Jedro

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da delavec lahko izrabi letni dopust, določajo akti delodajalca in kolektivne pogodbe. V pravilniku tožene stranke je določeno, da delavec mora pred izrabo letnega dopusta imeti pisno soglasje nadrejenega delavca in vodje enote.

Delavec takšnega soglasja za izrabo letnega dopusta ni imel, zato je tožena stranka na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR utemeljeno odločila, da tožniku, ki se je po neupravičenih šestih dneh izostanka vrnil na delo, preneha delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe in sklepa organov tožene stranke, ki so ugotovili, da je tožnik od 12. do 19.1.1995, torej več kot pet delovnih dni (šest delovnih dni zaporedoma), neupravičeno izostal z dela, vendar se je vrnil na delo. Zato mu je na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke o vrnitvi na delo, na plačilo plače oziroma razlike plače in na plačilo prispevkov za socialno varnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za izrabo letnega dopusta potrebno pisno soglasje nadrejenega delavca in vodje enote, ki se morata podpisati na obrazcu za izrabo letnega dopusta. Postopek po 31. členu Pravilnika o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: Pravilnik) tožene stranke za izrabo enega dneva letnega dopusta ni bil izveden. Faksi, ki jih je poslal tožnik, nimajo značaja soglasja za odsotnost z dela, temveč gre le za enostransko obvestilo.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožnika z utemeljitvijo, da 60. člen ZDR ureja le pravico do izrabe enega dneva letnega dopusta in da preostalih dni delavec ne more izrabiti po njegovi presoji, temveč le z dovoljenjem. Prihoda tožnika na disciplinsko obravnavo dne 19.1.1995, ki pa je ni bilo, ni mogoče šteti za njegovo prisotnost na delu. Obvestilo, ki ga je tožnik poslal po faksu, nima značaja obvestila po 13. členu (pravilno: 31. členu) Pravilnika, ki ureja dan dopusta po delavčevi izbiri.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revident je navajal, da mu je bil letni dopust odobren, čeprav so priče izpovedale drugače. Zmotno sta bila uporabljena 60. člen ZDR in 31. člen Pravilnika, ki delavcu dajeta pravico do izrabe enega dneva letnega dopusta.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker faksa z dne 11.1.1995 sodišči nista šteli za predhodno obvestilo delavca za izrabo enega dneva letnega dopusta. Pravico do izrabe enega dneva dopusta daje delavcu tudi 19. člen takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišče druge stopnje 19.1.1995, ko je bila disciplinska obravnava, ni štelo kot dneva tožnikove prisotnosti na delu.

Tožnik je bil torej dejansko odsoten z dela le štiri delovne dni in bi zoper njega lahko bil izveden le disciplinski postopek.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni na podlagi 382. in 385. člena ZPP. Po uradni dolžnosti preizkusi izpodbijano sodbo v obsegu, ki je določen v 386. členu ZPP. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to izrecno določa tretji odstavek 385. člena ZPP.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Zaradi vsebine navedene določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče ni smelo preizkušati izpodbijane sodbe glede zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko vprašanje je, ali je bil tožnik na letnem dopustu, ali mu je bil ta odobren in koliko dni je bil odsoten z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je takšne dokazne zaključke sprejelo, da tožnik za izrabo letnega dopusta ni imel soglasja in da je neupravičeno izostal z dela šest zaporednih delovnih dni. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo (tretji odstavek 385. čena ZPP).

Materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določb 60. člena ZDR, drugega odstavka 19. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG) in 31. člena Pravilnika je sklepati, da ima delavec pravico en dan letnega dopusta izrabiti tako, da dan določi sam, vendar mora o tem (na nedvoumen in jasen način) obvestiti svojega neposrednega vodjo. Tožnik je o odsotnosti od 11. do 19.1.1995 s faksom obvestil R.B., M.P. in R.N.. Vendar obvestilo (faks) z dne 11.1.1995 po vsebini in glede roka (po Pravilniku dva dni prej, po SKPG pa tri dni pred izrabo letnega dopusta) nima značaja obvestila, ki ga urejajo navedene pravne norme. Tako niso bili dani pogoji za izrabo enega dneva letnega dopusta, pa tudi ne za izrabo daljšega letnega dopusta.

Tožnik v tožbi in tudi v poznejših navedbah na prvi stopnji ni trdil, da je 19.1.1995 izostal z dela zato, ker bi naj imel tega dne v Velenju disciplinsko obravnavo. O tem na prvi stopnji niso bili predlagani in tudi ne izvajani dokazi, ker je trditve o tem tožnik postavil šele v pritožbi. Tudi v pritožbi dokazov o tej okoliščini ni predlagal. Sodišče druge stopnje je v utemeljitvi sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato utemeljevanje, ali je tožnik neupravičeno izostal z dela tudi 19.1.1995, ni bilo potrebno in na odločitev ni vplivalo. Tudi, če bi tožnik 19.1.1995 upravičeno izostal z dela, bi bili še vedno dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, ker bi v takšnem primeru izostal z dela pet zaporednih delovnih dni. V 387. členu ZPP je določeno, da lahko stranke v reviziji navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tudi zaradi te določbe tožnikovih revizijskih navedb v zvezi z izostankom z dela dne 19.1.1995 ni bilo mogoče upoštevati.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.