Jedro

Pravdni stranki ob sklepanju primarne pogodbe dne 15. 10. 2013 soglasja volj glede obveznosti tožene stranke sklepati dodatne pogodbe s tretjimi osebami za uspešno izvedbo postopka verifikacije, nista mogli doseči. Če bi namreč tožena stranka morala storiti vse, kar je v njeni moči, riziki ne bi obstajali.

Načelo vestnosti in poštenja sicer terja od udeležencev, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. To pa ne pomeni, da bi v obravnavanem primeru tožena stranka za interese tožeče stranke morala skrbeti do te mere, da bi jo bilo mogoče prisiliti v sklenitev dodatne pogodbe z Občino A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.779,77 EUR stroškov odgovora na pritožbo, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 578.763,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 106.581,50 EUR od 11. 10. 2017 dalje ter od zneska 472.181,50 EUR od dneva spremembe tožbe dalje (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve (te) sodbe povrniti stroške v višini 6.106,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške pritožbenega postopka je specificirala v stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži, da je toženi stranki dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek, ker naj bi slednja s svojim ravnanjem (z zavrnitvijo sklenitve pogodbe o izvrševanju ustanoviteljskih pravic z Občino A., tj. Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P.) preprečila uspešno izpeljavo postopka verifikacije lekarniške enote v P. in njeno tamkajšnje lekarniško poslovanje. Po navedbah tožeče stranke ravnanje tožene stranke predstavlja ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, določbami Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti z dne 15. 10. 2013 in tudi poslovnim namenom, zaradi katerega je bila ta pogodba sklenjena, s čimer naj bi bil podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke (prim. list. št. 5), saj zaradi navedenega tožeča stranka na območju Občine P. ne more opravljati lekarniške dejavnosti in ji zato nastaja premoženjska škoda.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je kot nosilne razloge svoje odločitve navedlo: - tožena stranka s Pogodbo o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 15. 10. 2013, ni prevzela obveznosti za sklenitev dodatne pogodbe z Občino A.; - taka obveznost tudi ne izhaja iz namena Pogodbe z dne 15. 10. 2013 (čeprav med strankama ni sporno, da sta omenjeno pogodbo sklenili z namenom odprtja in opravljanja lekarniške dejavnosti v lekarni tožeče stranke v P., se ta z zavrnitvijo verifikacije ni izpolnil); - tožeča stranka je nase prevzela postopek verifikacije in tudi s tem povezano tveganje (12. člen Pogodbe z dne 15. 10. 2013); - sklepanje dodatnih pogodb s tretjimi osebami (Občino A.), katerih vsebina bi zajemala tudi prenos izvrševanja ustanoviteljskih pravic nad tožečo stranko, presega kakršnokoli sodelovalno dolžnost tožene stranke za dosego namena Pogodbe z dne 15. 10. 2013, takega namena pa tudi ni mogoče izpeljati iz splošnega načela vestnosti in poštenja; - morebitna dolžnost tožene stranke za sklepanje dodatnih pogodb ne more temeljiti na Pogodbi o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P., tudi iz razloga, ker je ta v skladu z 18. členom prenehala, saj tožeča stranka v štirih mesecih ni začela opravljati lekarniške dejavnosti, ker Ministrstvo za zdravje ni izdalo odločbe o verifikaciji lekarne; - vzročna zveza med sklenitvijo predlagane pogodbe z Občino A. in verifikacijo lekarne je zgolj hipotetična – odvisna je namreč od številnih drugih dejavnikov, ki bi se presojali v novem postopku verifikacije, poleg tega pa tožeča stranka ni zanikala navedb tožene stranke, da predlagane pogodbe ni podpisal župan Občine A., niti ni zatrjevala, da je z njo soglašal. 8. Pritožnica se z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča ne strinja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje preveč poudarilo Pogodbo o izvajanju lekarniške dejavnosti z dne 15. 10. 2013, češ da naj bi ta prenehala, ker tožeča stranka v štirih mesecih ni pričela z opravljanjem dejavnosti. Tudi če navedeno drži (tj. da je omenjena pogodba prenehala), to po stališču pritožnice ni pravno odločilno oziroma samo po sebi ni dovolj tehten razlog za zavrnitev zahtevka. Dejstvo namreč je, da se je glede na soglasje in pravzaprav željo tožene stranke, da tožeča stranka na njenem območju izvaja lekarniško dejavnost tudi po morebitnem prenehanju Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti, zaradi nadaljnjih dogodkov in v spis predložene komunikacije med pravdnimi strankami od tožene stranke, utemeljeno pričakovalo, da bo storila vse, kar je v njeni moči in pristojnosti, da bo tožeči stranki omogočila izvajanje lekarniške dejavnosti na njenem območju.

9. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče argumentom pritožnice ne more pritrditi.

10. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kot pravno odločilno dejstvo za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo prenehanje Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno ne izhaja (prim. v 7. točki te obrazložitve citirane ugotovitve). Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da si je sodišče prve stopnje upoštevaje tožničino trditveno podlago kot bistveno za rešitev obravnavane zadeve pravilno zastavilo vprašanje, ali obveznost skleniti dodatno pogodbo z Občino A.2 izhaja iz Pogodbe z dne 15. 10. 2013 oziroma njenega namena ali iz načela vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), v nadaljevanju pa izčrpno pojasnilo svoje ugotovitve s tem v zvezi, tj. da zatrjevana sodelovalna dolžnost ne izhaja niti iz Pogodbe z dne 15. 10. 2013, niti iz njenega namena, izpeljati pa je prav tako ni mogoče iz splošnega načela vestnosti in poštenja. Ker navedeno pomeni, da tudi ni mogoče reči, da je z opustitvijo oziroma z zavrnitvijo sklenitve Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P. tožena stranka kršila svoje (pogodbene) obveznosti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve po presoji pritožbenega sodišča pravilno pojasnilo, da tožena stranka s Pogodbo z dne 15. 10. 2013 ni prevzela obveznosti za sklenitev dodatne pogodbe z Občino A.3 (saj to iz pogodbe ne izhaja) in da tega dejstva ne more spremeniti niti okoliščina, da bi pravočasna sklenitev pogodbe z Občino A.4 morda lahko pripeljala do verifikacije lekarne tožeče stranke v P. Kot dodaten razlog za sklep, da zatrjevana dolžnost tožene stranke za sklepanje dodatnih pogodb s tretjimi osebami ne more temeljiti na Pogodbi o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P., pa je v 10. točki obrazložitve izpostavilo še dejstvi, da je bila ta sklenjena leta 2013, pozivi tožeče stranke k sklenitvi dodatne pogodbe z Občino A. pa so prišli šele v letu 2016.5

12. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da si je tožeča stranka pri toženi stranki začela prizadevati za sklenitev dodatne pogodbe šele po izdaji sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 31. 3. 2016. Po podpisu Pogodbe z dne 15. 10. 2013 je sicer dne 20. 11. 2012 vložila vlogo za verifikacijo lekarne, vendar je bila ta v postopku pred Ministrstvom za zdravje večkrat zavržena. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, to izhaja tudi iz obrazložitve sodbe I U 158/2016 z dne 31. 3. 2016. Iz obrazložitve navedene sodbe pa po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izhaja tudi stališče, in sicer da praviloma sicer velja, da lahko javni zavod opravlja lekarniško dejavnost le na območju občine ali mesta, ki sta ju ustanovila (9. člen ZLD), da pa ureditev v Zakonu o zavodih (v nadaljevanju: ZZ) ne izključuje soustanoviteljstva. Tako bi lahko javni zavod, ki bi ga ustanovilo več občin, opravljal lekarniško dejavnost na območju vseh teh občin, če ne bi bilo drugače določeno v ustanovitvenem aktu. Poleg tega pa bi lahko javni zavod deloval na območju različnih občin tudi v primeru, če bi posamezna občina na drugo prenesla izvrševanje ustanoviteljskih pravic javnega zavoda na področju lekarniške dejavnosti, če te niso oblastvene javnopravne narave. Tako bi ostal ustanovitelj javnega zavoda isti, le način izvrševanja ustanoviteljskih pravic bi se opredelil drugače. To je po stališču Upravnega sodišča Republike Slovenije mogoče tudi na podlagi dvostranskega pravnega posla, v katerem mora biti natančno opredeljena vsebina prenosa izvrševanja ustanoviteljskih pravic. Ker pa tožeča stranka v ponovljenem postopku pred Ministrstvom za zdravje (niti v podaljšanem roku) ni predložila pogodbe, s katero bi izkazala ustrezen prenos ustanoviteljskih pravic oziroma njihovega izvrševanja na toženo stranko, je bila njena vloga za verifikacijo po izdaji sodbe I U 889/2016 z dne 25. 10. 2016 pravnomočno zavržena (prim. obrazložitev v 7. točki izpodbijane sodbe).

