Jedro

Navedbe vložnika, ki se nanašajo na nove okoliščine, ki v času odločanja o odreditvi pripora še niso bile znane, za presojo izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora niso relevantne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom z dne 27. 5. 2014 zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem in prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 21946/2014 z dne 29. 5. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, saj ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Zdravila, ki jih je obdolženec predpisoval, niso prepovedane droge, temveč legalna zdravila, saj niso navedena v skupini III. prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Tudi če je posamezna sestavina zdravila uvrščena na navedeni seznam, to še ne pomeni, da je tudi zdravilo, ki vsebuje takšno sestavino, prepovedana droga. Poleg tega substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila, ne štejejo za prepovedane droge, kar potrjuje 6. člen Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Obdolženec tudi ni prekoračil omejitve predpisovanja za enkratno izdajo zdravil niti celotne predpisane količine zdravil na enem receptu. Vložnik nadalje meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni podan, saj je dne 4. 6. 2014 podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v družbi V. d.o.o., po katerem mu je delovno razmerje istega dne prenehalo. Dne 5. 6. 2014 je podpisal izjavo, da vrača licenco Zdravniški zbornici Slovenije, v kateri je izrecno napisal, da ne bo več izdal nobenega recepta za zdravila. Odločba, da obdolženec nima več licence, je bila izdana dne 6. 6. 2014 in postala dokončna istega dne. Ker je licenca pogoj za opravljanje zdravniške službe, obdolženec posledično ne more več izdajati receptov, s čimer odpade razlog ponovitvene nevarnosti. Poleg tega ni več nikakršnih možnosti, da bi kdo z obdolženčevimi recepti dvigoval zdravila v lekarni, tudi če bi jih obdolženec predpisal, saj je zaradi pisanja v medijih vsem lekarnam in njihovim uslužbencem znano, da je imel obdolženec težave zaradi pisanja receptov. Po mnenju zagovornika obdolženec tudi ni oseba, ki bi bila na prostosti komur koli nevarna. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje kot neutem eljeno in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče v celoti in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki narekujejo odreditev pripora. Z navedbami, da obdolženec nima več licence in da zaradi tega zdravil ne bo več predpisoval, pa zagovornik predstavlja nove okoliščine in utemeljuje svojo oceno dokazov, na katere se opira izpodbijani sklep, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah iz zahteve. Ponovno poudarja, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava.

B.

5. Vložnik v zahtevi navaja, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje. V nadaljevanju zahteve obširno utemeljuje svoje stališče, zakaj zdravila, ki jih je obdolženec predpisoval, niso prepovedane droge. Ti očitki v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora niso bili uveljavljani, zato pogoj vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev glede teh očitkov ni izpolnjen (peti odstavek 420. člena ZKP). V pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora je namreč pritožnik podal zgolj posplošene trditve, da v zahtevi za preiskavo ni navedeno, na podlagi katerega predpisa naj bi obdolženec izdajal recepte, ter da iz obrazložitve kazenske ovadbe ni razvidno, kakšne bi naj bile smernice za predpisovanje zdravil, ki jih obdolženec ni upošteval, zaradi česar ni jasno, kaj naj bi obdolženec s svojim ravnanjem kršil. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče utemeljenosti vložnikovih navedb v tem delu ni moglo presojati.

6. Drugi očitek zagovornika se nanaša na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Gre torej za konkretne okoliščine, ki zadevajo tako izvršeno kaznivo dejanje (objektivne okoliščine), kot tudi storilca (subjektivne okoliščine) in iz katerih je možno potegniti na splošnih življenjskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi ponovil določeno kaznivo dejanje (Odločba Ustavnega sodišča Up-123/95 in Up-127/95 z dne 6. 10. 1995). Za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

7. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora presodil, da teža in način storitve kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obdolženca utemeljujejo sklep, da je pri obdolžencu podana realna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. I zpostavil je ugotovitev, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje izvrševal vse od leta 2012 do odreditve pripora, ko je z dejavnostjo prenehal po sili razmer in ne po lastni izbiri. Tablete, ki so bile zlorabljene kot prepovedane droge, je predpisoval v takšnih količinah, kot so zahtevale stranke same, s čimer je ogrožal njihova življenja, poleg tega pa je tablete izdajal tudi eni od oseb, ki ni bila njegova pacientka, kar kaže na dejstvo, da je lahko do recepta prišel kdorkoli. Enega od osumljencev je v primeru zamude s plačilom tudi opominjal na dolžnost poravnati svoj dolg in s tem pogojeval izdajo nadaljnjih receptov. Preiskovalni sodnik je še navedel, da je obdolženec svoj položaj zdravnika zlorabljal proti več osebam, ki so vključene v program odvajanja od odvisnosti. V nadaljevanju je ugotovil, da gre sicer za osebo v starejših letih, ki še ni bila kaznovana, vendar pa je zaključil, da je pripor glede na ugotovljene okoliščine in težo očitanega kaznivega dejanja edini primeren ukrep za zagotovitev varstva ljudi (odjemalcev oziroma pacientov). Presodil je, da obstaja pri obdolžencu evidentna možnost pridobiti nove količine receptov in štampiljke, zato ponovitvene nevarnosti ni mogoče izključiti z nobenim milejšim ukrepom, saj je tudi izven zdravstvenega doma mogoče izpisati recept ter ga izročiti odjemalcem proti plačilu. Po oceni preiskovalnega sodnika pri obdolžencu ni mogoče izključiti protipravne pridobitve ustreznih listin, ki bi mu tudi v prihodnosti omogočile hiter in enostaven zaslužek. Tudi zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je izpostavil delovanje obdolženca v daljšem časovnem obdobju, vse do odreditve pripora, in izdajanje receptov večjemu številu oseb. Strinjal se je z zaključkom preiskovalnega sodnika o obstoju ponovitvene nevarnosti, ker lahko obdolženec pride do receptov oziroma dodatnih štampiljk. Navedel je še, da je pri obdolžencu šlo za aktivno ravnanje z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedbe vložnika, ki se nanašajo na prenehanje licence obdolžencu za delo na področju splošne medicine, za presojo izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora niso relevantne. Odločba o prenehanju licence je bila namreč izdana dne 6. 6. 2014, torej po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora, kar pomeni, da gre za nove okoliščine, ki v času odločanja o odreditvi pripora še niso bile znane. Za presojo utemeljenosti odreditve pripora tudi ni relevantno, da je bila obdolženčeva kriminalna dejavnost razkrita in da so o njej poročali mediji. Vse ugotovljene dejanske okoliščine objektivne in subjektivne narave, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa in ki so obstajale v času odločanja o odreditvi pripora, po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec z očitano kriminalno dejavnostjo nadaljeval tudi v prihodnje, v kolikor zoper njega pripor ne bi bil odrejen. Preiskovalni sodnik je pravilno izpostavil težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja, saj gre za dejanje, ki se v KZ-1 uvršča v kategorijo kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje kot eno od temeljnih človeških vrednot, obdolženec pa je uživanje prepovedanih drog omogočal več osebam, tudi odvisnikom od prepovedanih drog, in to z zlorabo svojega položaja zdravnika. Preiskovalni sodnik je pravilno ocenil obstoj objektivne možnosti, da bi obdolženec očitano kaznivo dejanje ponovil, saj je bila ta možnost v času odločanja o odreditvi pripora, ko je obdolženec še imel licenco, podana (možnost pridobitve receptov in nove štampiljke oziroma drugih ustreznih listin).

Drži sicer, da obdolženec še ni bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, vendar predkaznovanost ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na ponovitveno nevarnost. Tudi dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja, s katerim je obdolženec prenehal šele z odreditvijo pripora in ki kaže na obdolženčevo vztrajnost, utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da obdolženec izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj ne bi opustil, v kolikor pripor zoper njega ne bi bil odrejen.

S tem, ko vložnik drugače ocenjuje pomen posameznih okoliščin, izraža svoje nestrinjanje z zaključki nižjih sodišč, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspešno uveljavljati.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.