Jedro

Pritožbena izvajanja zagovornika so protispisna, saj ne upoštevajo tega, da sta oškodovanca po naroku dne 11. 4. 2017, na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, spremenila svoja premoženjskopravna zahtevka, ju podala pisno, sodišče prve stopnje pa je z zahtevkoma na predobravnavnem naroku seznanilo obdolženca, ki ju je v celoti pripoznal in tudi obrazložil, na kak način ju bo poplačal.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega F. R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 9872/2017 z dne 7. 6. 2017 obdolženega F. R. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu zanju določilo posamezni kazni eno leto in tri mesece zapora in eno leto in pet mesecev zapora, zatem pa mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolženemu v izrečeno enotno kazen všteje čas, ko mu je bila odvzeta prostost, in sicer od 22. 3. 2017 od 9.45 ure dalje. Na podlagi 503. člena ZKP v zvezi s členom 74 KZ-1 se obdolženemu odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v višini 1.015,00 EUR, pri čemer se dovoli, da ta znesek plača v 24 enakih zaporednih mesečnih obrokih po 42,29 EUR, prvi obrok pa zapade v plačilo v 90 dneh po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek oškodovancu J. O. v višini 5.300,00 EUR in M. O. v višini 1.645,00 EUR v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena istega zakona, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in posledično nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v skladu s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki ter sklene, da se obdolženemu povrnejo pritožbeni stroški v roku 15 dni po predloženem stroškovniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da je obdolženi na predobravnavnem naroku storitev kaznivih dejanj priznal, ni pa priznal, da je oškodovancema J. in M. O. povzročil škodo v višini 5.300,00 EUR in 1.645,00 EUR, kot to zmotno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 13). Obdolženi ni mogel priznati dejstev, ki niso bila navajana oziroma zatrjevana s strani državnega tožilca v obtožbi ali oškodovancev v priglasitvi premoženjskopravnih zahtevkov na zaslišanju dne 11. 4. 2017. Tega dne je oškodovanec J. O. priglasil zahtevek v višini 1.300,00 EUR, oškodovanka M. O. pa ga je priglasila v višini 140,00 EUR. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na njuna premoženjskopravna zahtevka so zato v nasprotju z dokazi in zahtevki, posledično pa je dejansko stanje napačno ugotovljeno.

5. Zagovornik nima prav. Prezre namreč, da sta oškodovanca J. in M. O. podala pisna premoženjskopravna zahtevka, in sicer J. O. dne 31. 5. 2017 (l. št. 363), v katerem uveljavlja znesek 1.300,00 EUR za povrnitev materialne škode in znesek 4.000,00 EUR za poškodbe in strah, ki jih je pretrpel v zvezi s kaznivim dejanjem, oškodovanka M. O. pa dne 1. 5. 2017 (l. št. 365), pri čemer uveljavlja 140,00 EUR za povrnitev materialne škode in 1.500,00 EUR za pretrpljen strah zaradi kaznivega dejanja. Na predobravnavnem naroku je sodnik prebral oba premoženjskopravna zahtevka, obdolženi pa je izjavil, da je pripravljen plačati tako materialno škodo, kakor tudi za psihične posledice in je oba zahtevka v celoti pripoznal. 6. Pritožbena izvajanja zagovornika so torej protispisna, saj ne upoštevajo tega, da sta oškodovanca po naroku dne 11. 4. 2017, na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, spremenila svoja premoženjskopravna zahtevka, ju podala pisno, sodišče prve stopnje pa je z zahtevkoma na predobravnavnem naroku seznanilo obdolženca, ki ju je v celoti pripoznal in tudi obrazložil, na kak način ju bo poplačal. Vsled navedenega je zatem odločilo, kot je to razvidno iz izreka napadene sodbe.

7. Po obrazloženem sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka (pritožba niti ne pojasni, katero od kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja), niti ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja glede temelja in višine priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov in je zato v napadeni sodbi pravilno odločilo, ko jih je prisodilo v zneskih, ki so bili priglašeni in katere je obdolženi v celoti pripoznal ter se zavezal, da jih bo poravnal. 8. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (člen 391 ZKP).

9. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ker se nahaja v priporu in mu je bila izrečena daljša zaporna kazen, in ker nima sredstev za njeno plačilo. Glede na to, da zagovornik, ki obdolženega zagovarja po pooblastilu, s pritožbo ni uspel, pritožbeno sodišče o stroških in nagradi, ki jih je priglasil, ni odločilo. Glede na mandatno razmerje, ki ga ima z obdolžencem, bo te stroške moral plačati slednji.