Jedro

I. Presoja višine odškodnine za negmotno škodo. II. Ker je sodišče druge stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi gotovo bodočo škodo, je smiselno uporabilo 203.člen ZOR. Vsa ostala negmotna škoda pa je po ugotovitvah nižjih sodišč že zapadla do konca glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 1.020.000 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da znaša obsodilni del izreka 577.500 SIT s pripadki. Ustrezno je znižalo tudi prisojene pravdne stroške. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stanka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je z znižanjem odškodnine zmotno uporabilo določila 200. in 203.člena ZOR. Ker vrnitev v prejšnje stanje pri tožnikovi škodi ni mogoča, mora biti odškodnina pravična, za tožnika pa pomeniti satisfakcijo. Sodišče ni upoštevalo tožnikove 8 % invalidnosti, saj je tako izkazan obstoj verjetnosti, da bo škoda trajala tudi v bodoče. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka revizijskega razloga bistvenih kršitev določb ZPP ne uveljavlja, po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Vsakemu oškodovancu gre odškodnina za prestano nepremoženjsko škodo v obsegu in mejah, ki jih določa materialno pravo. Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire t.i. medsebojnih razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa.

Materialnopravno vprašanje pa je, ali je sodišče pri odmeri konkretne odškodnine upoštevalo okvire odločanja o pravno priznani negmotni škodi, seveda ob upoštevanju časa odmere t.j. izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči 9.8.1990 utrpel: pretres možganov, raztrganino na levi strani čela z razrganino levega uhlja, udarnino obraznega dela, udarnino levega ramena in vratu ter odrgnine po telesu. Bil je 10 dni hospitaliziran. Hude bolečine je trpel 2 dni, srednje hude bolečine 7 dni in lahke še 7 dni. Občasno ima še glavobole ter bolečine v levi rami. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke gre za bolečine, ki bodo ostale tudi v bodoče. Težje se koncentrira in uči. Povzete ugotovitve obeh sodišč pokažejo, da tožnikova škoda sicer ni katastrofalna, vendar je ne moremo uvrstiti med lažje škode.

Ob upoštevanju obrazloženih materialnopravnih izhodišč določila 200.člena ZOR, revizijsko sodišče nima pomislekov, da je za tožnikovo negmotno škodo, ki je zapadla do konca glavne obravnave, odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče druge stopnje, primerna. Pri tem je treba tožniku pojasniti, da sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ob ugotovljenih okoliščinah ni citiralo določila 203. člena ZOR. Ker je sodišče druge stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi gotovo bodočo škodo, je smiselno uporabilo 203.člen ZOR. Vsa ostala negmotna škoda pa je po ugotovitvah nižjih sodišč že zapadla do konca glavne obravnave.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).