Jedro

Zgolj okoliščina, da je v zemljiški knjigi zaznamovan postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ne more izkazati, da prizadeta stranka nima pravice graditi. Zemljiškoknjižne plombe, na katere se tožniki sklicujejo, tudi še ne dokazujejo zatrjevane solastninske pravice tožnikov. Tožniki bi bili s takim ugovorom lahko uspešni kvečjemu, če bi v postopku predložili pravnomočno sodno ali upravno odločbo, iz katere bi izhajalo, da so solastniki zemljišča, ki je predvideno za gradnjo ali notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi zatrjevane solastninske pravice.

Organ se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v okviru ugotavljanja pogojev za njegovo izdajo ni dolžan spuščati v vsebino pridobljenih soglasij, saj so ta predmet odločanja in preizkusa s pravnimi sredstvi v drugih upravnih postopkih, razen v primeru, ko ZGO-1 izrecno zahteva, da organ preveri, ali ima soglasje določeno vsebino (npr. soglasje o priključitvi iz 1. točke tretjega odstavka 66. člena ZGO-1).

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva prizadete stranke A. d. o. o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je toženka investitorju družbi A. d. o. o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo objekta oskrbovanih stanovanj ... (30 stanovanjskih enot) na zemljiščih parc. št. 1325/1 in 1325/25 k. o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišči posega ležita v območju urejanja VS 3/2-1 Vič-del, v morfološki enoti 1C/2, ki se ureja z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V3 Vič (v nadaljevanju PUP). Upravni organ ugotavlja, da načrtovana gradnja izpolnjuje pogoje po PUP, med drugim posebne pogoje iz 43. a člena, in poudarja, da PUP med dovoljenimi posegi predvideva tudi rekonstrukcijo B. ulice, vendar to ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvedba teh del je namreč v pristojnosti Mestne občine ... Nadalje navaja, da je investitor izkazal pravico graditi, saj je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik zemljišč parc. št. 1325/1 in 1325/8 k.o. .., pri čemer je v podatkih o plombah vpisana tudi plomba št. 2054/2009 z dne 26. 1. 2009 o poočitvi spremembe izmer GURS na podlagi nove parcelacije. Iz nje izhaja, da so iz parc. št. 1325/8 nastale nove parc. št. 1325/25, 1325/26 in 1325/27 k. o. .... Gradnja je načrtovana le na parc. št. 1325/25, na kateri ima investitor lastninsko pravico, medtem ko je zemljišče parc. št. 1325/26, ki v katastru in v naravi predstavlja pot in je kategorizirana kot javna cesta, postalo last Mestne občine ... kar organ ugotavlja na podlagi predložene prodajne pogodbe z dne 3. 6. 2009 in predloga za vpis v zemljiško knjigo z dne 9. 6. 2009. Res je v zemljiško knjigo pri zemljišču parc. št. 1325/8 k. o. ... vpisana tudi plomba o začetku nepravdnega postopka pod opr. št. N 298/2008 za določitev pripadajočega zemljišča k obstoječim objektom, vendar to na ugotovitev, da sme investitor graditi na parc. št. 1325/25, nima vpliva. Upravni organ namreč ugotavlja, da je navedeni del zemljišča, ki je imel prej oznako parc. št. 1325/8, sedaj pa 1325/25, v celoti gradbena parcela načrtovanega objekta, med njo in parcelami stranskih udeležencev pa poteka dovozna cesta parc. št. 1325/26 (B. ulica). Ob njej imajo nekateri stranski udeleženci svoje garaže in zahtevajo določitev pripadajočega funkcionalnega zemljišča, vendar njihov predlog ne sega na investitorjevo gradbeno parcelo. Tudi če bi bilo njihovemu predlogu za določitev pripadajočega zemljišča ugodeno, bi na ta račun dobili delček ceste in bi torej investitor tudi v tem primeru imel izkazano pravico graditi. V zvezi s tem upravni organ v obrazložitvi navaja tudi investitorjevo pojasnilo z dne 19. 6. 2009, da ni zakonskih pogojev za opredelitev parc. št. 1325/25 kot pripadajočega zemljišča k stavbam soseske C., kar med drugim potrjuje tudi skica „skupno funkcionalno zemljišče naselja C. – mikrolokacija“, ki so jo predlagatelji priložili predlogu za določitev pripadajočega zemljišča. Iz označitve območja funkcionalnega zemljišča je razvidno, da kot pripadajoče zemljišče zahtevajo tisti del nekdanje parc. št. 1325/8, ki je danes samostojna parc. št. 1325/27, medtem ko območja nekdanje parc. št. 1325/8, ki se nahaja južno pod B. ulice in je sedaj parc. št. 1325/25, kot pripadajočega zemljišča niti ne uveljavljajo.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil (1. točka izreka), pritožnikom naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka) in zavrnil njihove stroškovne zahtevke (3. točka izreka). Uvodoma pojasnjuje, da se je postopek glede na 114. člen ZGO-1, kot je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07), vodil po določbah ZGO-1 pred navedeno novelo. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto je zavrnil pritožbene ugovore, ki so se nanašali na spremembo zahtevnosti objekta. Glede vlog investitorja, na katere so se sklicevali pritožniki, je pojasnil, da se te vloge niso nanašale na zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak na predložitev posameznih dokazil, kar na datum vložitve zahteve in na datum izdelave že predloženega projekta ne vpliva.

