Jedro

Lastnik vozila je izgubil pravico do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (tudi za lastno negmotno škodo), ker je opustil obveznost, da po določbah ZOZP obvezno zavarovanje sklene. Na podlagi določbe 41. čl. ZOZP bi namreč sicer Združenje od lastnika (tj. tožnik) naknadno izterjalo (prej njemu) plačano odškodnino.

Izrek

Pritožba se v še preostalem delu (kolikor se nanaša na drugo toženo stranko) zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (3. in 5. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.310,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo 21. 9. 2006 prvemu tožencu v roku 15 dni naložilo v plačilo 8.400.000,00 SIT (1. tč.), višji zahtevek (zahteval je 28.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje) pa zavrnilo (2. tč.). V celoti je zavrnilo zahtevek zoper drugo toženo stranko (3. tč.) in upoštevaje navedeni uspeh odločilo o stroških postopka (prvi toženi je naložilo v povračilo 184.320,00 SIT tožnikovih stroškov (4. tč.), tožniku pa 140.850,00 SIT stroškov druge tožene stranke (5. tč.)). Tako je razsodilo, ko je ocenilo, da je prvi toženec 30 % kriv za nesrečo, v kateri je tožnik utrpel hudo nematerialno škodo, 70 % pa je kriv sam tožnik. Po mnenju prvostopenjskega sodišča druga tožena stranka ne odgovarja, čeprav je bila nesreča povzročena z nezavarovanim vozilom, ker je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje njegov lastnik tožnik sam in je zato zaradi opustitve dolžnosti skleniti obvezno avtomobilsko zavarovanje izgubil pravico zahtevati odškodnino od druge tožene stranke. Tožnikovo škodo je ugotovilo v zahtevanem znesku (5.000.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in 23.000.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

2. Zoper sodbo je pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava vložil tožnik. Predlagal je, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi zoper obe toženi stranki oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da mu je sodišče v preveliki meri naprtilo sokrivdo za nastanek škode, saj je nesrečo vendarle povzročil prvi toženec pod vplivom alkohola, za kar sam kot sopotnik ne more odgovarjati. Poleg tega meni, da mora odgovarjati tudi druga tožena stranka, saj Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami; ZOZP) ne določa drugače. Glede lastništva vozila, s katerim je bila škoda povzročena, meni, da mora imeti podlago v pogodbi ter da na tožnika še ni prešlo, ker kupnina ni bila v celoti plačana, avto pa sta uporabljala oba, tako tožnik kot prvi toženec. Tudi prvi toženec vozila pred tem ni zavaroval. 3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožbi je 26. 9. 2007 Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 7263/2006 delno ugodilo in prvo sodbo spremenilo tako, da je zvišalo obveznost prve tožene stranke za 35.052,57 EUR, solidarno s prvo toženo stranko pa je za celotno dosojeno odškodnino (skupno za 70.105,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2006) zavezalo tudi drugo toženo stranko. Toženima strankama je naložilo povračilo tožnikovih stroškov, in sicer solidarno do višine 2.868,56 EUR, prvemu tožencu pa samostojno poleg tega še 95,38 EUR, v roku 15 dni.

5. Zaradi uspešne revizije druge tožene stranke je pritožbeno sodišče ponovno obravnavalo pritožbo tožnika, ki se nanaša na terjatev do druge toženke.

6. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Za obveznost druge toženke je pomembno, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 9. 8. 1999 kot sopotnik v lastnem vozilu, za katerega ni sklenil obveznega zavarovanja za avtomobilsko odgovornost, in ki ga je vozil prvi toženec. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvega sodišča, da je bil tožnik lastnik osebnega vozila, s katerim mu je bila povzročena škoda. Pritrditi pa je treba oceni, da je na podlagi dokazane ustne prodajne pogodbe z dokazano izročitvijo vozila v neposredno posest tožnik postal njegov lastnik (1. odst. 34. čl. v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, UL SFRJ 6/80 - 36/90; ZTLR).

8. Lastnik vozila je izgubil pravico do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (tudi za lastno negmotno škodo), ker je opustil obveznost, da po določbah ZOZP obvezno zavarovanje sklene. Na podlagi določbe 41. čl. ZOZP bi namreč sicer druga tožena stranka od lastnika (tj. tožnik) naknadno izterja (prej njemu samemu) plačano odškodnino. Na povedano ne vpliva, da je bil pred škodnim dogodkom lastnik vozila prvi toženec, ki tudi ni sklenil obveznega zavarovanja.

9. Zahtevek proti drugi toženi stranki torej ni utemeljen, zato je bilo treba v še preostalem delu tožnikovo pritožbo zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (3. in 5. tč.) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP), ker v tem delu sicer tudi uradni preizkus ni pokazal napak, na katere pazi pritožbeno sodišče (2. odst. 350. čl. ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP mora tožnik drugi toženki povrniti stroške uspešne revizije, in sicer 1.402,10 EUR sodne takse in 1.650 točk po veljavni Odvetniški tarifi z 20 % povečanjem za DDV, kar skupaj znaša 2.310,92 EUR. Tožnik mora ta znesek plačati v roku 15 dni, sicer pa z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.