa ni ponudila drugih dokazov za presojo spornega vprašanja. Nepravilno pa je ravnal prvostopni organ, ko je zaradi tega, ker tožnica ni bila pripravljena založiti stroškov za izvedenca, ki bi katastrsko kulturo vrt prevedel v drugo primerljivo katastrsko kulturo, zahtevo za denacionalizacijo predmetnega zemljišča v celoti zavrnil. Glede na to, da tožnica ni pripravljena založiti stroškov za izvedenca, del predmetne podržavljene parcele pa je še vedno nepozidan in je po veljavnih katastrskih podatkih travnik 2 (današnja parc. št. 1584/2 k.o. A.), je Ministrstvo določilo vrednost dela predmetne parcele, ki ga nesporno ni mogoče vrniti v naravi, in sicer v višini 3.651,90 DEM (2121 m2 x 3,94 x 0,437). V navedeni višini upravičenki pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Ministrstvo nadalje pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da ne obstojajo ovire za vrnitev dela parcel, glede katerih je odločilo, da je zavezanec za vrnitev Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod A., ki jih je dolžan vrniti upravičenki – tožnici, kot izhaja iz 2. točke izreka navedene odločbe.

Tožnica se ne strinja s 3. točko izreka navedene odločitve. V tožbi navaja, da je ministrstvo navedeno odločitev oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ. Slednji je nepravilno uporabil pravni predpis oz. se je pri odločanju skliceval na dokument, ki nima narave pravnega vira, zaradi česar je njegova odločitev nezakonita. Ministrstvo je prav tako bistveno kršilo pravila postopka, zaradi česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega pa je iz izvedenih dokazov izpeljalo napačen sklep, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Predmetno zemljišče je bilo v času podržavljenja po vrsti rabe vrt 2. katastrskega razreda. Tožnica povzema obrazložitev izpodbijane odločitve in navaja, da je nerazumljiva, saj iz nje ne izhaja, kako je Ministrstvo zaključilo, da je bilo predmetno zemljišče ob podržavljenju travnik. Ministrstvo povsem pavšalno navaja, da zemljišča, označena kot vrtovi, v večini primerov niso ustrezala kategoriji vrta po Odloku. Nikakor ne gre za notorno dejstvo, ki ga upravni organ ne bi bil dolžan ugotavljati, ampak bi moralo biti takšno dejansko stanje ugotovljeno za predmetno zemljišče. To ni bilo storjeno, saj iz potrdila izhaja, da je šlo za vrt, torej očitno v predmetni zadevi vrsta rabe ni bila „prevedena“ v travnik. Edini listinski dokaz izkazuje, da je predmetno zemljišče ob podržavljenju predstavljalo vrt. Očitno je, da je kar upravni organ sam „prevedel“ rabo zemljišča, čeprav zato v predmetnem postopku ni bil pooblaščen. Tožnici ni razumljivo, kako lahko upravni organ svojo odločitev opira na neko obvezno navodilo geodetske uprave, saj ne gre za zavezujoč pravni predpis, z njim pa tožnica tudi ni bila seznanjena. Navodilo tako ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, zato je neustavna tudi izpodbijana odločitev. Res je, da se v skladu z omenjenim pravilnikom med vrtove uvršča le tista zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje, vendar je te pogoje predmetno zemljišče v času podržavljenja izpolnjevalo. Iz potrdila Geodetske uprave Občine A. z dne 29. 1. 1992 izhaja, da je bilo predmetno zemljišče v času podržavljenja po vrsti rabe vrt 2. katastrskega razreda. Predmetno potrdilo je listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Dopustno je sicer dokazovanje, da podatki v javni listini niso točni, vendar je dokazno breme na stranki, ki ima v postopku interes, da se z javno listino dokazano dejstvo izpodbije. Ta stranka je Slovenska odškodninska družba. Tožnica se sklicuje na pričevanje A.A., ki je izpovedal, da je bil predmetni del parcele v času podržavljenja vrt, saj se je spomnil, da je bilo na zemljišču namakanje urejeno s pomočjo lovilnega bazena, in kakšna zelenjava se je na njem gojila. Upravni organ se v obrazložitvi, kjer utemeljuje neverodostojnost priče, sklicuje na razhajanje med dvema izpovedbama, vendar pa je prvostopenjski organ sam povzročil zaplet, ko je priči pri prvem pričanju nenatančno pojasnil predmet pričanja in predložil