Jedro

Poslovna praksa, ki jo na pokopališču izvaja tožeča stranka v okviru gospodarske javne službe po koncesijski pogodbi, je za najemnike grobov nepoštena. Pri najemniku namreč vzbuja vtis, da je dolžan ob najemu grobnega mesta na pokopališču kupiti tudi nagrobno opremo, čeprav prodaja nagrobne opreme ne spada v okvir izvajanja običajne dejavnosti pogrebnih podjetij s koncesijo, ki opravljajo pogrebne dejavnosti na pokopališčih. Pri tem pa je treba upoštevati tudi posebne okoliščine, v katerih najemnik sklepa pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je tržna inšpektorica tožeči stranki prepovedala uporabo nepoštene poslovne prakse pri sklepanju pogodb o najemu grobnega mesta s pogojevanjem sklenitve pogodbe o nakupu in postavitvi nagrobne opreme na pokopališču Pobrežje v Mariboru, ker sklenitev najemne pogodbe za najem grobnega mesta pogojuje še s sklenitvijo pogodbe o prodaji in postavitvi nagrobne opreme in s tem prekoračuje obseg koncesijske pogodbe ter na ta način izvaja nepošteno poslovno prakso, ker potrošnika ob sklenitvi najemne pogodbe za grobno mesto prisili k sklenitvi pogodbe o prodaji in postavitvi nagrobne opreme, čeprav je potrošnik nima namena skleniti, ker je zainteresiran samo za najem grobnega mesta, saj taka poslovna praksa zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede pravic, ki jih ima v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Tožeča stranka se je zoper odločitev tržne inšpektorice pritožila, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Predmetni postopek je stekel po prijavi potrošnika, da je pogodbo o najemu grobnega mesta na pokopališču Pobrežje mogoče skleniti le ob pogoju, da se hkrati sklene tudi pogodba o nakupu nagrobne opreme. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pokojnikova soproga dne 20. 10. 2011 s tožečo stranko sklenila najemno pogodbo za najem grobnega mesta, sočasno pa je sklenila tudi pogodbo o prodaji in postavitvi nagrobne opreme s prodajo na obroke. Iz računa z dne 26. 10. 2011 je razvidno, da cena montaže novega spomenika in enojni spomenik iz granita Paradiso znaša 5.653,00 €. Tožeča stranka je v postopku pojasnila, da najem grobnega mesta brez nagrobne opreme na pokopališču Pobrežje ni mogoč, ker na pobreškem pokopališču takšnih grobnih mest ni na razpolago. Nagrobna oprema je različna, ker so grobovi urejeni glede na lokacijo in vrsto grobnega mesta (žarni zid, enojni grob, družinski grob, žarni grob), temu primerna pa je tudi cena, s katero najemnika seznanijo. Na vprašanje prvostopnega organa tožeči stranki ali je dolžna postaviti nagrobno opremo, je ta pojasnila, da si skladno z načelom dobrega gospodarja in poslovne politike družbe ter prenosom dobrih praks, prizadeva urejati pokopališče v konceptu parka spomina in muzeja na prostem.

V postopku je bila pridobljena tudi koncesijska pogodba sklenjena med Mestno občino Maribor kot koncendentom in tožečo stranko kot koncesionarjem za izvajanje gospodarske javne službe, ki obsega urejanje in vzdrževanje pokopališč, razdelitev na posamezne zvrsti grobov, oddajo prostorov za grobove v najem, opustitev pokopališč ter vzdrževalna dela na objektih in napravah pokopališč Pobrežje in Dobrava. Po koncesijski pogodbi izvajanje gospodarske javne službe obsega tudi pogrebne storitve na pokopališču, ki zajemajo zagotovitev uporabe poslovilnega objekta, izvajanje pogrebnih svečanosti (pogrebno moštvo z vodjo pogrebnega ceremoniala), izkop in zasip jame in zaščito sosednjih grobov, prvo ureditev groba in izvajanje dežurne pogrebne prevozne službe, vodenje evidence pokopanih oseb, evidenco najemnikov grobov in kataster komunalnih naprav na pokopališču. Glede na to upravna organa zaključujeta, da prodaja nagrobne opreme, ki jo mora prijavitelj pogreba kupiti ob sklenitvi najema nagrobnega mesta, ne spada v okvir gospodarske javne službe. Navedeno ravnanje sta upravna organa ocenila kot nepošteno poslovno prakso po 4. členu ZVPNPP, zato je prvostopni organ v skladu z 12. členom tega zakona izdal izpodbijano prvostopno odločbo.

