Jedro

Sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali odnose med pogodbenima strankama po tretjem odstavku 120. člena ZD, v katerem je določeno, da sme vsaka pogodbena stranka zahtevati, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pogodbene obveznosti mora izpolnjevati v celoti, saj od preživljanca ni mogoče zahtevati, da bi se zadovoljil samo z delnim izpolnjevanjem pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 8. marca 1993 sklenila L. D., kot preživljalec, in D. Ž., kot preživljanec, ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi, ki je postala pravnomočna z odločitvijo sodišča druge stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Navaja, da sta sodišči razvezali pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker sta šteli, da je bila v njej dogovorjena popolna oskrba D. Ž., ki je toženec ni izpolnjeval. Po njunem ni dovolj, da je toženec skrbel za vse glavne življenjske potrebe preživljanca, temveč bi moral skrbeti tudi za manj pomembne (tudi najmanjše) potrebe. Pri tem sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker v tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) ni določeno v kakšni meri mora pogodbena stranka izpolnjevati svoje obveznosti, da ne pride do razveze. Zato je treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki v 18. členu določa, da mora udeleženec v obligacijskih razmerjih ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerjih. Poudarja, da v pogodbi ni bilo dogovorjeno skupno bivanje, zaradi česar pokojni D. Ž. ni bil upravičen do 24-urne prisotnosti toženca. Upoštevati je treba, da ima tudi preživljalec svoje obveznosti: službo, družino in podobno.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta sedaj pokojni D. Ž. in toženec 8. marca 1993 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Z njo se je D. Ž. zavezal, da bo zapustil vse svoje premično in nepremično premoženje, ki ga bo imel ob svoji smrti tožencu, slednji pa se je zavezal, da bo do smrti preživljal D. Ž., pri čemer mu bo nudil potrebno nego, čistil stanovanjske prostore, poskrbel za pranje perila in v primeru potrebe zdravniško pomoč in zdravila, skratka za njegovo popolno oskrbo. S toženčevim izvrševanjem pogodbe D. Ž. ni bil zadovoljen, saj je že 16. novembra istega leta napisal, da odstopa od pogodbe, ker se toženec ne drži pogodbenih določil. Očital mu je, da je bolan in je dejansko v postelji, toženec pa ni našel ne časa ne volje, da bi ga obiskal, vprašal kaj potrebuje in mu pomagal. Zato je 22. decembra 1993 vložil tožbo na razveljavitev pogodbe, 9. februarja 1994 pa je umrl. V njegovo pravdo so vstopili dediči. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali odnose med pogodbenima strankama po tretjem odstavku 120. člena ZD, v katerem je določeno, da sme vsaka pogodbena stranka zahtevati, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pogodbene obveznosti mora izpolnjevati v celoti, saj od preživljanca ni mogoče zahtevati, da bi se zadovoljil samo z delnim izpolnjevanjem pogodbe. D. Ž. je bil ob sklenitvi pogodbe star 70 let in če je sprva morda zadoščala le pomoč pri pospravljanju stanovanja in pranju, je bil pred odhodom v bolnico vezan na posteljo, zaradi česar je potreboval tudi ustrezno prehrano, nego pri hranjenju, pomoč pri osebni higieni in pri preoblačenju, ne nazadnje pa tudi vzpodbudno besedo, skrb in občutek varnosti, kar bi mu moral izkazovati toženec osebno. Vse to so osnovne življenjske potrebe in niso nepomembne potrebe, kot skuša prikazati revident. Namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju (117. člen ZD) je z vidika preživljanca predvsem v tem, da si zagotovi s tem, da po smrti prepusti premoženje preživljalcu, za ostanek svojega življenja izgovorjeno oskrbo. Torej takšno, ki naj mu zagotovi za občutljivi del življenjske dobe, ko je najbolj potrebna tuja pomoč, vsakdanje življenjsko in zdravstveno varnost. Toženčevo izgovarjanje na to, da je imel službo, družino in podobno, je človeško, toda tega se je zavedal že ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in če je bil že tedaj preveč obremenjen, pogodbe ne bi bil smel skleniti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo po določilu 393. člena ZPP 1977. Ker revizija ni bila uspešna, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.