Jedro

Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno, saj ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti, oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.774,37 EUR (tč. I. izreka sklepa), da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.573,90 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (tč. II. izreka sklepa), in da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč po odločbi Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 246/2021 z dne 23. 6. 2021, v 15 dneh, povrniti pravdne stroške v višini 3.784,11 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. SI56 01100-6370422459, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III. izreka sklepa).

2.Zoper I. in II. točko navedenega sklepa se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje toženima strankama priznalo previsoke stroške. Glede priznanih stroškov prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka) tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroška 875 točk za pritožbo zoper vmesno sodbo, saj prvotoženka s pritožbo ni uspela. Namreč, če stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške, nasprotni stranki pa mora povrniti pravdne stroške po splošnem pravilu iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Posledično so previsoko odmerjeni tudi materialni stroški. Sodišče nadalje prvotoženki ne bi smelo priznati sodne takse za pritožbo v znesku 675,00 EUR, saj s to pritožbo ni uspela. Prav tako je sodišče prve stopnje prvotoženki neutemeljeno priznalo stroške DDV v višini 22%, saj si je prvotoženka kot zavezanka za DDV ta del stroška odvetniškega računa lahko odbila in ga torej na koncu ni utrpela. S prejemom tega zneska bi tako bila prvotoženka neupravičeno obogatena na škodo tožnice.

Glede priznanih stroškov drugotožene stranke (v nadaljevanju drugotoženke) tožnica navaja, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroška 875 točk za pritožbo zoper vmesno sodbo, saj drugotoženka s to pritožbo ni uspela. Prav tako ji ne bi smelo priznati 350 točk za zahtevo za izločitev izvedenca, saj je bila drugotoženka s to zahtevo neuspešna. Nadalje je sodišče prve stopnje drugotoženki neutemeljeno priznalo stroške DDV v višini 22%, saj si je drugotoženka ta del stroška odvetniškega računa kot zavezanka za DDV lahko odbila in ga torej na koncu ni utrpela. Znesek DDV, ki ga stranka lahko uveljavlja kot odbitek v obračunu DDV in si ga preko obračuna DDV povrne, tako ni strošek, ki bi bil potreben za pravdo.

Na podlagi navedenega tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni glede na predlog tožnice, toženima strankama pa naloži, da tožnici povrneta strošek te pritožbe.

3.Prvotoženka in drugotoženka sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem se zavzemata za potrditev sklepa sodišča prve stopnje in v celoti grajata pritožbene navedbe. Prav tako obe zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 366. členom ter smiselno uporabo 350. člena ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane uradoma upoštevane bistvene kršitve določb postopka, tožnica pa ni konkretizirala nobene procesne kršitve, ki ne sodijo v uradni preizkus.

7.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da prvotoženka in drugotoženka nista upravičeni do povračila stroška za pritožbo, s katero nista uspeli, pri čemer prvotoženka ni upravičena tudi do povračila plačila sodne takse in materialnih stroškov v zvezi z navedeno pritožbo. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je Višje sodišče v Mariboru z vmesno sodbo I Cp 210/2023 z dne 21. 8. 2023 odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (l. št. 189). V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij uspeha (154. člen ZPP), ki je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Pri tem pa je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za t. i. separatne stroške).1 Posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni stopnji niso pomembni. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe glede neutemeljenosti povrnitve stroškov za pritožbo, za plačano sodno takso, materialne stroške in zahteve za izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 71/2021 z dne 27. 8. 2024, s katero je odločilo, da tožnica krije stroške postopka do 55%, toženi stranki pa nerazdelno krijeta stroške postopka do 45%, ter tako glede na uspeh pravnih strank prisodilo povračilo pravdnih stroškov glede na končni uspeh in ne glede na uspeh s posameznim pravdnim dejanjem, kot si to napačno razlaga pritožnica.

8.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede odbitka obračuna DDV, ki tako naj ne bi bil potreben strošek za pravdo. Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno, saj ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti, oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.2 Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna.

9.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Odgovora prvotoženke in drugotoženke na pritožbo tožnice, nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi in sta bila v tem smislu nepotrebna (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da prvotoženka in drugotoženka sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11.V skladu z drugim odstavkom 366.a člena ZPP je v zadevi odločil senat, saj vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800,00 EUR (sedma alineja 366.a člena ZPP).

-------------------------------

1Glej: Odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-147/08, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009; Betetto, N. v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 29. Glej tudi: VSL Sodba I Cp 1287/2024 z dne 24.04.2025, VSL Sklep I Cpg 299/2019 z dne 24.05.2019, VSL sklep I Cp 2437/2016 z dne 10. 1. 2017, VSL sklep I Cp 1982/2012 z dne 17. 7. 2012, VSL sklep I Cp 2062/2013 z dne 23. 8. 2013, VSK sklep Cp 193/2008 z dne 1. 7. 2008, VSL sklep II Cp 2805/2015 z dne 5. 11. 2015 in številne druge.

2Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT), (tako VSRS Sklep III Ips 2/2024 z dne 16. 8. 2023).

Zveza:

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1