V razlogih za zavrnitev pritožbe med drugim poudarja, da PUP obravnava rekonstrukcijo B. ceste, ne določa pa je kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja za objekte na tem območju. Ker gre za javno cesto, ta ulica zagotavlja dostop do načrtovanega objekta. Z gradnjo, vključno s prometno ureditvijo, je pristojni organ Mestne občine ... soglašal, saj sta bili v zvezi z njo izdani soglasji Oddelka za promet z dne 25. 2. 2008 in 28. 11. 2008. Zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na vzvratno vožnjo iz obstoječih garaž. Glede pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na delovne površine v času morebitne intervencije, pritožbeni organ pojasnjuje, da gre v takih primerih za izredne razmere in bi bil dopusten tudi poseg v lastninsko pravico, in da je bilo glede na možne ukrepe dano tudi požarno soglasje. Pritožbeni organ se strinja s prvostopenjskim glede izkazovanja pravice graditi.

Ker je bila izdelana študija požarne varnosti, zasnove (ki je manj zahtevna od študije) požarne varnosti ni bilo treba izdelati. V postopku so bila pridobljena ustrezna soglasja. Kot neutemeljene je zavrnil tudi ugovore, ki se nanašajo na odmike, saj so ti določeni glede na varovanje sanitarnih in požarnih predpisov (27. člen PUP), kasnejša parcelacija pa na soglasja ne vpliva, saj ne vpliva na tehnične rešitve, ki so predmet pogojev in soglasij. Ker investitor ni tudi investitor komunalnih vodov, ni dolžan predložiti služnostnih pogodb za komunalne vode, ki se bodo gradili. Upravni organ ugotavlja, da iz projekta izhaja, da je bila upoštevana bistvena zahteva, ki se nanaša na mehansko odpornost in stabilnost, ki vključuje tudi varnost sosednjih nepremičnin. Neutemeljen je tudi ugovor, da nasprotne stranke niso bile seznanjene z investitorjevim odgovorom z dne 19. 6. 2009. V njem je le pojasnil svoje stališče glede možne prekinitve postopka in glede nove parcelacije, o čemer so bili stranski udeleženci seznanjeni že na ustni obravnavi 15. 4. 2009. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in gradbeno dovoljenje izpodbijajo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Menijo, da prizadeta stranka kot investitorka ni izkazala lastništva parc. št. 1325/25 k. o. ... v skladu z ZGO-1. Navajajo, da je v zemljiški knjigi še vpisana parc. št. 1325/8 k. o. ..., iz katere so nastale parc. št. 1325/25, 1325/26 in 1325/27 k. o. ..., in da sta pri parc. št. 1325/8 vpisani zaznamba spora in zaznamba drugih pravnih dejstev. Pojasnjujejo, da je v teku sodni postopek za določitev pripadajočega zemljišča, ki je namenjeno redni rabi stavb tožnikov, imenovanih soseska ..., kot to določa četrti odstavek 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZVEtL). Parcela št. 1325/25 k. o. ... naj bi bila v lokacijskem dovoljenju določena kot parcela, ki je namenjena za redno rabo stanovanjskih blokov v navedeni soseski, zato bi morala prizadeta stranka na tožnike prenesti navedeno parcelo kot funkcionalno zemljišče. Sklicujejo se na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi št. II Ips 262/2009, po katerem so samostojni prenosi funkcionalnega zemljišča na podlagi 35. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nični, na kar bi po mnenju tožnikov moral upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Tožniki naj bi bili tako že solastniki parcel 1325/25 in 1325/26 k. o. ..., vsaj dokler teče sodni postopek in je zaznamovan ta spor, po mnenju tožnikov prizadeta stranka ne izkazuje pravice graditi v skladu s 56. členom ZGO-1. Upravnemu organu očitajo, da je sam odločil kdo je lastnik parc. št. 1325/8 k. o., čeprav nima te pristojnosti, pri tem pa naj bi nepravilno ugotovil, da pripadajoče zemljišče navedene soseske ni parc. št. 1325/25 k. o. ... Trdijo, da je v lokacijski dokumentaciji in prostorskih aktih to zemljišče predvideno kot zelenica. Izpodbijana odločitev naj bi bila v tem delu neobrazložena in v nasprotju z ZVEtL.

