Jedro

V obsodilnem delu sodbe je bil pri odmeri kazenske sankcije preveč upoštevan doprinos oškodovanca pri storitvi kaznivega dejanja poskusa umora. Zato je bila izrečena kazen zvišana.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zviša na 4 (štiri) leta zapora V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v .... je z izpodbijano sodbo v obsodilnem delu obtoženega S.I. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa umora po čl. 127/1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ. Z uporabo omilitvenih določil mu je izreklo kazen dve leti zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu. Po čl. 69 KZ pa je obtožencu odvzelo pišto Beretta. V drugem delu sodbe pa je obtoženca iz razloga po 3. tč. 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po čl. 317/1 KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka. V zvezi z obsodilnim delom se je pritožila le zaradi odločbe o kazenski sankciji in je predlagala ugoditev pritožbi in spremembo tako, da naj se obtožencu določi višjo zaporno kazen. Glede oprostilnega dela sodbe pa se je pritožila zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev sodbe v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje, nato pa naj bo obtožencu izrečena enotna kazen. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik, ki je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, ker po njegovem ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Seje senata so se udeležili obtoženec in njegov zagovornik ter višja državna tožilka NN, ki je predlagala ugoditev pritožbi. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe državne tožilke, da zlasti obtoženčeva vztrajnost in način storitve narekujeta strožje kaznovanje. Obtoženec je prišel na kraj storitve s pištolo, na oškodovanca je streljal direktno vanj in v vitalne dele telesa, nato je tekel za bežečim ranjenim oškodovancem in streljal vanj, streljal pa je še v vrata pizzerije, za katerimi je bil oškodovanec, dokler mu ni zmanjkalo nabojev. Vse to vzrajanje z namenom oškodovancu vzeti življenje pa je bilo posledica dogajanj dobri dve uri prej, ko sta imela obtoženec in oškodovanec v drugem delu mesta medsebojni konflikt kot udeleženca v prometu. Vendar pa obtoženčeva reakcija, čeprav je imelo vedenje oškodovanca "poudarjen viktimološki pomen", kot je iz obtoženčevega opisa zaključil sodni izvedenec psihiater (list.št. 291), ni bila sorazmerna, saj ni šlo za tak konflikt, ki bi opravičeval dve uri pozneje ne glede na obnašanje oškodovanca, ki je šel proti obtožencu, uporabo strelnega orožja, še manj pa namen oškodovancu vzeti življenje. Zato je pritožba državne tožilke v tem delu utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter je ob upoštevanju oškodovančevega prispevka, katerega je sodišče prve stopnje precenilo, in ob ugotovitvi, da je obtoženčevo dejanje ostalo pri poskusu, ter ob upoštevanju ostalih olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa tudi edine obteževalne okoliščine, to je vztrajnosti obtoženca, izpodbijano sodbo v odločbi o izrečeni kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen zvišalo na 4 (štiri) leta zapora. Le taka kazen je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in s stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca. Pritožbeno sodišče pa sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da obtožencu drugo dejanje, ki sicer v izreku sodbe ni opisano, ni dokazano. Sodišče prve stopnje je zato, ker gostov v lokalu N. ni bilo, zaposleni so se skrili, obtoženec pa je strele usmeril naravnost v oškodovanca, ki ga je videl za vrati, kar je sodišče ugotovilo iz ocene izvedeniških mnenj izvedencev balista in zdravnika, utemeljeno zaključilo, da zaradi streljanja v vrata lokala N., za katerimi je bil oškodovanec, ni bilo konkretno ogroženo življenje ali varnost drugih ljudi. Kot že navedeno, je obtoženi videl oškodovanca za vrati, ko je čepel, in je streljal skozi vrata proti oškodovancu ter ga je tudi zadel. Streljal pa je le na oškodovanca, ne pa glede na ugotovljeno smer izstreljenih nabojev proti ostalim delom lokala, saj je bil njegov namen zadeti le oškodovanca. Zato pritožba neutemeljeno očita obtožencu, da se je brez dvoma zavedal, da lahko streli zadanejo tudi druge osebe, saj se je v notranjost lokala od zunaj videlo, obtoženec pa je od blizu streljal le proti oškodovancu in ga zadel. Zato je pritožba državne tožilke v zvezi z oprostilnim delom neutemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče dovolj obrazložilo, zakaj v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni dovolj dokazov. Sodišče druge stopnje je po 1. odst. 383. čl. ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo še, ali so podane kršitve določb kazenskega postopka, navedene v 1. tč., in ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Ker ni našlo nobenih takih kršitev, je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.