nejasno dokumentacijo. Na drugem zaslišanju pa je upravni organ točno predočil staro parcelno stanje in pričo izrecno vprašal, kaj je bilo na mestu, kjer danes stojijo objekti. Na to vprašanje se je priča jasno spomnila, da je bil na zemljišču vrt. Kljub temu je upravni organ pričanje v celoti zavrgel kot neupoštevno. Upravni organ se v obrazložitvi neverodostojnosti pričanja priče sklicuje tudi na dejstvo, da je bila priča v času podržavljenja stara le 10 let in da takšno pričanje ne more biti relevantno. To ne drži, saj se pravzaprav vsak 10-letni otrok spomni okolja, kjer se je v otroštvu vsakodnevno igral (bližina reke, vodni viri, bazenčki, možni viri prigrizka na vrtovih itd). Razumljivo pa je, da priča ne ve, kaj so lastniki vrta s pridelano zelenjavo počeli (zelenjava je bila porabljena v (prodana) gostilni starih staršev upravičenke – gostilni A.A.A. na ... ulici 10, v A.), saj tega nikoli ni vedela. Da so bili stari starši dejansko lastniki omenjene gostilne, dokazuje tudi gradivo, pridobljeno iz Pokrajinskega arhiva C., ki ga tožnica prilaga k tožbi. Tako je izkazano, da se je na zemljišču pridelovala zelenjava, in sicer v tržne namene, kot to zahteva omenjeni pravilnik. Tožnica na žalost dokaza ni mogla predložiti že v predhodnem postopku, ker ga je pridobila šele dne 26. 11. 2008, saj iskanje tako stare dokumentacije po arhivu pač traja. Tožnica še navaja, da tudi v primeru, da se ne bi štelo za dokazano, da se je pridelovalo na predmetnem zemljišču v tržne namene (kar pa je dokazano), bi moralo biti zemljišče opredeljeno vsaj kot njiva (po pravilniku – in v skladu s tem odmerjena odškodnina), ne pa enostavno in brez temelja kot travnik. Dokaz z izvedencem agronomom pa ni bil izveden, ker tožnica ni založila stroškov, česar pa tudi ni bila dolžna storiti. Dokazovanja z izvedencem namreč ni predlagala tožnica, temveč ga je zahtevala nasprotna stranka (SOD) oz. je moral prvostopni organ tak dokaz izvesti v skladu z navodili drugostopnega organa. Močnejši pravni interes za izvedbo dokaza je tako bil očitno na strani nasprotne stranke. Tožnica nadalje navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer navaja, da je zato ker „v večini primerov ne drži, da so zemljišča v času podržavljenja izpolnjevala pogoje za uvrstitev v kategorijo vrt, potrebna uporaba primerljive katastrske kulture oz. katastrskega razreda na podlagi izvedenskega mnenja strokovnjaka (agronoma)“. Tožnica ni navedla, kje je našla pravno podlago za takšno obrazložitev. V kolikor pa podlaga za to obstoji, pa bi moral upravni organ izvedensko mnenje pridobiti, ne pa enostavno odločiti v škodo tožnice, ker dejanskega stanja ni ugotovil. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano 3. točko izreka navedene odločbe spremeni tako, da se glasi, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna tožnici izročiti obveznice v višini 14.333,77 EUR, kot odškodnino za del podržavljene parc. št. 714/3 k. o. B. (zdaj parc.št. 1581/1, k. o. A.) vrt 2, v izmeri 2.121 m2. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano 3. točko izreka navedene odločbe odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Ministrstvo v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranke z interesom Slovenska odškodninska družba, Kmetijsko gozdarski zavod A. in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije na tožbo niso odgovorile.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev ministrstva v obravnavani zadevi pravilna, sodišče tudi soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo ministrstvo in se v izogib ponavljanju nanje izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožničinimi tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporna ugotovitev vrednosti dela podržavljene parc. št. 714/3 k. o. B. v izmeri 2121 m2 in s tem višina odškodnine, do katere je za navedeno zemljišče upravičena tožnica kot denacionalizacijska upravičenka ter za katero je zavezanka Slovenska odškodninska družba, glede katere pa ni sporno, da obstojajo ovire za njeno vrnitev v naravi po 32. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US).