Tožniki menijo, da bo cesta določena kot pripadajoče zemljišče soseski C., zaradi česar pogodba o prodaji parc. št. 1325/26 Mestni občini ... zemljiškoknjižno ne bo izvedljiva. Investitor naj ne bi trdil, da je navedena parc. št. kategorizirana javna cesta in naj tega tudi ne bi izkazal. Upravnemu organu očitajo, da je gradbeno dovoljenje izdal, čeprav investitor nima urejenega dostopa do javne ceste. Ker je cestišče B. ozko, tožniki trdijo, da prostor za obračanje ni zagotovljen v skladu s prometnim soglasjem. Da obstoječa B. ulica z vidika prometne varnosti ni primerna za predvideno novogradnjo, naj bi bilo razvidno tudi iz izvedeniškega mnenja o stanju prometne varnosti z dne 28. 5. 2008. Opozarjajo na povečano gostoto prometa in na neurejenost ceste s hodnikom za pešce. Trdijo, da bo zaradi povečanega prometa onemogočen izhod iz garaž lastnikom garaž, ki mejijo na cesto. Poleg vpogledov v listine, tožniki v zvezi s tem kot dokaz predlagajo ogled.

Tožniki zatrjujejo, da je gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s prostorskim aktom, ker da ne upošteva predpisanih odmikov (odmik od ceste je le 2,60 m, PUP pa v 27. členu določa odmik vsaj 5 m od zunanjega roba hodnika za pešce, podzemni del objekta naj bi imel odmik le 1 m od parc. št. 1320/1 in 1319/2 k. o. ...), kar naj bi bilo v nasprotju tudi s tehničnimi in požarnimi predpisi. Elaborat študije požarne varnosti naj ne bi bil izdelan v skladu z veljavnimi predpisi. Po mnenju tožnikov požarna varnost tudi ni zagotovljena glede na razvrstitev stavbe z oskrbovanimi stanovanji po CC-SI. V zvezi s tem trdijo, da niso izpolnjeni potrebni pogoji za gasilske intervencije in da ni bila narejena obvezna revizija požarne varnosti. Tožniki trdijo, da bi bili z izgradnjo objekta, za katerega je izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, ogroženi zaradi širjenja požara oziroma s požarom povezanih škodljivih vplivov, neizpolnjevanja pogojev, ki jih določa obvezna uporaba standarda SIST EN 14 090 (dovozna pot naj ne bi dopuščala ureditve delovnih površin, ki bi zagotavljale potrebne pogoje za gasilske intervencije, saj te delovne površine niso v lasti investitorja).

