Jedro

Pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja je treba upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 34.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2019 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti 2.738,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke s pritožbenim postopkom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 7. 4. 2016 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga spisa A2) (v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se dogovorili, da se tožena stranka kot posrednik, ki odkupuje slovensko zelenjavo in jo dobavlja družbi A. d. d. (v nadaljevanju: A.), zavezuje odkupiti vso svežo zelenjavo, ki jo bo tožeča stranka kot naročnik pridelala na svojih kmetijskih površinah (točka I. in II. Pogodbe). Dogovorili sta se za odkupno ceno za pridelano svežo zelenjavo, ki je enaka dnevno veljavni ceni, po kateri jo A. odkupuje ter provizijo tožeče stranke v višini treh odstotkov (točka III. in IV. Pogodbe). V Pogodbo sta vključili tudi določbo, da se za vse morebitne dodatne načine sodelovanja dogovorita naknadno (točka VI. Pogodbe).

6. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč besedilo Pogodbe in dejstva ugotovljena v dokaznem postopku, presodilo, da Pogodba vsebuje elemente komisijske pogodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da Pogodba ne predstavlja komisijske pogodbe, saj se je z njo zavezala zelenjavo zgolj odkupiti, ne pa tudi prodati. Stranki naj bi se dogovorili zgolj za možnost prodaje A., v smislu obligacije prizadevanja, nikakor pa ne za prodajo zelenjave na vsak način oziroma kateremukoli trgovcu.

7. S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (prvi odstavek 788. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Komisijska pogodba, s katero se komisionar zaveže, da bo za komitenta opravil prodajo določene stvari (blaga), predstavlja t. i. prodajno komisijo.1 Komisionar mora dati račun o opravljenem poslu brez nepotrebnega odlašanja. Komitentu mora izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil (prvi in drugi odstavek 797. člena OZ).

8. Po mnenju pritožbenega sodišča so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da Pogodba po vsebini predstavlja komisijsko pogodbo. Kot izhaja iz prepričljive obrazložitve in dokazne ocene izpodbijane sodbe, je iz določb Pogodbe ter iz izpovedb zaslišanih prič mogoče zaključiti, da je tožena stranka kot posrednik zelenjavo prodala naprej.2 Že iz same definicije tožene stranke v Pogodbi izhaja, da je tožena stranka posrednik, ki odkupuje slovensko zelenjavo in jo dobavlja A. Bistvo pogodbe je torej nakup zelenjave tožeče stranke in dobava oziroma prodaja A., kar ustreza zgoraj navedeni definiciji prodajne komisijske pogodbe. Pravdni stranki sta toženo stranko v Pogodbi sicer poimenovali posrednik, a kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsebina Pogodbe ne ustreza posredniški pogodbi v smislu 834. člena OZ.3

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka pridelano zelenjavo dolžna prodati, presegajo trditveno podlago tožeče stranke. V pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2021 (list. št. 82 spisa) je tožeča stranka navedla, da _se je tožena stranka s pogodbo zavezala od tožeče stranke odkupiti vso zelenjavo in je ni zanimalo, kdo jo je pridelal in koliko ter ali ima tožena stranka dejansko kupca. Nadalje je navedla, da če tožena stranka zelenjave ne bi uspela prodati A., kar je seveda lahko le njena odgovornosti in tveganje, je treba za odkupno ceno vzeti ceno preteklega leta. Tudi, če A. ni želel odkupiti zelenjave, bi lahko zelenjavo prodala komu tretjemu, ali preko kakšnega drugega lastniško povezanega podjetja._ Iz citiranih navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je Pogodbo razumela na način, da je bila dolžna tožena stranka pridelano zelenjavo prodati naprej (ni pa je zanimalo komu in koliko, saj ji je bila v vsakem primeru tožena stranka dolžna plačati). Da je tožena stranka zelenjavo dejansko prodajala naprej, je tudi sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2021, v kateri je zapisala, _da je bil v preteklih letih pridelek dober in primeren za prodajo nadaljnjim prodajalcem, za kar je tožeča stranka tudi prejela kupnino_ (list. št. spisa 105). Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da gre za komisijsko pogodbo, tako ne presegajo trditvene podlage in ne nasprotujejo predloženim listinam (Pogodbi), zato ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku in po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožnica.

10. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da bi bila tožeči stranki zavezana zgolj v primeru, da bi zelenjavo dejansko prodala in še to samo A., saj je bilo plačilo kupnine tožeči stranki odvisno od plačila A. Meni, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da bi tožena stranka leta 2018 zelenjavo dejansko prodala. Iz izvedenih dokazov (poizvedbe pri A., zaslišanje B. B.) naj bi izhajalo, da zelenjava zaradi neustrezne kvalitete ni bila prodana. Navaja tudi, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da B. B. tožeči stranki ni nič omenjala, da bi bila zelenjava za leto 2018 uničena, slaba ali neprodana. Zakonitega zastopnika tožeče stranke je namreč o tem obvestila v elektronskem sporočilu z dne 13. 11. 2018. Pojasnjuje še, da fotografije, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo, da je tožena stranka zelenjavo dejansko prodala, saj je B. B. izpovedala, da se je kasneje, ko je poskušala zelenjavo prodati, izkazalo, da ta ni ustrezne kakovosti. Skladno z navedenim zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in protispisno ugotovilo dejansko stanje in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi vseh izvedenih dokazov napravilo prepričljivo dokazno oceno o tem, da je bila zelenjava v letu 2018 pridelana, da je bila ustrezne kakovosti in da je bila dejansko prodana.4 Pritožba ima prav, da fotografije zelenjave (priloga spisa A29) kot take ne dokazujejo, da je bila zelenjava dejansko prodana. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča o tem mogoče sklepati ob hkratnem upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je B. B. v letu 2018 zakonitega zastopnika tožeče stranke po elektronski pošti obveščala o tem, da je bila zelenjava pridelana in da je bila ustrezne kakovosti (priloga spisa A44, A48, A49). To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je izpovedal, da je sam videl pridelano zelenjavo v skladišču. V točki 26 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je B. B. dne 13.11. 2018 res napisala, da imajo težave z dežjem in zelenjava ni rasla, kot bi morala, da pridelka ne morejo prodati ter da je bila prva „runda“ precej boljša in lepša. Vendar je istega dne (nekaj ur pozneje) poslala tudi elektronsko sporočilo, v katerem je napisala, da glede na to, da se je prvo zaporedje obneslo, predlaga, da tudi to leto obdržijo vse enako, da imajo dobro ponudbo, saj so vse prodali ter zakonitega zastopnika spraševala za naslednje leto (priloga spisa A46). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz omenjenih dveh sporočil izhaja, da je bilo prvo pobiranje pridelka zanesljivo dobro in lepo ter tudi prodano, nadaljnja obiranja so bila skromnejša, vendar so vse prodali. Prav tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da če tožena stranka resnično ne bi prodala nobene zelenjave, ne bi tožeči stranki navajala, da bo preračunala, koliko mora plačati, kar izhaja iz elektronskih sporočil in iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke.5 Zgolj na podlagi sporočila z dne 13. 11. 2018 torej ni mogoče zaključiti, da je bila celotna letina slaba in da ni bilo nič prodano. Tega ne more omajati niti nasprotna izpovedba B. B., da se je kasneje, ko je želela zelenjavo prodati, izkazalo, da ni ustrezne kvalitete. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da je bila njena izpoved prilagojena tej pravdi.6

12. V Pogodbi se sicer omenja zgolj prodaja A., a sta stranki vključili tudi določbo, da se lahko za morebitne dodatne načine sodelovanja dogovorita naknadno (točka VI. Pogodbe). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da že v letu 2017 ni prišlo do prodaje A. Glede na dejstva ugotovljena v dokaznem postopku, se je Pogodba vseeno izvajala tudi v letu 2018 in ni verjetno, da bi zelenjava ostala neprodana.7 Pritožbene navedbe, da je predlog po prodaji drugemu odjemalcu oziroma trgovcu prišel s strani B. B., ki s strani tožene stranke ni imela nikakršnega pooblastila oziroma s strani družbe C. d. o. o., ki ni bila z ničemer povezana s toženo stranko, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, niti ni v pritožbi navedla, da tega ni mogla storiti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno se v zvezi s tem sklicuje na prvi odstavek 130. člena OZ, da obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, ne veže tretjega. Iz navedb in izvedenih dokazov namreč izhaja, da B. B. ni dajala obljub v imenu tretjega, temveč je kot zaposlena nastopala v imenu tožene stranke.

13. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in protispisno ugotovilo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da je bila zelenjava dejansko prodana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zelenjavo prodala, ni pa prihodka od prodaje izročila tožeči stranki, je pravilno zaključilo, da je kršila določbo drugega odstavka 797. člena OZ.

14. Tudi, če tožena stranka zelenjave ni prodala, pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na določila komisijske pogodbe, tožeči stranki odgovorna za pravilno izpolnitev na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Iz Pogodbe jasno izhaja, da se je tožena stranka zavezala odkupiti zelenjavo tožeče stranke. Pri tem iz samega besedila ni razbrati, da bi bil odkup pogojen s prodajo A., temveč je bila na prodajo A. vezana zgolj odkupna cena ter provizija tožene stranke. Tudi, če bi določila Pogodbe razumeli na ta način, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je treba pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja, upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila).8 Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

15. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje za odločitev o odškodninski odgovornosti ni imelo zadostne trditvene podlage v navedbah tožeče stranke, niso utemeljene. Stranka v tožbi (pa tudi kasneje v postopku) ni dolžna navesti pravne podlage. Pravo namreč pozna sodišče po uradni dolžnosti. Mora pa stranka podati ustrezne navedbe, na podlagi katerih sodišče opravi materialnopravno subsumpcijo pod ustrezno normo.9 Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2021 izrecno navedla, da če sodišče ne bo ugotovilo, da je tožena stranka zelenjavo prodala, naj se ugotovi njena odškodninska odgovornost za nastalo škodo. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2021 je navedla, da če tožena stranka ni poskrbela, da se zelenjava proda, je tožeči stranki odškodninsko odgovorna, saj ni ravnala kot dober gospodar (list. št. 82 spisa). S tem je podala ustrezne navedbe o protipravnost ravnanja tožene stranke. Z navedbami, da bi morala v skladu s Pogodbo prejeti prihodke od zelenjave, ki bi jo morala prodati tožena stranka, pa je zatrjevala tudi nastanek škode in vzročno zvezo med kršitvijo tožene stranke in škodo. Prav tako ne drži, da je sodišče preseglo trditveno podlago glede pojasnilne dolžnosti. Pojasnilno dolžnost oziroma dolžnost obveščanja o spremembah na blagu pri komisijski pogodbi določa materialno pravo (795. člen OZ).10 Zato zadostuje, da se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi kršitve po določbi 795. člena OZ oprlo na zatrjevano in z dokazi podprto dejansko stanje, da tožena stranka tožeče stranke ni nikoli obvestila, da je pridelek v letu 2018 tako zelo slab, da zelenjave sploh ne more prodati.11

16. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve razpravnega načela, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke, s tem, ko se je pri ugotavljanju škode sklicevalo na to, da naj bi „plan“ prodaje (priloga spisa A53) predstavljal naročilo toženi stranki za pridelovanje in prodajo zelenjave. Sodišče prve stopnje je škodo v primeru, če je tožena stranka zelenjavo prodala in kršila 797. člen OZ, utemeljevalo na določbi 790. člena OZ. Ta določa, da če je komisionar sklenil nek posel pod neugodnejšimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu, pa tega ne bi bil smel storiti, mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bil opravljen posel (prodana zelenjava) sklenjen pod neugodnejšimi pogoji. Zahtevala je le, da se ji v primeru, da je bila zelenjava prodana, povrne tisto, kar je iz opravljene prodaje prejela tožena stranka (kar zadostuje za utemeljenost zahtevka). Se je pa na omenjeni „plan“ sklicevala pri utemeljevanju višine škode,12 kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (več o tem v nadaljevanju obrazložitve).

18. Ker je tožena stranka odgovorna na podlagi materialnopravnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, se kot nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama v primeru nastanka škode, oziroma za primer, če pridelka ne bo, kot je bilo pričakovano po „planu“, ni obstajal nikakršen dogovor o delitvi stroškov oziroma škode iz tega naslova.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine škode. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da naj bi neutemeljeno izhajalo iz „plana“ prihodkov prodaje za leto 2018 (priloga spisa A53), saj ta ne more predstavljati ustrezne podlage za ugotovitev škode po višini. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče pri svoji dokazni oceni ni vezano na nobeno dokazno pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo lahko dokaže in kakšno moč ima posamezni dokaz. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji višino zahtevka temeljila na omenjenem „planu“. Tožena stranka temu ni nasprotovala oziroma ni podala nikakršnih trditev, da „plan“ ne predstavlja dejanske višine prihodka od prodane zelenjave. Pritožbene navedbe, da „plan“ ni bil pripravljen oziroma odobren s strani zakonitega zastopnika tožene stranke zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Prav tako neutemeljeno tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov za postavitev izvedencev, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.13 Poleg tega tožena stranka zavrnitvi dokazov za postavitev izvedencev na prvi stopnji niti ni nasprotovala. Stranka mora v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in se v pravnih sredstvih upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 31. 3. 2021 izhaja, da tožena stranka te kršitve ni uveljavljala, v pritožbi pa ni navedla, da kršitve predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, zato se nanjo ne more sklicevati.

21. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 1.000 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 746,64 EUR.

1 Komentar dr. N. Plavšak k 788. členu, razdelek 11.7.3, E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex. 2 Glej točke 8 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej točke 16 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Glej točko 10, 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Komentar dr. N. Plavšak k 788. členu, razdelek 11.11.2, E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex. 9 A. Galič, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založna, Ljubljana 2006, str. 134. 10 Komisionar mora komitenta obvestiti o vseh spremembah na blagu, zaradi katerih bi blago lahko izgubilo svojo vrednost. Če nima časa čakati na njegova navodila ali če ta zavlačuje z navodili, grozi nevarnost znatnejše poškodbe, mora blago na najprimernejši način prodati. 11 Glej točko 11 obrazložitve te sodbe. 12 Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 29. 1. 2021 (list. št. spisa 82). 13 Primerjaj VSL sodba II Cpg 530/2021 z dne 24. 11. 2021, VSL sodba in sklep II Cpg 732/2020 z dne 26. 3. 2021 in druge.