Jedro

Do škode je prišlo, ko je tožnik izvrševal nalogo prenosa palet na voz. Do kraja, kjer bi moral palete naložiti na voz, je prišel tako, da je najprej prečkal voz, ki je miroval ter se potem po samem robu voza premikal vzdolžno, da bi prišel do točke, od koder bi potem skupaj s sodelavcem naložila palete na voz. Tožnik ni imel na voljo dovolj prostora, da bi se lahko med paletami in vozom varno gibal, zato je padel. Do udarca je prišlo zgolj zaradi tega, ker palete niso bile toliko odmaknjene od voza, da bi se bilo mogoče varno gibati. Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana v tem, da je kljub drugačnim predpisom dopuščala prečkanje voza. S tem je ravnala malomarno, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je prečkanje voza povezano s tveganjem za nastanek poškodb, pa je to kljub temu dopuščala. Zato tožena stranka tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino v znesku 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, za plačilo 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške postopka v znesku 231,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka III izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je do nesreče prišlo zato, ker se je tožnik pomikal vzdolž roba vozička med paleto, ki je bila položena na vozu, ter paletami, ki so bile naložene na tleh. Škodnemu dogodku je torej ključno botroval dejavnik, da tožnik po lastnih besedah ni mogel varno sestopiti na drugi strani na tla, ker so bile ob robu voza naložene palete. V kolikor tega dejavnika ne bi bilo, do nesreče ne bi prišlo, saj je voz povsem ravna platforma, ki miruje, ne drsi in je dvignjena 20 cm od tal. Tudi priča varnostni inženir A.A. je izpovedala, da voz v mirovanju ne predstavlja večje nevarnosti, zato se je prehod preko voza tudi dopuščal. Po zatrjevanju tožnika je torej vzrok nesreče način hoje po vozu (po robu) in pomanjkanje prostora za sestop. Glede pomanjkanja prostora je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe nekritično sledilo navedbam tožnika, da je bilo na drugi strani voza premalo prostora. Tožnik je izpovedal, da niti pred paletami, ki so bile zložene na drugi strani voza niti za temi paletami ni bilo dovolj prostora, da bi lahko prišel do točke, kjer običajno stoji pri prenosu palet na voz. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka glede prezaloženosti prostora s paletami ni sprejelo niti se ni opredelilo do izpovedbe priče, varnostnega inženirja, ki je glede založenosti s paletami izpovedal, da si je po nesreči ogledal tudi prostor, na katerem so bile naložene palete ter prostor tudi poslikal z mobitelom. Priča je pojasnila, da so bile na drugi strani naložene palete, ki so čakale na postavitev na voz. Šlo je le za en paket palet, prostor pa nikakor ni bil založen ali kako drugače neprehoden. Enako je izpovedala tudi priča B.B. in sicer, da prostor, kjer so se hranile palete in čakale, da se jih prenese na voz, ni bil tako založen s paletami, da se med njimi ne bi dalo hoditi. Možno je, da se je zgodilo enkrat letno ali enkrat na pol leta, da je bil ta prostor zapolnjen s paletami in zato težje prehoden. B.B. je nadalje še povedal, da po tem prostoru, kjer se hranijo palete, hodi manipulant linije rezanja, tehtalec, pa tudi sam. Če bi bil ta prostor neprehoden, ti delavci svojega dela ne bi mogli opravljati. Glede pomikanja tožnika po vozu pa je priča povedala, da takšen način hoje vzdolžno po robu voza med paletami ni bil niti običajen niti varen ali pravilen način. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj sklepa, da je bil prostor prezaložen in verjame tožniku, priči A.A. pa ne, čeprav se izjavi ne ujemata. Varnostni inženir si je kraj dogodka ogledal takoj po nesreči in ga tudi slikal, iz slike pa je razvidno, da je bil ob vozu dejansko samo en paket palet, torej bi tožnik lahko prečkal voz in varno sestopil za paketom palet in ni bilo nobene potrebe po hoji po robu voza. Če bi tako ravnal, do poškodbe ne bi prišlo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je v nasprotju z navodili za varno gibanje po delokrogu obrata vroče valjarne dopuščala prečkanje voza, odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je zaradi tega utrpel tožnik. Res je, da omenjena navodila določajo, da je gibanje preko linije rezanja in linije C. strogo prepovedano v času delovanja, tožnik pa jo je prečkal v času mirovanja, kar so potrdile vse v postopku zaslišane priče. To tudi ni izrecno prepovedano, prav tako pa tudi ne predstavlja povečanega tveganja. Glede na navedeno ne obstoji protipravnost ravnanja ali opustitve, na katero je sodišče oprlo krivdno odgovornost tožene stranke. Škodni dogodek se ni zgodil zaradi prečkanja voza, pač pa zaradi hoje ob robu voza med paletami na tleh in paleto na vozu, pri čemer pa po mnenju tožene stranke okoliščina, da je bilo delovno okolje prezaloženo, ni dokazana. Zgolj iz previdnosti še navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo soprispevka tožnika k nastali škodi, kljub temu da je B.B. jasno izpovedal, da ravnanje tožnika ni bilo običajno, varno in pravilno. Splošna pazljivost terja, da se po robu ne hodi. Tožnik je tak način izbral sam, najverjetneje zato, ker je ubral bližnjico, zato je za škodo odgovoren sam oziroma je škodi prispeval večji delež.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sicer izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa navaja, da sodba nima dokaznega zaključka glede prezaloženosti prostora s paletami, kljub izpovedbi priče, varnostnega inženirja A.A., da si je po nesreči ogledala prostor ter da prostor ni bil prezaložen, da je šlo le za en paket palet zaradi česa prostor ni bil neprehoden. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ter jo je v celoti mogoče preizkusiti.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do škode prišlo, ko je tožnik dne 19. 8. 2009 izvrševal nalogo prenosa palet na voz. Tožnik je do kraja, kjer bi moral palete naložiti na voz, prišel tako, da je najprej prečkal voz, ki je miroval ter se potem po samem robu voza premikal vzdolžno, da bi prišel do točke, od koder bi potem skupaj s sodelavcem naložila palete na voz. Sodišče je ugotovilo, da bi morale biti palete, ki jih je bilo treba naložiti na voz, postavljene za belimi črtami ob vozu oziroma odmaknjene vsaj 30 cm od voza, na dan nesreče pa je bil ta razmak na enem delu palete mogoče 20 cm, na drugem delu palete pa niti 10 cm. Obravnavanega dne je po ugotovitvah sodišča prve stopnje te palete tako zložil dijak, ki je opravljal delo pri toženi stranki, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi izpoved tožnika, da ko je z gumbom sprožil premik voza, ni vedel, kako so palete (ki jih je treba prenesti), na tleh naložene. Nihče mu ni rekel, da naj, preden sproži premik, preveri kako so postavljene palete. Neprimerno postavljene palete je mogoče popraviti s pomočjo žerjava, pa tudi priča B.B. je izpovedala, da je paleto mogoče prenesti s pomočjo žerjava. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo nesrečo, oziroma zdrs in udarec povezalo s tem, da tožnik kritičnega dne ni imel na voljo dovolj prostora, da bi se lahko med paletami in vozom varno gibal, oziroma da je pri premikanju vzdolžno po robu voza prišlo do drsa. Tožnik je utrpel udarnino leve strani prsnega koša in poškodbo kožnega tumorja na levi strani prsnega koša, prišlo je do prekinitve integritete kožnega pokrova, v obsegu manj kot 1 cm (poškodovano materino znamenje). Glede na okoliščine, pri katerih je prišlo do poškodbe tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana v tem, da je kljub drugačnim predpisom dopuščala prečkanje voza. S tem je ravnala malomarno, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je prečkanje voza povezano s tveganjem za nastanek poškodb, pa je to kljub temu dopuščala.

