Jedro

41. člen ZVPot je mogoče uporabiti le v primeru, da se prodajna pogodba uresniči in prodajalec blago dobavi ali opravi storitev, ne pa v primeru, ko je prodajna pogodba razvezana ali razveljavljena.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zneska 1.199,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2002 do plačila (v 1. alinei 1. odstavka 1. točke II. dela izreka) in glede odločitve o stroških pravdnega postopka (v 2. odstavku 1. točke II. dela in v 2. točki II. dela izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v 2. alinei 1. odstavka 1. točke II. dela izreka glede zneska 2.186,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2002 dalje) potrdi.

3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati:

1.199,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2002 dalje

2.186,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2002 dalje.

Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.693,84 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede prvega dela izpodbijane sodbe, kjer sodišče obrazlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 1.199,62 EUR, navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica (oz. zanjo njen soprog) kupila keramične ploščice, ki so bile vgrajene v stanovanje št. 15. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča, da ni obstajal dogovor glede nakupa in vgradnje drugih ploščic, saj ga je dokazni postopek potrdil. Tožnica se je s toženko namreč dogovorila, da bo vgradila nadstandardne ploščice, razliko pa doplačala. Ker je prišlo do razdora pogodbe, ploščice pa so ostale v stanovanju, ki je bilo prodano drugemu kupcu, je toženka neupravičeno prejela keramiko vsaj v znesku, ki ga je za ceno ploščic določal cenik tožene stranke, če ne tudi za razliko vgradnje nadstandardnih ploščic. Koliko je bila tožena stranka obogatena, pa sodišče sploh ni ugotavljalo, saj je zavzelo stališče, da je toženka že kupila ploščice za stanovanje, kar je življenjsko nesprejemljivo, tega pa toženka ni niti navajala. Glede drugega dela tožbenega zahtevka za plačilo 2.186,61 pa navaja, da 41. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) kupcu daje odmeno za uporabo denarja s strani investitorja, ki se je na ta način financiral. Če te odmene ne bi bilo, bi šlo za brezplačno kreditiranje, saj kupec stvar dobi s časovnik zamikom po enaki ceni, kot bi jo moral prejeti takoj. Toženka ni uveljavljala obresti po pogodbi, pač pa po ZVPot, ki je kogentne narave. Zato bi moralo sodišče dogovor pravdnih strank, da kupec ne bo posebej zahteval obresti, ki je nejasen, nedoločen in v nasprotju s tem določilom, šteti kot ničnega. Prodajalec namreč ni nikoli dal obračuna, koliko so te obresti in koliko znaša kupnina. Samo dejstvo, da je prišlo do odstopa od pogodbe, v ničemer ne spremeni ugotovitve, da je tožeča stranka toženo kreditirala. Opozarja na jasno oblikovano sodno prakso, ki je že zavzela takšno stališče. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta 09.11.2001 sklenili prodajno pogodbo za tedaj še nezgrajeno stanovanje št. 15 v gasilsko stanovanjskem objektu v L. (v nadaljevanju prodajna pogodba - A2). Prvi del kupnine v višini 5.094.450,00 SIT je tožnica plačala dne 09.11.2001. Drugi del kupnine bi bila tožnica dolžna plačati decembra 2001, česar pa ni storila. Kupnine tožnica tudi v dodatnem roku ni plačala, temveč je odstopila od pogodbe z izjavo z dne 12.06.2002. Toženka je tožnici vrnila plačani del kupnine, zmanjšan za 10% odstopnino.

V stanovanje, ki je bilo predmet prodajne pogodbe, so bile vgrajene ploščice, ki jih je kupila (oz. zanjo njen mož) tožeča stranka. Glede na to, da je tožena stranka kupljene ploščice v stanovanje vgradila, je tudi dopustila, da si kupec stanovanja sam izbere in tudi kupi keramiko, ne glede na to, ali bi se in kako bi se to upoštevalo pri plačilu kupnine, kot je zatrjevala tožnica in ne glede na to, ali je bilo to zapisano ali zgolj ustno ali s konkludentnimi ravnanji dogovorjeno. Vprašanje, ali je takšen dogovor obstajal ali ne, za odločitev o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na plačilo vrednosti kupljene keramike v višini 1.199,62 EUR, ni bistvenega pomena, saj je tožeča stranka od pogodbe odstopila. Tožnica je zatrjevala tudi, da so te ploščice ostale v stanovanju, ki je bilo kasneje prodano drugemu kupcu. Tožničina terjatev namreč ne predstavlja terjatve iz naslova zmanjšanja kupnine (ki ga je glede na odstop od pogodbe in s tem odpadlo pravno podlago niti ne more zahtevati). Njena terjatev temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi.

Če je bil kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (1. in 3. odstavek Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ, ki ga je glede na čas odpadle pravne podlage potrebno uporabiti).