Upravna organa sta kot neutemeljeno zavrnila sklicevanje tožeče stranke na koncesijsko pogodbo, saj se sklenjena koncesijska pogodba ne nanaša na prodajo nagrobne opreme. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor v smislu celotnega pobreškega pokopališča kot kulturnozgodovinskega spomenika. Pobreško pokopališče je razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, pri tem pa je upravljavec grobov, to je tožeča stranka, omejena le za pomembnejše grobnice, grobišča in grobove (npr. grobišča vojakov iz prve in druge svetovane vojne, rusko grobišče in nekaj individualnih grobov znanih Mariborčanov, ki so pomembni iz umetnostnozgodovinskega vidika).

Glede prakse tožeče stranke, da sproščena grobna mesta na pokopališču Pobrežje (letno se jih sprosti 10 do 15) v najkrajšem možnem času opremi z nagrobno opremo skladno z obstoječo tipologijo pokopališča Pobrežje kot kulturno zgodovinskega spomenika, pa drugostopni organ pojasnjuje, da tožnica z opisano prakso bodočega najemnika prisili v nakup postavljene nagrobne opreme, če ta želi najeti nagrobno mesto na pobreškem pokopališču. Prodaja nagrobne opreme ne spada med izvajanje gospodarske javne službe na pokopališču Pobrežje po koncesijski pogodbi. Po 12. členu Odloka o pokopališkem redu na območju Mestne občine Maribor tožnica kot upravljavec pokopališča na Pobrežju pri preurejanju opuščenih grobov lahko postavi temelje za nagrobni spomenik skladno z načrtom razdelitve na pokopališčne oddelke in grobove. Odlok ne določa, da upravljavec prodaja in postavlja nagrobno opremo, kot to počne tožeča stranka. Po zaključku drugostopnega organa najem grobnega mesta ne sme biti pogojen s prodajo in postavitvijo nagrobne opreme. Drugostopni organ prav tako ne upošteva pritožbenih navedb, da si bodoči najemnik grobnega mesta grobno mesto ogleda ter soglaša tako z lokacijo kot z nagrobno opremo, saj je bodoči najemnik prisiljen ob najemu grobnega mesta kupiti tudi grobno opremo in je ne more prosto izbrati na trgu (v skladu s svojimi željami, željami pokojnika in finančnimi možnostmi).

Poslovna praksa, ki jo na pokopališču Pobrežje izvaja tožeča stranka v okviru gospodarske javne službe po koncesijski pogodbi, je za najemnike nepoštena. Pri najemniku vzbuja vtis, da je dolžan ob najemu grobnega mesta na pobreškem pokopališču kupiti tudi nagrobno opremo, čeprav prodaja nagrobne opreme ne spada v okvir izvajanja običajne dejavnosti pogrebnih podjetij s koncesijo, ki opravljajo pogrebne dejavnosti na pokopališčih. Pri tem pa je treba upoštevati tudi posebne okoliščine, v katerih najemnik sklepa pogodbe. Najemnik je običajno svojec pokojnika, ki se mora za sklenitev pogodbe o najemu odločiti tik po smrti svojca, torej v času, ko je najbolj v stresu in prizadet zaradi tragičnega dogodka in ne pričakuje, da bo tožeča stranka njegovo stisko izkoristila. Najemnik v takem času pričakuje pomoč s strani tožeče stranke, ne pa da bo svoj monopolni položaj izkoristila z vezavo najema grobnega mesta na prodajo in postavitev nagrobnega spomenika. Najemnik pri tem nima izbire, saj če želi pokopati svojca na pokopališču Pobrežje, mora sprejeti pogoje, ki mu jih določi tožeča stranka.

Takšna poslovna praksa šteje za nepošteno, saj nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja obnašanje povprečnega potrošnika, ki mu je namenjeno (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Najemnik je s tem oškodovan, saj mu je odvzeta pravica do proste izbire na trgu. Če bi tožnica ravnala pošteno, bi namreč najemniku dala čas, da se po smrti svojca v miru odloči za nakup grobne opreme. V takšnih okoliščinah bi najemnik lahko preučil ponudbo prodajalcev nagrobne opreme na trgu in se odločil za takšno, ki bi mu glede na ceno in kvaliteto najbolj ustrezala. Poleg tega najemniku v takšnem primeru ne bi bilo treba plačati tožeči stranki demontaže in ponovne montaže obstoječega spomenika zaradi izvedbe pokopa. Glede na to je bil tožeči stranki izrečen izpodbijani ukrep na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, po katerem prvostopni organ podjetju, ki uporablja nepošteno poslovno prakso, ali je tik pred tem, da jo uporabi, z odločbo prepove uporabo take poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