Glede na zgoraj obrazloženo, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je kritičnega dne palete zložil dijak ter sledilo izpovedbi tožnika, da ni mogel vedeti, kako so palete zložene, preden je sprožil premik voza, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma v dokazno oceno, da je prišlo do udarca zgolj zaradi tega, ker palete niso bile toliko odmaknjene od voza, da bi se bilo mogoče varno gibati v vmesnem prostoru med vozom in paletami. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilne dokazne ocene oziroma, da bi moralo upoštevati izpoved varnostnega inženirja A.A.. Bistveno je namreč, da je tožnik pristopil do palet preko voza, kar je tožena stranka dopuščala. Če je tožena stranka dopuščala pristop do palet preko voza, bi mogla računati tudi s tem, da bodo delavci hodili po vozu (tudi po robu voza) do točke, kjer bodo lahko sestopili na drugi strani, od koder bodo naložili palete na voz. Zato ni bistveno, da se je tožnik premikal vzdolžno po robu voza in ni samo prečkal voza ter sestopil na drugi strani. Tožena stranka ni dokazala, da so bile palete toliko odmaknjene od voza, da pri zdrsu ne bi prišlo do kontakta s paletami. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kljub drugačni ureditvi v svojih predpisih prečkanje vozu dopuščala, tudi po stališču pritožbenega sodišča obstaja krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je pri delu mudilo, zato so delavci ubrali tako pot do palet, pri kateri je obstajala možnost poškodbe. Implicitno je s tem tudi obrazložilo, da zaradi ravnanja tožnika ni mogoče njemu pripisati soprispevka oziroma sokrivde v smislu določbe 171. člena OZ, saj je ravnal tako, kot je tožena stranka dopuščala. Zaradi postavljenih palet je potem prišlo do samega škodnega dogodka, pri čemer tožnik, kot je ugotovljeno, ni postavljal teh palet, temveč jih je postavljal dijak oziroma drug delavec pri toženi stranki. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prepovedala gibanja preko voza v mirovanju, zato tudi iz tega razloga ni mogoče šteti, da bi bil podan soprispevek tožnika k nastali škodi.

Pritožba sicer nima razlogov glede višine odškodnine, zato je v tem delu pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo odločitev ter ugotovilo, da je prisojena odškodnina ustrezna, upoštevaje 179. člen OZ.

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

Tožnik je ob samem dogodku utrpel udarnino leve strani prsnega koša in poškodbo materinega znamenja. Na bolniški je bil dva meseca, hude bolečine je čutil osem dni, nato pa so bile nekaj mesecev prisotne bolečine med rebri, ki niso bile tako intenzivne, da se ne bi mogel premikati. Tožnik je bil dvakrat RTG slikan (pljuča in prsni koš), prejemal je zdravila proti bolečinam (nesteroidni analgetiki), enkrat je bil operiran v lokalni anesteziji (odstranitev materinega znamenja), kar je bilo neprijetno in boleče. Boleča in neprijetna je bila tudi preveza rane in odstranitev šivov. Tri mesece ni mogel opravljati nobenih del, skupaj pa je bil 61 dni v bolniškem staležu. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožniku dosodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini 2.000,00 EUR.

Prav tako je pravilna odločitev o višini odškodnine za strah v višini 100,00 EUR za strah. Utrpel je primarni intenzivni strah ob zdrsu in udarcu, ki se je kazal v strahu za življenje. Do pregleda v bolnišnici je bil pri njem prisoten tudi intenziven sekundarni strah, ki pa je po pregledu popustil, saj je bil seznanjen s težo poškodbe. Od tedaj je tožnika spremljal manj intenziven strah vse dotlej, ko je imel kontrolni pregled v kirurški ambulanti dne 7. 10. 2009. Prisojena odškodnina iz tega naslova je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).