Tožeča stranka je z odstopno izjavo z dne 12.06.2002 izkoristila svoje pogodbeno dogovorjeno odstopno upravičenje z 10 % odstopnino (1. odstavek IV. člena prodajne pogodbe). S tem je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, nastalo s prodajno pogodbo, prenehalo. Ker tožena stranka nima pravne podlage, da obdrži vgrajeno in s strani tožeče stranke plačano keramiko, mora nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Ali je imela tožena stranka korist ali ne, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ne drži namreč, da tožnica ni storila ničesar, kar bi bila dolžna toženka in da tožnica za toženko ni potrošila nobenih sredstev, ki bi jih sicer potrošila ta. Kot je sodišče pravilno ugotovilo v nadaljevanju, je toženka imela pripravljene vzorce ploščic (in ne kupljenih vseh ploščic, česar tožena stranka ni niti zatrjevala), ki pa ji jih glede na to, da je keramiko izbrala in plačala tožnica, ni bilo potrebno kupiti. Toženka je kasneje stanovanje prodala drugemu kupcu. Pritožba ima prav, ko trdi, da je toženki nastala korist vsaj v vrednosti, kot je ceno keramike določal cenik tožene stranke, če ne tudi za razliko za vgradnjo dražjih ploščic. Povedano drugače, toženka je bila obogatene za tolikor, kolikor je za keramiko zaračunala naslednjemu kupcu (saj ji te ni bilo potrebno kupiti, razen v kolikor bi morala že vgrajeno keramiko odstraniti in nadomestiti z drugo, česar pa ni zatrjevala).

Sodišče prve stopnje koristi tožene stranke ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Če bi pritožbeno sodišče samo opravilo obravnavo in dopolnilo dokazni postopek, bi prvič ugotovilo pravnorelevantna dejstva ter s tem pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 25. členom Ustave Republike Slovenije). Zato je sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 1.199,621 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2002 dalje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali in v kolikšni višini je toženi stranki nastala korist, ker ji keramike za stanovanje, ki je bilo ponovno prodano, ni bilo potrebno kupiti in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da je potrebno, kadar se nadomesti vrednost dosežene koristi, plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). V kolikor bo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo, pa bo moralo odločiti tudi o pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka postavila v odgovoru na tožbo.

Glede preostalega dela tožbenega zahtevka za plačilo 2.186,61 EUR pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ta ni utemeljen.

Tožena stranka se je že v tožbi sklicevala na določilo 41. člena ZVPot, da je podjetje, ki molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, dolžno potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitve obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece.

Takšna obveznost prodajalca nastopi v trenutku, ko dobavi blago ali izvede storitev. Ker je tožeča stranka od pogodbe odstopila, pa je obveznost tožene stranke, da dobavi (izroči) izdelano stanovanje in s tem tudi morebitna obveznost plačila teh obresti prenehala. Ker je bila pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti. Obveznost plačila obresti po 41. členu ZVPot tako ni nastopila.

Tudi sicer, v kolikor bi bilo 41. člen ZVPot mogoče uporabiti, pa gre poudariti, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da bi tožena stranka kot prodajalec nakup stanovanja z delnim predplačilom kupnine pogojevala. Omenjeno določilo, ki je sicer res kogentne narave, je mogoče uporabiti le, če prodajalec dobavo blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine pogojuje, kar poudarjajo tudi odločbe, na katere se sklicuje pritožba (sodba VS II Ips 76/96, sodba VS II Ips 165/2001...). Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo še dodaja, da se je tožnica z veljavnostjo določila prodajne pogodbe v 3. odstavku III. člena prodajne pogodbe, da so v kupnini že zajete tudi obresti iz 41. člena ZVPot, zato jih kupec od prodajalca ne bo posebej zahteval, strinjala, saj se je v tožbi nanj celo sklicevala oz. ga povzemala, navedbe, ki naj bi utemeljile njegovo ničnost, pa je podala po 1. naroku za glavno obravnavo, pri tem pa ni zatrjevala in dokazovala, da jih ni mogla podati pravočasno, kar deloma velja tudi za tovrstne pritožbene navedbe (1. odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 337. člena ZPP).

Tožeča stranka pa je zatrjevala tudi, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je pravna podlaga za plačilo kupnine odpadla in da mora zato vrniti plačano kupnino (zmanjšano za 10% odstopnino) skupaj z vsemi koristmi od uporabe tega zneska. Da je tožena stranka ustrezno znižano kupnino vrnila, tožeča stranka priznava tudi v pritožbi. Ugotoviti je potrebno še, ali je tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bila nepoštena, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da je bila tožena stranka nepoštena in kdaj naj bi, glede na to, da je bila tožeča stranka tista, ki je od pogodbe odstopila, nepoštenost tožene stranke nastopila, čeprav se je tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 28.03.2007 na svojo v skladu s pogodbo izpolnjeno obveznost vračila kupnine in dobrovernost izrecno sklicevala.

Toženkino pravočasno vračilo ustreznega dela kupnine in dobrovernost pa potrjujejo tudi predloženi listinski dokazi. Prodajna pogodba v 1. odstavku IV. člena določa, da je del kupnine, ki ga je prodajalec dolžan vrniti v primeru, da kupec odstopi od prodajne pogodbe z 10% odstopnino, potrebno vrniti v 60 dneh po prejemu pisne odstopne izjave kupca. To pa je tožeča stranka podala 12.06.2002. Kot izhaja iz dopropisa štev. 9 (A8), je tožena stranka že 31.07.2002, najkasneje pa 02.08.2002, kot je navedeno v obvestilu o vračilu kupnine (B3), tožeči stranki vrnila plačano kupnino, zmanjšano za 10% odstopnino.

Glede na to, da je toženka vračilo ustreznega dela kupnine opravila znotraj 60-dnevnega roka, dogovorjenega s prodajno pogodbo, o njeni nepoštenosti ali zamudi, ki bi jo zavezovala k plačilu zakonskih zamudnih obresti, ni mogoče govoriti.

Ker tožeča stranka ni upravičena ne do plačila obresti po 41. členu ZVPot ne do plačila zakonskih zamudnih obresti po 193. členu OZ, je bilo v tem delu (glede zneska 2.186,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2002 dalje) njeno pritožbo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov, potrditi (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).