Jedro

V postopku izvršbe ni možno ugovarjati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje, saj je bil davek odmerjen v 5-letnem roku, izvršba pa tudi uvedena v roku 10 let.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50797 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.12.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 11.9.2000. Prvostopni organ je z navedenim sklepom zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v znesku 773.794,00 SIT, zamudnih obresti v višini 14.479,00 SIT in stroškov postopka v višini 1000 SIT iz denarnih sredstev dolžnika. Od tožnika se izterjuje dolg na podlagi seznama zaostalih obveznosti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja 44. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in nadalj.) po katerem je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika. Tudi v obravnavnem primeru je tak seznam izvršilni naslov, in sicer za plačilo davka od prometa storitev, plačilo prispevkov za pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje tako za tožnika kot tudi za zaposlene delavce ter za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Neplačane obveznosti in sporne obresti se nanašajo na obdobje od 23.3.1998 do 31.8.2000. Tožnik v svoji pritožbi in v pritožbi, ki jo je vložil njegov odvetnik, smiselno uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi moral biti v njegovem primeru uveden poseben ugotovitveni postopek, dana bi mu morala biti pravica do sodelovanja v postopku, ne pa da se je kar verjelo dolgovnemu seznamu. Dejansko stanje namreč ni pravilno ugotovljeno, ker ni natančno ugotovljeno, koliko znaša dolg, ki se izterjuje. Tožbi je priložil fotokopije nakaznic o plačilu obveznosti, ki kaže na preplačilo dolga, o čemer pa sodišče prve stopnje v svojih razlogih ni upoštevalo. V pritožbi, ki jo je vložil odvetnik, pa ugovarja zastaranje, saj naj bi šlo za terjatve iz leta 1990. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vloženih pritožb kot pritožb po določbah 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo obe pritožbi kot pravočasni in dovoljeni reviziji. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007. Reviziji nista utemeljeni.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb (višina dolga, ki se izterjuje) ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Ker predstavlja upravni spor sodno kontrolo zakonitosti v upravnem postopku izdane odločbe upravnega organa, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost upravne odločbe le na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ter je pravilno zavrnilo tožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo uvedbe prisilne izterjave neplačanega dolga. Tudi po presoji revizijskega sodišča pa se v upravnem sporu o zakonitosti uvedbe izvršbe ne more izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Pri tem so sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi oba upravna organa, pravilno presodili, da je bila v tem upravnem sporu izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS). S tem je prvostopno sodišče presodilo, da drugostopni upravni organ pri svojem odločanju ni storil bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožnik, sedaj revident v svoji pritožbi uveljavlja kot kršitve postopka v upravnem sporu le kršitve, ki naj bi se dogodile v upravnem postopku, ne pa tudi kršitve postopka iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, ki jih je možno uveljavljati z revizijo. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi glede morebitne nepravilne uporabe materialnega prava, zlasti glede ugovora zastaranja, in pri tem ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil dolgovni seznam narejen na stanje revidentovega neplačanega dolga na dan 11.9.2000, obveznosti iz naslova dolga do SPIZ in ZZZS ter druge neplačane obveznosti pa se nanašajo na obdobje od 23.3.1998 do 31.8.2000. Do začetka izvršbe (sklep prvostopnega upravnega organa z dne 11.9.2000) torej ni potekel niti relativni 5-letni zastaralni rok iz 2. odstavka 96. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), še manj pa absolutni 10-letni zastaralni rok, ki ga določa ZDavP v 5. odstavku 97. člena. Zato je ugovor zastaranja neutemeljen.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.