Upravni organ naj bi izdal gradbeno dovoljenje v nasprotju z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08) in s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08). Projektna dokumentacija naj ne bi bila izdelana v skladu s predpisi, ki so veljali v času izdaje gradbenega dovoljenja (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja naj ne bi vseboval prikaza območja za določitev strank, projektna dokumentacija naj ne bi bila pečatena in zvezana), projekt nima opravljene revizije, kljub temu, da gre po Uredbi za zahteven objekt. Glede na opravljeno parcelacijo, bi moral investitor pridobiti nova soglasja, saj bi morali biti izračuni narejeni na manjšo površino gradbene parcele, poleg tega naj investitor ne bi izkazal, da ima služnostno pravico za komunalne vode in priključke. Tožniki gradnji plinovoda po B. ulici nasprotujejo, ker bo ulica zaprta in dostop do stavb na B. ne bo mogoč. Upravnemu organu očitajo še, da ni pravilno ocenil geomehaničnega poročila. Bližnje nepremičnine naj bi bile ogrožene zaradi mehanskih vibracij tal ob zemeljsko-gradbenih delih.

Ker tožniki niso prejeli odgovora na pritožbo naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj se o njem niso mogli izjaviti. Sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A. d. o. o., kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo poudarja, da se predlog tožečih strank za določitev funkcionalnega zemljišča ne nanaša na parcelo, na kateri naj bi potekala nameravana gradnja. Poleg tega zaznamba postopka ne omejuje pravice graditi, saj ima po drugem odstavku 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) le učinek, da bo v tem postopku izdana sodna odločba od zaznambe spora dalje učinkovala tudi proti osebam, v korist katerih je pravica vknjižena oziroma predznamovana. Zaznamba lahko vpliva torej le na bodoče odsvojitve nepremičnine. Meni, da upravni organ ni sam odločal o predhodnem vprašanju, temveč je izhajal iz dejstva, da je prizadeta stranka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica zemljišča, kar pomeni, da ima pravico graditi. V to pravico zgolj zaznamba postopka ne more vplivati. V zvezi s trditvami tožnikov glede parcele št. 1325/26 pojasnjuje, da je ta parcela v naravi cesta in da je kot cesta vpisana tudi v kataster; B. cesta, vključno z delom, ki poteka po navedeni parceli, pa je kategorizirana javna cesta, kar je razvidno iz katastra gospodarske javne infrastrukture, ki ga vodi Geodetska uprava RS. Navedbe o neprimernosti prometne ureditve po mnenju prizadete stranke niso pomembne za ta upravni spor. Neutemeljeno je tudi pogojevanje obravnavane gradnje z rekonstrukcijo in z razširitvijo B. ceste. Izdano dovoljenje ni v nasprotju s prostorskimi akti, saj so gradbeni posegi v varovalni pas dovoljeni, če upravljavec da soglasje, soglasje pa je bilo pridobljeno tudi od lastnikov zemljišč parc. št. 1320/1 in 1319/2 k. o. ... Nepremičnine zaradi manjših odmikov ne bodo ogrožene. V obravnavanem primeru je bila izdelana zahtevana študija požarne varnosti, ki je vsebinsko bolj dodelana od zasnove požarne varnosti, revizija študije požarne varnosti pa v času izdaje gradbenega dovoljenja (po takrat veljavnem 14. členu Pravilnika o požarni varnosti) ni bila obvezna. Opozarjajo na neskladnost tožbenih navedb glede trditev o priključku objektov na javno cesto. Meni, da investitor ni dolžan svoje vloge prilagajati, če se med postopkom spreminjajo podzakonski predpisi. Navaja, da je za gradbeno dovoljenje zaprosil 14. 4. 2008 in tej vlogi priložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, da je do 31. 12. 2008 opravil še nekaj dopolnitev, v letu 2009 naj bi popravil le pisne napake, ki so nastale zaradi spremembe parcelnih številk. Tožniki po mnenju prizadete stranke nimajo pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega ugovora glede potrebnosti določitve območja za določitev strank. Tožbena trditev, da bi revizija projekta, če bi bila opravljena, pokazala, da projekt ni v skladu s tehničnimi in drugimi predpisi, je po oceni prizadete stranke pavšalna, revizija pa glede na predhodno obdobje, ni bila zahtevana. Prizadeta stranka zavrača tudi mnenje tožnikov, da bi zaradi parcelacije morala pridobiti nova soglasja. Zavrača tudi stališča tožnikov glede možnosti prepovedi gradnje gospodarske javne infrastrukture. Ocena tožnikov o napačni presoji geomehaničnega poročila je po prepričanju prizadete stranke laična in nekonkretizirana. Zavrača tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker jim ni bil vročen odgovor na pritožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikom pa naloži plačilo stroškov postopka po določbah Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Meni, da se tretji odstavek 25. člena ZUS-1 nanaša le na razmerje med tožečo in toženo stranko, ne pa na razmerje med tožečo stranko in stranko z interesom. Zato meni, da je v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 25. člena ZUS-1 in uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), konkretno drugi odstavek 155. člena in 154. člen ZPP. Priglaša stroške v višini 10.227,42 EUR povečane za 20 % DDV.

Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2010 navajajo, da je 23. 10. 2010 začel veljati Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/2010), ki določa pogoj rekonstrukcije B. ulice, kot javne poti za vsa vozila. Ker sedanja ureditev tega ne izpolnjuje, tožniki menijo, da prizadeta stranka nima primerne povezave do javne ceste.

Prizadeta stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2010 odgovarja in pojasnjuje, da se omenjeni Odlok ne nanaša na obravnavani primer, ker je gradbeno dovoljenje že dokončno, Odlok pa ne more za nazaj spreminjati pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, poleg tega ta Odlok ne določa, da je prizadeta stranka dolžna rekonstruirati B. ulico.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja: Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, so tožniki sodelovali v postopku kot stranski udeleženci. V skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

Tožniki svojo pravno korist utemeljujejo z zatrjevanjem, da nameravana gradnja posega v njihovo lastninsko pravico in da prizadeta stranka kot investitor ne izkazuje pravice graditi. V zadevi med strankami ni sporno, da je investitor v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik celotne parc. št. 1325/8 k. o. ... in da je gradnja načrtovana le na delu te parcele. Prizadeta stranka je torej pravico graditi izkazala v skladu s 56. členom ZGO-1, ki določa, da za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del. S tem, ko je upravni organ pri ugotavljanju, ali ima prizadeta stranka pravico graditi, upošteval, da je prizadeta stranka zemljiškoknjižna lastnica, ni odločal o vprašanju lastništva nepremičnine. Zato je tak tožbeni očitek neutemeljen. Zgolj okoliščina, da je v zemljiški knjigi zaznamovan postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ne more izkazati, da prizadeta stranka nima pravice graditi. Zemljiškoknjižne plombe, na katere se tožniki sklicujejo, tudi še ne dokazujejo zatrjevane solastninske pravice tožnikov. Tožniki bi bili s takim ugovorom lahko uspešni kvečjemu, če bi v postopku predložili pravnomočno sodno ali upravno odločbo, iz katere bi izhajalo, da so solastniki zemljišča, ki je predvideno za gradnjo ali notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi zatrjevane solastninske pravice. Notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za zemljiškoknjižni vpis je namreč eno izmed dokazil, s katerim lahko investitor po 56.členu ZGO-1 izkaže pravico graditi, tudi če kot lastnik še ni vpisan v zemljiško knjigo. Tako dokazilo po drugem odstavku 56. člena ZGO-1 je podatek o zemljiškoknjižni plombi, vendar se mora ta nanašati na podatek o predlogu za vpis notarsko overjene pogodbe in ne na zaznambo spora.