Predmetna parcela je bila po podatkih zemljiškega katastra v času podržavljenja opredeljena kot vrt 2. Sporno v navedeni zadevi je vprašanje, ali je omenjena parcela za navedeno opredelitev katastrske kulture v času podržavljenja izpolnjevala merila, kot jih za takšno opredelitev katastrske kulture določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Ur. list SRS, št. 28/79 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik o klasifikaciji) ter posledično, ali tako izpolnjuje pogoje za ugotovitev navedene vrednosti po katastrski kulturi „vrt 2“ po določbah Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju: Odlok o načinu vrednotenja).

Po določbi 2. člena Odloka o načinu vrednotenja se v postopku denacionalizacije vrednost podržavljenih zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Po navedeni določbi je torej pravno relevantna vrsta katastrske kulture v času podržavljenja. Katastrska kultura predstavlja vrsto rabe zemljišča. Osnova za določanje vrste rabe zemljišča je proizvodna sposobnost zemljišča. Na osnovi navedene okoliščine Pravilnik o klasifikaciji določa merila za uvrščanje zemljišč v katastrske kulture. Po določbi 2. točke 7. člena Pravilnika o klasifikaciji se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Navedeni pravilnik torej določa vsebino pojma vrt. Pri presoji, v katero kategorijo spada določeno zemljišče, gre torej za pravno vprašanje. Kot vrt je zato mogoče opredeliti le zemljišče, ki izpolnjuje s pravilnikom predpisana pogoja. V konkretnem primeru to pomeni, da se količniki, določeni z Odlokom o načinu vrednotenja za izračun vrednosti zemljišča – vrt, nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, kot je opredeljena v Pravilniku o klasifikaciji: Odlok o načinu vrednotenja je bil namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, kot je veljala v času sprejetja odloka. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru mogoče uporabiti količnik za vrednotenje vrtov, določen z Odlokom o načinu vrednotenja, kolikor iz dejanskih okoliščin izhaja, da je zemljišče ob podržavljenju ustrezalo vsebini pojma vrt, kot to določa Pravilnik o klasifikaciji. Za takšno razlago govori tudi določba 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Temeljni princip ZDen je torej, da se odškodnina odmerja po stanju premoženja v času podržavljenja. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru relevantno stanje zemljišča (raba in opremljenost) v času podržavljenja, na podlagi teh okoliščin pa je mogoča presoja, ali predmetno zemljišče glede vrste rabe ustreza sedanji klasifikaciji vrtov.

Iz že pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore tožnice, ki meni, da katastrski podatki za obravnavano zemljišče izkazujejo, da je bilo v času podržavljenja vpisano kot vrt, zaradi česar bi se moralo vrednotiti kot vrt po Odloku o načinu vrednotenja. Evidence katastrskega organa sicer imajo moč javne listine, vendar je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vselej dopustno dokazovati, da so dejstva, potrjena v javni listini, neresnična.