Tožeča stranka v tožbi zanika izvajanje nepoštene poslovne prakse. Pojasnjuje, da ji je bila s strani Mestne občine Maribor podeljena enotna koncesija za obe pokopališči, to je za pokopališči Pobrežje in Dobrava, skupaj. Takšna enotna opredelitev je bila nujna, ker prostorske možnosti posamezne lokacije ne omogočajo izvajanje vseh oblik pokopov za vse vrste grobnih mest. Na pokopališču Pobrežje so zaradi prostorskih omejitev pokopi možni le v obstoječa grobna mesta. Koncesijska pogodba izrecno ne dovoljuje, pa tudi ne prepoveduje poleg neopremljenih grobnih mest strankam ponuditi v najem že vnaprej opremljena grobna mesta. Vnaprejšnje postavljanje nagrobne opreme predstavlja običajno prakso tako v slovenskem kot tudi v širšem evropskem prostoru. Izvajalci javne službe so pričeli s takšno ponudbo prav zaradi želja in potreb strank. A. zagotavlja strankam različne vrste pokopov in različne vrste grobnih mest glede na objektivne prostorske možnosti posamezne lokacije. Stranki pa ni mogoče zagotoviti takšne vrste grobnega mesta na izbrani lokaciji, na kateri želene vrste grobnega mesta ni. Pokopališče Pobrežje je z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor varovano na celotnem območju pokopališča. Maksimalno možno ohranjanje nespremenjenega izgleda in urejenosti pokopališča kot kulturno zgodovinskega spomenika je dolžnost in obveza A. kot upravljavca kulturno zgodovinskega spomenika. Lokacija pokopališča Pobrežje je z grobnimi mesti v celoti zapolnjena, tako da na tej lokaciji praznih novih grobnih mest ni. Vsa grobna mesta so zasedena, kar pomeni, da se grobno mesto sprosti le v primeru, kadar pride do odvzema grobnega mesta ali v primeru, če se najemnik grobnemu mestu odpove. Na ta način se na pokopališču Pobrežje sprosti 10 do 15 grobnih mest letno. Zaradi varovanja izgleda in funkcije pokopališča Pobrežje kot kulturno zgodovinskega spomenika tožeča stranka v najkrajšem možnem času, to je v roku največ enega meseca, odvzeta ali prenesena grobna mesta uredi v skladu z obstoječo tipologijo pokopališča Pobrežje kot kulturno zgodovinskega spomenika. Sproščena grobna mesta opremi s takšno opremo, ki je v materialnem in vizualnem izgledu skladna s tipologijo nagrobnikov sosednjih grobnih mest oziroma skladno s krajinsko arhitekturo grobnega polja.

Tožeča stranka potrošniku, ki želi grobno mesto na lokaciji Pobrežje, vedno in v vsakem primeru ponudi le že vnaprej opremljeno grobno mesto, ker neopremljenih prostih grobnih mest na pokopališču Pobrežje ni. V takšnem primeru se skleneta dve pogodbi, pogodba o najemu in pogodba o nakupu nagrobne opreme. Pri tem tožeča stranka sklenitve najemne pogodbe ne pogojuje z nakupom nagrobne opreme, saj grobnih mest brez nagrobne opreme na pokopališču Pobrežje ni. Po mnenju tožeče stranke je bilo z drugačno ugotovitvijo organov napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je nepravilen tudi zaključek, da gre v tej zadevi za nepošteno poslovno prakso v smislu 4. in 12. člena ZVPNPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Izpodbijana odločitev temelji na določilih ZVPNPP. Ta zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ali potrošnic ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov (prvi odstavek 1. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP).

Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP).

Poklicna skrbnost je standard posebne veščine in skrbnosti, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali spoštovanjem splošnega načela dobre vere (8. alinea 3. člena ZVPNPP).

Poslovne prakse v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alinea 3. člena ZVPNPP). Bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja potrošnikov je uporaba poslovne prakse v razmerju do potrošnikov z namenom bistveno omejiti potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (peti odstavek 3. člena ZVPNPP).

Za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona so pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (12. člen ZVPNPP).

Tožeča stranka je z Mestno občino Maribor sklenila koncesijsko pogodbo, koncesijski akt pa predstavlja Odlok o koncesiji za vzdrževanje, urejanje pokopališč in pogrebne storitve na pokopališču. Gospodarska javna služba, ki je predmet te koncesije, zajema urejanje in vzdrževanje pokopališč Pobrežje in Dobrava, oddajo prostorov za grobove v najem in pogrebne storitve na pokopališču (2. člen Odloka o koncesiji). Urejanje in vzdrževanje pokopališč zajema vzdrževanje pokopališč, razdelitev na posamezne zvrsti grobov in opustitev pokopališč ter vzdrževalna dela na objektih in napravah pokopališč (3. člen Odloka o koncesiji). Pogrebne storitve na pokopališču zajemajo zagotovitev uporabe poslovilnega objekta, izvajanje pogrebne svečanosti, izkop in zasip jame in zaščito sosednjih grobov, prvo ureditev groba in izvajanje dežurne pogrebno prevozne službe (4. člen Odloka o koncesiji). Enako določa tudi koncesijska pogodba v 2. členu.