Poleg tega je upravni organ v zvezi z navedenim ugovorom stranskih udeležencev s poizvedbami pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ugotavljal, ali predlog predlagateljev v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča k njihovim stavbam, vložen v nepravdnem postopku, posega na tisti del zemljišča parc. št. 1325/8, na katerem je načrtovana gradnja. Iz upravnih spisov je razvidno, da je v ta namen 27. 7. 2009 od Okrajnega sodišča v Ljubljani pridobil fotokopijo predloga in listin v zvezi z obema plombama v zemljiški knjigi, da je nepravdnemu oddelku 19. 8. 2009 poslal zaprosilo za podatke, med drugim tudi, ali se v spisu opr. št. N 298/2008 nahajajo grafične skice skupnega funkcionalnega zemljišča naselja C., ki mu jih v prilogi tudi posreduje, in da je od njega prejel odgovor z dne 5. 10. 2009, da se v obravnavanem spisu pod prilogami nahajajo grafične skice „skupno funkcionalno zemljišče naselja C.“, torej skice, s katerimi razpolaga tudi upravni organ. V obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja tako ugotavlja, da predlog stranskih udeležencev za določitev funkcionalnega zemljišča na delu parc. št. 1325/8 ne sega na gradbeno parcelo (26. stran), ki je po opravljeni parcelaciji zemljišče s parc. št. 1325/25 (23. stran) in da bi predlagatelji tudi v primeru, če bi bilo njihovemu predlogu ugodeno, dobili delček kategorizirane ceste, ki je bila prej prav tako del parc. št. 1325/8, in da bi imel investitor tudi v primeru takšne rešitve izkazano pravico graditi (27. stran).

Tožniki sicer v tožbi trdijo, da je upravni organ nepravilno ugotovil, da kot pripadajoče zemljišče ni zahtevana tudi parc. št. 1325/25, glede na uvodoma pojasnjeno pa to pri ugotavljanju, ali ima prizadeta stranka pravico graditi po 56. členu ZGO-1 ni odločilno. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve namreč zadošča že ugotovitev zemljiškoknjižnega stanja, ki mu tudi tožniki ne ugovarjajo. Ker o lastninski pravici, ki jo tožniki uveljavljajo, sodišče še ni odločilo, v zemljiški knjigi pa je kot lastnica vpisana prizadeta stranka, tožniki v tem postopku tudi ne morejo uveljavljati kršitve ZVEtL in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Iz istega razloga je v obravnavani zadevi brezpredmetno tudi sklicevanje tožnikov na nedopustnost razpolaganja s funkcionalnim zemljiščem, ki je podrejeno etažni lastnini. Ne gre torej za to, da toženka odločitve s tem v zvezi ne bi obrazložila, temveč, da se tožniki ne strinjajo s stališčem, na katerem temelji ugotovitev, da prizadeta stranka izkazuje pravico graditi.

Z uveljavljanjem solastninske pravice na zemljišču parc. št. 1325/26, ki je v naravi cesta, tožniki utemeljujejo, da prizadeta stranka nima urejenega dostopa do javne ceste, ki sodi med minimalno komunalno oskrbo, ki mora biti zagotovljena po drugem odstavku 66. člena ZGO-1. Tudi ta ugovor je neutemeljen, ker o zatrjevani solastninski pravici tožnikov sodišče še ni odločilo. Da po navedeni parceli poteka javna cesta, pa je bilo ugotovljeno na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest. Neutemeljena je torej tudi trditev tožnikov, da kategorizacija javne ceste ni izkazana. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa, da je minimalna komunalna oskrba stanovanjske stavbe kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje tožnikov na sodbo Upravnega sodišča št. U 2236/2003 z dne 2. 9. 2004, saj se nanaša na drugačen pravni položaj, kot je obravnavani (ni bila določena nujna pot za dostop do javne ceste).

Neutemeljeno je stališče, da je rekonstrukcija B. ceste, kot dostopne ceste do novogradnje, pogoj za izdajo spornega gradbenega dovoljenja. Taka zahteva iz določb PUP (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji) ne izhaja. V njegovem 43.a členu, ki določa posebna merila in pogoje za urejanje po posameznih območjih urejanja in morfoloških enotah, med drugim tudi za morfološko enoto 1C/2, so v točki 3 pod „Merila in pogoji za prometno urejanje“ našteti dopustni posegi, med drugim tudi na B. ulici kot dovozni stanovanjski cesti, in sicer njena rekonstrukcija pod tam navedenimi pogoji. To, da navedena določba predpisuje merila in pogoje za ureditev B. ulice, ne pomeni, da je realizacija tega posega pogoj za izvedbo ostalih dopustnih gradenj na tem območju. PUP bi moral namreč tako zahtevo jasno predpisati, zato predpisanim pogojem, pod katerimi je dopustna rekonstrukcija B. ceste, ni mogoče dati širšega pomena od tistega, ki izhaja iz jezikovno jasne določbe PUP. Tako je neutemeljena tudi trditev, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 48. člena ZGO-1, po kateri mora biti s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta pa sodišče ne more upoštevati Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del, ki je bil uveljavljen po končanem upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Zato se sodišču do vprašanja, ali je ta odlok tak pogoj predpisal ali ne, niti ni treba opredeljevati.

