Jedro

V konkretnem primeru ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje zadeve, prosilec pa tudi ne navaja nobenih okoliščin, povezanih z njegovo osebnostjo in z možnostjo, da se v kazenskem preiskovalnem postopku ni sposoben zagovarjati sam. Zato bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v kazenski zadevi I Kpr 10223/2012, ki jo je dne 28. 9. 2012 vložila tožeča stranka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pred Okrožnim sodiščem v Kopru na podlagi zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 14. 9. 2012 v teku kazenski postopek, zaradi suma kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Tožilstvo tožeči stranki očita, da je v nasprotju z določbami Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljnjem besedilu ZPPPD) proizvajala ter hranila konopljo, ki je v Uredbi o razglasitvi prepovedanih drog v zvezi z 2. členom ZPPPD razvrščena kot prepovedana droga s tem, da si je na svojem domu uredila prostor za hidroponično gojenje konoplje in tam vzgajala 43 rastlin konoplje skupne teže 270 g ter hranila 7,05 posušenih delcev rastline konoplje, v obdobju od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2011 pa v A. večkrat prodala konopljo neidentificiranim kupcem in sicer za ceno 10 EUR za gram konoplje, skupno je prodala približno 300 g konoplje. Tožeča stranka pa je protipravno hranila tudi strelno orožje katerega promet posamezniku ni dovoljen.

V nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da v skladu s 3. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledica tega načela je, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, pač pa mu mora to dokazati tožilec. V dvomu pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Poleg tega morajo biti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana.

Navaja še, da sta v obravnavanem primeru tožeči stranki očitani kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za sestavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do deset let, za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, kazen zapora do enega leta. Ne glede na težo kaznivih dejanj je ocenila, da v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in vprašanj dejanskega stanja, saj je državni tožilec v preiskavi glede dokazov predlagal le zaslišanje prič in to le očeta B.B. ter policistov ter pribavo podatkov o dohodkih obdolženega in zapisek iz kazenske evidence. V zvezi z osebnostjo tožeče stranke pa ugotavlja, da ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le ob pomoči strokovne obrambe, kakor tudi da niso podane obdolženčeve posebne osebne lastnosti, ki bi utemeljevale dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato je zaradi neizpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbi 24. člena ZBPP vlogo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na zahtevo za preiskavo, ki jo je k prošnji priložila tožeča stranka. Kot izhaja iz njene vsebine, dokazi tožilstva temeljijo na dokazih, pridobljenih med hišno preiskavo pri tožeči stranki. Splošno znano je, da se lahko obdolženi nadeja uspeha v kazenskem postopku, če se ugotovi, da se v spisu nahajajo nezakoniti dokazi in da je ravno v primerih hišnih preiskav in uporabi prikritih metod in sredstev največ nezakonitih dokazov. Da bi lahko obdolženi dokazal, da so dokazi nezakoniti pa potrebuje strokovno znanje, ki ga sam nima in je zato potrebno strokovno pravno znanje odvetnika. Glede na to, da je tožena stranka v zadevi odločila, ne da bi vpogledala kazenski spis in brez posebnega izvajanja kakršnih koli drugih dokazov je tožena stranka tožeči stranki kršila njeno pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS, saj ji odvzela pravico do tega, da se v kazenskem postopku brani s pomočjo zagovornika. V ZKP je sicer zapisano da sodišče ugotavlja tudi dejstva in izvaja tudi dokaze, ki so obdolžencu v korist, vendar pa to ne pomeni, da je s tem zagotovljen pravičen postopek in da zaradi tega obdolženi ne potrebuje strokovne pomoči. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis Bpp 613/2012, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zaprosila za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ki je v fazi preiskave, katere namen je določen v 167. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP). Tožena stranka je vlogo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. alinee prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po katerem je zadeva očitno nerazumna, če je zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja kršitev ustavnih pravic iz 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), v kar pa po mnenju sodišča z izpodbijano odločbo ni poseženo. Ustava namreč brezplačnega zagovornika ne zagotavlja oziroma ga ne zagotavlja brezpogojno. Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah, v 6. členu zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali s svojim zagovornikom ali po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, vendar le, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku se, poleg primerov iz 70. člena ZKP, zagotavlja po določbah ZBPP le, če le ta ni v (očitnem) nasprotju z načeli pravičnosti. Ta določba je po presoji sodišča vsebinsko skladna z določbo točke c. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljnjem besedilu EKČP), saj dodelitev brezplačne pravne pomoči (brezplačnega zagovornika) pogojuje z interesom pravičnosti. Glede na navedeno ni mogoče slediti tožbenim navedbam tožeče stranke, da je pošten postopek zagotovljen lahko le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, saj bi bila ob upoštevanju takega stališča in ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči obvezna zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa po presoji sodišča v ustavnih določbah in določbah EČKP ni podlage.

Tudi po mnenju sodišča v predmetnem postopku (preiskavi) ne gre za obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in vprašanj dejanskega stanja, saj državni tožilec glede dokazov predlaga le zaslišanje očeta tožeče stranke, ki je očitano kaznivo dejanje tudi sam prijavil ter dveh policistov kot prič in pribavo podatkov o dohodkih tožeče stranke ter izpisek iz kazenske evidence za tožečo stranko.

Ugovor tožeče stranke, da bi brezplačno pravno pomoč v fazi preiskave potrebovala zaradi tega, ker nima potrebnega strokovnega znanja za to, da bi ugotovila, ali se v spisu nahajajo nezakoniti dokazi, ni utemeljen. ZKP sodišču nalaga, da morajo biti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo (prepričanje onstran razumnega dvoma), sicer se šteje, da niso podani. Sodišče mora torej po uradni dolžnosti paziti na zakonitost v kazenskem postopku s strani tožilstva predlaganih dokazov. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da bo tožeča stranka morala obvezno imeti zagovornika na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZKP v primeru, da se bo tožilstvo odločilo za vložitev obtožnice, v kolikor ji bo očitano kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. Razen tega pa tožeča stranka niti v predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, povezanih z osebnostjo tožeče stranke in z možnostjo, da se v kazenskem preiskovalnem postopku ni sposobna zagovarjati sama, niti takih okoliščin ne zatrjuje. Zato bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v tej fazi kazenskega postopka, glede na okoliščine v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Glede na navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki I. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.