V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da katastrska kultura predmetnega zemljišča glede na pravno stanje, na podlagi katerega je bil sprejet Odlok o vrednotenju in glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje glede navedenega zemljišča, ne ustreza katastrski kulturi vrt v času podržavljenja, s čimer pa se strinja tudi sodišče. Sodišče zavrača tožničine tožbene ugovore, da naj bi predmetno zemljišče ustrezalo vsebini pojma vrt, kot izhaja iz Pravilnika o klasifikaciji in da naj bi torej v času podržavljenja izpolnjevalo pogoje, ki so za opredelitev vrta določeni v navedenem pravilniku. Sodišče se strinja z zaključkom ministrstva, da pred prvostopnim organom izvedeni dokaz z zaslišanjem priče A.A. ne potrjuje, da je šlo pri predmetni parceli v času podržavljenja za vrt, kjer se je gojila zelenjava ali cvetje za prodajo, in na katerem je bilo urejeno redno namakanje. Sodišče se strinja z oceno ministrstva, da obstoj manjšega bazena oz. zajetja na sosednji parceli ne dokazuje obstoja sistema za namakanje na predmetni parceli, prav tako omenjena priča ni potrdila, da se je na predmetni parceli gojila zelenjava in cvetje za prodajo. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene navedbe, da naj bi glede predmetnega zemljišča obstojal pogoj, kot to določa Pravilnik o klasifikaciji, in sicer pogoj urejenega rednega namakanja. Prav tako zavrača tudi tožbene navedbe, da naj bi glede predmetnega zemljišča obstojal pogoj gojenja vrtnin ali cvetja za prodajo. Pri tem se tožnica v potrditev slednjega zatrjevanega pogoja sklicuje na to, da so bili stari starši lastniki gostilne (gostilna A.A.A. v A.) ter navaja, da se je zelenjava prodajala navedeni gostilni ter k tožbi prilaga gradivo, pridobljeno iz Pokrajinskega arhiva C., iz katerega naj bi bilo razvidno, da so bili stari starši lastniki omenjene gostilne. Navedeno tožničino zatrjevanje in njeno sklicevanje na listine, ki jih je priložila k tožbi, iz katerih naj bi izhajajo, da so bili njeni stari starši lastniki gostilne (pri čemer je tožnica listine, ki naj bi izkazovale, da so bili stari starši lastniki gostilne predložila šele v tožbi, in sicer je predložila nek zapisnik ustne obravnave z dne 16. 4. 1923, iz katerega izhaja, da je v zadevi, na katero se nanaša predložen zapisnik, tožeča stranka bil B.B. - gostilničar; predložitev navedene listine k tožbi pa je opravičila z navedbo, da je listine pridobila šele dne 26. 11. 2008 ter da iskanje tako stare dokumentacije po arhivu pač traja), po presoji sodišča še ne izkazuje dejstva, da naj bi se na predmetni parceli gojile vrtnine za prodajo. Namreč, zgolj dejstvo, na katerega se sklicuje tožnica, in sicer da naj bi bil njen stari oče lastnik gostilne oz. navedba v priloženem zapisniku iz leta 1923 „B.B. – gostilničar“ še ne dokazuje, da naj bi se vrtnine iz predmetne parcele, ki je bila podržavljena leta 1952, prodajale v gostilno, katere lastniki naj bi bili tožničini stari starši. S tem pa tudi po oceni sodišča tožnica v zadevi ni izkazala okoliščin, ki so pogoj za vrednotenje predmetnega zemljišča po katastrski kulturi vrt, kot to določa Pravilnik o klasifikaciji. Tožnica drugih dokazov, razen zaslišanja priče, s katero pa navedenih pogojev za predmetno zemljišče ni uspela izkazati, ni predložila. Ministrstvo je zato ugotovilo vrednost navedenega zemljišča ob upoštevanju podatkov iz predloženih upravnih spisov in predmetno zemljišče, glede na to, da je del navedenega zemljišča še vedno nepozidan in po veljavnih katastrskih podatkih travnik 2 (današnja parc. št. 1584/2 k. o. A.) vrednotilo kot travnik 2. Sodišče v prid takemu vrednotenju, ob tem, da niso bila predložena nobena druga dokazila, na podlagi katerih bi bilo mogoče drugačno vrednotenje navedenega zemljišča, ugotavlja še, da iz obrazložitve odločbe o razlastitvi predmetnega zemljišča z dne 18. 4. 1952 izhaja, da je bilo razlaščeno zemljišče v naravi travnik in se je v takratni cenitvi upoštevalo kot travnik. Iz vložka, v katerem je bilo prvotno vpisano navedeno zemljišče (vl. št. 48, kjer je bila kot lastnica vpisana upravičenka) pa je razvidno, da se je parc. št. 714/3 na podlagi omenjene razlastitvene odločbe vpisala v vl. št. 308 k. o. B. (kot splošno ljudsko premoženje), dne 7. 8. 1962 pa se je na podlagi naznanilnega lista poočitila delitev parc. št. 714/3 vrt v parc. št. 714/3 travnik in 150 stavbišče. Ker je sodišče tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.