B. je že kategorizirana kot javna cesta in vhodi v garaže tožnikov že sedaj mejijo nanjo. Zato so v tem postopku neupoštevne trditve tožnikov, da javna cesta ne bi smela mejiti na vhode v garaže. Tožniki pa s tožbenimi navedbami o prometnem stanju na B. cesti in izraženo bojaznijo, da bo to z novim objektom še poslabšano, izkazujejo svoj dejanski interes, da do tega ne bi prišlo. Kot je sodišče že obrazložilo, sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varovanju dejanskega interesa. Zato je za odločitev v zadevi irelevantno tudi izvedensko mnenje z dne 28. 5. 2008. Organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v okviru ugotavljanja pogojev za njegovo izdajo dolžan preveriti, ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), med drugim, da je zagotovljen dostop do javne ceste (drugi odstavek istega člena), in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka). Pri tem se ni dolžan spuščati v vsebino pridobljenih soglasij, saj so ta predmet odločanja in preizkusa s pravnimi sredstvi v drugih upravnih postopkih, razen v primeru, ko ZGO-1 izrecno zahteva, da organ preveri, ali ima soglasje določeno vsebino (npr. soglasje o priključitvi iz 1. točke tretjega odstavka 66. člena ZGO-1).

S tožbenimi navedbami, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom glede predpisanih odmikov, tožniki ne uveljavljajo svojega pravnega interesa, temveč pravni interes tretjih. Tožniki namreč niso lastniki zemljišč parc. št. 1320/1, 1319/2 in 1325/2 k. o. ... s parcelnimi mejami, od katerih naj nameravani objekt ne bi imel predpisanih odmikov. Ker tožniki niso lastniki parc. št. 1325/2 tudi ne morejo v imenu lastnice te parcele uveljavljati tožbenega ugovora, ki se nanaša na neizdajo soglasja za gradnjo plinovoda na tej parceli. Tožniki tudi drugih tožbenih ugovorov glede služnosti izgradnje in vzdrževanja komunalne infrastrukture ne utemeljujejo na svojem pravnem interesu. Izgradnji plinovoda tako nasprotujejo zaradi omejitve dostopa do stavb na B. v času gradnje, kar je dejanski in ne pravni interes. Zato ta ugovor ne more biti upoštevan pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Morebitno pravno relevantno škodo v zvezi s tem tožniki lahko uveljavljajo v drugih postopkih. Enako velja za tožbene navedbe v zvezi mehanskimi vibracijami tal ob zemeljsko-gradbenih delih.

Tudi domnevnih nepravilnosti študije požarne varnosti tožniki v tem postopku ne morejo uveljavljati samih po sebi. Da bi bili zaradi nameravane gradnje tožniki oziroma njihove nepremičnine požarno ogrožene, tožniki zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da požarna varnost ni zagotovljena, niso izkazali. Ne navajajo namreč kakšni naj bi bili s požarom povezani škodljivi vplivi. Trdijo sicer, da so delovne površine ob gasilskih intervencijah predvidene na objektih, ki niso v lasti investitorja, vendar to ni nedopusten vpliv nameravane gradnje, poleg tega tožniki niti ne trdijo, da so ti objekti v njihovi lasti. Ugovori tožnikov se tudi sicer po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje in se v ničemer ne nanašajo na pravne koristi tožnikov.

Tudi revizija projektov za zahtevne objekte je predpisana v javnem interesu. To pomeni, da tožniki s tožbenim ugovorom, da gre v obravnavanem primeru za zahteven objekt, in da bi zato morala biti opravljena revizija projektov, ne uveljavljajo svojega pravnega interesa, temveč javni interes. Enako velja glede tožbenih navedb o nepravilnost oblike projektne dokumentacije in o nedopustnosti dopolnjevanja projektne dokumentacije. Tožniki namreč ne navajajo, kako naj bi te domnevne nepravilnosti vplivale na njihov pravni položaj, poleg tega je že pritožbeni organ ugovore tožnikov, ki se nanašajo na spremembo zahtevnosti objekta, zavrnil kot pritožbeno novoto.