13. Obrazloženo z vidika obravnavane pritožbe pomeni sledeče. Ker v času sklepanja Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P. stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki izhaja iz prej citirane sodbe, še ni bilo znano, ureditev pogodbenih razmerij, na podlagi katere bi verifikacija lekarne v P. lahko bila uspešna, ni bil v zaznavnem območju pravdnih strank, predvsem tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da sklenitev dodatne pogodbe (kot je opredeljena v sodbi I U 158/2016, tej pa naj bi potrditvah tožeče stranke ustrezala Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti) predstavlja okoliščino, ki vsaj toženi stranki ob sklenitvi Pogodbe dne 15. 10. 2013 še ni bila znana in zato tudi ni mogla predstavljati del dogovora pravdnih strank. Pravdni stranki ob sklepanju primarne pogodbe dne 15. 10. 2013 soglasja volj glede obveznosti tožene stranke sklepati dodatne pogodbe s tretjimi osebami za uspešno izvedbo postopka verifikacije, nista mogli doseči. Domnevna obveznost tožene stranke pa tudi ni bila del cause pogodbe6, sklenjene dne 15. 10. 2013. Da je temu res tako, nenazadnje izhaja tudi iz neprerekanih trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožeča stranka v okviru upravnih postopkov in upravnih sporov v celotnem časovnem obdobju od 2013 do 2017 zagovarjala stališče, da so že izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uspešno verifikacijo njene lekarne v Občini P. in pri tem ni soglašala s pravnimi naziranji v zvezi z vprašanjem aktivne stvarne legitimacije, ki sta jih izpostavila Ministrstvo za zdravje in Upravno sodišče Republike Slovenije, temveč je vztrajala na stališču, da za verifikacijo konkretne lekarne ni potrebno niti soustanoviteljstvo tožeče stranke s strani Občine A. in Občine P. niti prenos ustanoviteljskih pravic oziroma prenos dela ustanoviteljskih pravic na toženo stranko. Stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnost tožene stranke za sklepanje dodatnih pogodb zato ne more temeljiti na Pogodbi o izvajanju lekarniške dejavnosti na območju Občine P., je tako pravilno.

14. Iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki te obrazložitve, pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami zatrjevane obveznosti ni mogoče izpeljati niti na podlagi sicer med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je Občinski svet tožene stranke dne 24. 9. 2013 sprejel poseben sklep št. ..., s katerim je ta soglašal: - da tožeča stranka na območju tožene stranke odpre novo lekarno z namenom njene vključitve v mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni in - z vsebino _Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti na njenem območju_. Če namreč tožena stranka zatrjevane obveznosti ni imela v mislih dne 15. 10. 2013, je tudi prej (tj. ob podaji soglasja) ni mogla imeti. Izdano soglasje z dne 24. 9. 2013 tako ne more predstavljati samostojnega temelja zatrjevane obveznosti tožene stranke, temveč le podlago za sklenitev Pogodbe z dne 15. 10. 2013. Dejstvo, da je tožena stranka pred sklenitvijo Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti izdala soglasje k opravljanju lekarniške dejavnosti na njenem območju, po presoji pritožbenega sodišča ne more pritrditi pritožnici v navedbi, da bi morala tožena stranka storiti prav vse, kar je v njeni moči in pristojnosti, da bi tožeči stranki omogočila izvajanje lekarniške dejavnosti na njenem območju oziroma da je tožeča stranka to utemeljeno pričakovala. Če bi namreč tožena stranka morala storiti vse, kar je v njeni moči, riziki ne bi obstajali. Ker temu ni tako in ker je bila tožeča stranka tista, ki je v 12. členu pogodbe, sklenjene dne 15. 10. 2013, izrecno jamčila (in to je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da ji je poznan predmet te pogodbe in _vsi spremljajoči riziki v zvezi z opravljanjem lekarniške dejavnosti v Občini P._7, tožena stranka ne more biti odgovorna za neuspešno verifikacijo lekarne v P. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila kasneje – 31. 3. 2016 – izdana sodba I U 158/2016, v kateri je Upravno sodišče Republike Slovenije opozorilo, da bi lahko javni zavod deloval na območju različnih občin tudi v primeru, če bi posamezna občina na drugo prenesla izvrševanje ustanoviteljskih pravic javnega zavoda na področju lekarniške dejavnosti (in sicer na podlagi dvostranskega pravnega posla, v katerem mora biti natančno opredeljena vsebina prenosa izvrševanja ustanoviteljskih pravic). Tudi navedena sodba oziroma obrazložitev, ki iz nje izhaja, namreč ne predstavlja samostojnega temelja zatrjevane obveznosti, katero naj bi tožena stranka kršila.

15. Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo _udeleženci_ spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (5. člen OZ).

16. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka obveznost skleniti Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P. imela (v primeru, da je Pogodba z dne 15. 10. 2013 prenehala) vsaj v okviru načela iz 5. člena OZ. Meni, da je gotovo imela dolžnost pošteno in vestno ravnati v procesu sklepanja pogodbe z Občino A. (saj se načelo iz 5. člena OZ nanaša tudi na fazo sklepanja obligacijskih razmerij), ne pa da je pri tem zavlačevala, pogojevala njeno sklenitev s soglasjem Občinskega sveta in sejo tega sveta prelagala v čas, ko je vedela, da bo začel veljati nov zakon, ki ne bo več dopuščal delovanja tožeče stranke na območju tožene stranke.

17. Tudi s citiranim očitkom tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ne more uspeti in načela vestnosti in poštenja v tem postopku uveljaviti kot standard za samostojno določitev dovoljenega oziroma prepovedanega ravnanja. Tožeča stranka ni pogodbena stranka Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P., zato kot taka tudi ni udeleženec obligacijskega razmerja v smislu 5. člena OZ. Zato se na načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju navedene pogodbe ne more sklicevati. Načelo vestnosti in poštenja sicer terja od udeležencev, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. To pa ne pomeni, da bi v obravnavanem primeru tožena stranka za interese tožeče stranke morala skrbeti do te mere, da bi jo bilo mogoče prisiliti v sklenitev dodatne pogodbe z Občino A., kot je to pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Še posebej, ker so v postopku pred sodiščem prve stopnje ostale neprerekane navedbe tožene stranke, da predlagane pogodbe ni podpisal župan Občino A. oziroma da tožeča stranka ni zatrjevala, da je s takšno pogodbo soglašal. 18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo. Toženi stranki je tako priznalo: za odgovor na pritožbo 3.750 točk po tar. št. 21/1 in 47,5 točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) skupaj znaša 2.278,50 EUR. Temu je pritožbeno sodišče prištelo še 22 % DDV. Stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tako skupaj znašajo 2.779,77 EUR. Tožeča stranka mora torej toženi stranki povrniti 2.779,77 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Sodba se sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. 2 Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P. 3 Tožeča stranka je namreč trdila, da je toženka z zavrnitvijo sklenitve Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, pravic in obveznosti v zvezi z organiziranjem lekarniške dejavnosti Javnega zavoda Lekarna A. na območju Občine P. ravnala v nasprotju z določbami Pogodbe o izvajanju lekarniške dejavnosti z dne 15. 10. 2013. 4 Pred uveljavitvijo ZLD-1, torej ko je še veljal ZLD, ki je v 9. členu določal, da javni zavod za opravljanje lekarniške dejavnosti ustanovi občina ali mesto za opravljanje te dejavnosti na svojem območju v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravstvo, in po poprejšnjem mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 5 Sodišče prve stopnje je v navedeni točki obrazložitve sicer zapisalo, da bi tožeča stranka sladno z 2. členom Pogodbe z dne 15. 10. 2013 namen pogodbe morala realizirati v 4 mesecih od njenega podpisa (v tem času bi namreč morala začeti z izvajanjem lekarniške dejavnosti), da je iz razloga, ker se to ni zgodilo in ker tudi Ministrstvo za zdravje ni izdalo odločbe o verifikaciji lekarne, navedena pogodba prenehala veljati ter da to pomeni, da morebitna dolžnost za sklepanje dodatnih pogodb na tej pogodbi ne more temeljiti. Vendar pritožbeno sodišče meni, da vprašanje prenehanja Pogodbe z dne 15. 10. 2013 v tej zadevi ni pravno relevantno. Pravno relevantno je zgolj vprašanje, ali (na temeljih, ki jih navaja tožnica) obstaja zaveza tožene stranke, da s tretjo osebo sklene pogodbo, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko uspešno verificirala lekarno v P. 6 Razlog, zaradi katerega se stranka odloči za sklenitev pravnega posla. 7 Pa tudi, - da je seznanjena z vsemi zahtevami, določenimi za opravljanje lekarniške dejavnosti v zakonskih in podzakonskih predpisih, - da so ji razumljivi in jasni pogoji in okoliščine za pravilno izvedbo dejavnosti po tej pogodbi ter - da bo dela izvedla strokovno in v skladu s pravili lekarniške stroke in predpisi, ki urejajo področje opravljanja lekarniške dejavnosti.