Odlok o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor pa ureditev grobnih mest določa v 12. členu. Ta pravi, da se grobna polja uredijo pred pričetkom pokopavanja. Urejanje grobnih polj zajema izravnavo površin, zasaditev dreves ali grmovnic, sejanje trave ali položitev travne ruše. Pri preurejanju opuščenih grobov lahko upravljavec izdela temelje za nagrobnike skladno z načelom razdelitve na pokopališčne oddelke in grobove. Pri preurejanju lahko sodeluje tudi bodoči najemnik grobnega polja.

Tudi sodišče se strinja za zaključkom upravnih organov, da zgoraj opisano poslovanje tožeče stranke ob oddaji grobnih mest na pokopališču Pobrežje v najem pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu drugega odstavka 4. člena ZVPNPP. Tožeča stranka vsa grobna mesta, ki se na tem pokopališču sprostijo, kar je letno med 10 in 15, takoj opremi z nagrobno opremo in posledično ob sklenitvi pogodbe o najemu grobnega mesta le-to pogojuje s sklenitvijo pogodbe o nakupu nagrobne opreme.

Tožeča stranka je kot koncesionar upravljavec pokopališč Pobrežje in Dobrava, vendar pa izvajanje koncesije za vzdrževanje in urejanje pokopališč ter pogrebne storitve ne zajema tudi prodaje nagrobne opreme. Izvajanje te gospodarske javne službe tožeči stranki ne nalaga postavitve nagrobne opreme na prosta grobna mesta na pokopališču Pobrežje. Prav tako je k temu ne zavezuje Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor. V skladu z 12. členom Odloka o pokopališkem in pogrebnem redu na območju Mestne občine Maribor lahko upravljavec le izdela temelje za nagrobnike skladno z načelom razdelitve na pokopališčne oddelke in grobove.

Iz tega sledi, da tožeča stranka postavlja nagrobno opremo na na pokopališču Pobrežje sproščena grobna mesta z namenom, da najemnik grobnega mesta kupi tudi nagrobno opremo, ne da bi imel o tem možnost izbire. Če želi najeti grobno mesto, mora kupiti nagrobno opremo. To pa je nepoštena poslovna praksa iz drugega odstavka 4. člena ZVPNPP, saj nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, to je ravnanju, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in spoštovanjem splošnega načela dobre vere. Potrošnik namreč upravičeno pričakuje, da tožeča stranka za potrošnika praviloma težke in stresne situacije povezane z urejanjem vsega potrebnega za pogreb v skladu z željami in zmožnostmi pokojnika in svojcev ne bo izrabila za nedopusten pritisk na potrošnika, katerega namen je prodaja nagrobne opreme, ki nima podlage v izvajanju koncesije. Takšna poslovna praksa pa sili potrošnika, da sprejme odločitev o poslu, ki je ne bi sprejel, če ne bi bil v to prisiljen.

Tožeča stranka s tožbenimi navedbami takšnega zaključka ne more ovreči. Ohranjanje izgleda pokopališča Pobrežje in njegovo varovanje kot kulturnozgodovinskega spomenika ne terja prodaje nagrobne opreme na prisilen način, kot to počne tožeča stranka. Neutemeljene so tudi njene navedbe, da potrošnikov v sklenitev pogodb o nakupu nagrobne opreme ne sili, vendar pa, da drugačnih grobnih mest, razen teh opremljenih z nagrobno opremo, na pokopališču Pobrežje pač ni. S tem, ko tožeča stranka - v nasprotju s tem, kar ji določa koncesijska pogodba in zgoraj citirani predpisi o pokopališkem redu in izvajanju gospodarske javne službe vzdrževanja in urejanja pokopališč - prosta grobna mesta opremi z nagrobno opremo, potrošnika sili v nakup nagrobne opreme, če želi najeti grobno mesto na pokopališču Pobrežje, to pa pomeni nepošteno poslovno prakso.

Glede na obrazloženo je tudi po presoji sodišča prvostopni organ pravilno postopal po 12. členu ZVPNPP in izdal izpodbijano odločbo.

Po obrazloženem je sodišč odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.