Očitek tožnikov, da bi moral imeti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano območje za določitev strank, je neupošteven. Tožniki namreč za uveljavljanje tega ugovora nimajo pravnega interesa, ker jim je bil položaj strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznan.

Sodišče pritrjuje tožnikom, da je pritožbeni organ kršil pravila postopka, ker tožnikov ni seznanil z odgovorom na njihove pritožbe, vendar to na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane določitve upravnega organa prve stopnje ni moglo vplivati. Za absolutno bistveno kršitev gre, če se stranka sploh ni imela možnosti izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka drugega odstavka 239. člena ZUP), v ostalih primerih pa je treba presojati, ali bi kršitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi (relativno bistvena kršitev) oziroma ali gre za nebistvene kršitve (drugi odstavek 248. člena ZUP).

Predmet upravnega spora je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, dolžnosti ali pravni koristi stranke v upravnem postopku. Sodišče torej v upravnem sporu ne odloča o zakonitosti odločitve o pravnem sredstvu, temveč o pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa prve stopnje (enako tudi Andojna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 661). Ta upravni akt je v obravnavanem primeru odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki jo je izdal upravni organ prve stopnje, upravni organ druge stopnje pa z odločitvijo o zavrnitvi pritožb na odločitev upravnega organa prve stopnje ni vplival. O dejstvih in okoliščinah, relevantnih za to odločitev, pa so se tožniki imeli možnost izjaviti v postopku pred izdajo upravnega akta. Le tedaj, če bi zavrnitev pritožbe temeljila na drugačnih razlogih, bi lahko šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če pritožbeni organ tožnikom ne bi omogočil odgovora na pritožbe, v katerih bi bili ti razlogi uveljavljani. Da iz ustavnega besedila 25. člena Ustave ne izhaja zahteva, da bi moralo biti „drugo pravno sredstvo“ vedno zagotovljeno znotraj konkretnega (v tem primeru upravnega) postopka, je Ustavno sodišče pojasnilo že v odločbi št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05). Funkcijo pravnega sredstva namreč izjemoma lahko opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku.

Tožniki v tožbi ne trdijo, da bi pritožbeni organ vsebinsko drugače utemeljil prvostopenjsko odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja, saj je njihov očitek o kršitvi načela kontradiktornosti zgolj pavšalen. Tudi po presoji sodišča pritožbeni upravni organ v obravnavani zadevi po vsebini ni navajal drugih razlogov za odločitev, tako da so se tožniki lahko izjavili o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni šlo za kršitev pravil postopka, ki bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega dostavka 27. člena ZUS-1). S tožbo v upravnem sporu pa je bilo tožnikom omogočeno, da se v skladu z zakonom izjavijo o celotnem procesnem gradivu, v upravnem sporu so bili seznanjeni tudi z odgovorom prizadete stranke na tožbo.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega dostavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožniki uveljavljajo (četrti odstavek 25.člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker ima v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 položaj stranke v upravnem sporu tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, v obravnavanem primeru torej investitor, se omenjena določba nanaša tudi na njegove stroške upravnega spora.

Pravila vračanja stroškov v sodnih postopkih (kdo jih je dolžan plačati v posameznih primerih in v kakšni višini) so določena s procesnimi zakoni, medtem ko ZOdvT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka plačati odvetniku (prvi odstavek 1. člena). Določbe ZOdvT je zato mogoče uporabiti, ko se procesni zakon sklicuje nanje (prim. drugi odstavek 155. člena ZPP). V upravnem sporu bo to takrat, ko bo sodišče odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej meritorno (prvi odstavek 25. člena ZUS-1), in bo o stroških postopka odločilo po določbah ZPP, preko njih pa upoštevalo tudi ZOdvT. Obravnavani primer pa ni tak, zato je sodišče stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.