Jedro

Ob tem, da je zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev tožnikovih parcel zaradi postavitve spornega daljnovoda izpolnjen, je po mnenju sodišča v smislu 213. člena SPZ obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda, s tem, da je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost.

Izrek

Tožba zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35021-9/2012/2/0641111 z dne 28. 3. 2013 se zavrne.

V preostalem delu (zoper 3.točko izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35021-9/2012/2/0641111 z dne 28. 3. 2013) se tožba zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano 1. točko v uvodu navedene odločbe odpravilo 2. točko izreka odločbe Upravne enote Nova Gorica št. 351-398/2008/97 z dne 9. 10. 2012 in odločilo tako, da se pravilno glasi: Obremenitev obsega rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2 x 110 kV Gorica-Divača ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti, v obsegu širine daljnovodnega koridorja 15 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda, ki poteka po sredini parc. št. 1104/10 v smeri sever-jug, del koridorja pa čez zahodni del parcele 1104/5 k.o. A. Z izpodbijano 3. točko v uvodu navedene odločbe je v ostalem zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo Upravne enote Nova Gorica.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v zadevi za postopek zaradi omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo zaradi postavitve daljnovoda na zemljišču, potrebnem za prenos in distribucijo električne energije, za kar je javna korist že izkazana s pravnomočno odločbo št. 351-398/2008-72 z dne 20. 12. 2010. V postopku je zato v skladu z določbami 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) treba izkazati še, da je omejitev ali obremenitev lastninske pravice za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino ter preveriti ali država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego tega namena. Toženka je ob preverjanju pogojev ugotovila, da je upravni organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje deloma nepopolno opredelil obseg trajne obremenitve tožnikovih nepremičnin tudi s služnostjo postavitve daljnovoda tako, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila 2. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje in odločila, kot izhaja iz izreka. Posledično je zavrnila predlog služnostne upravičenke za ustanovitev služnosti v javno korist za postavitev daljnovoda (točka 3. izreka odločbe upravnega organa druge stopnje).

Toženka kot pravilno ocenjuje odločitev upravnega organa prve stopnje, da ni prekinil postopka do sprejetja državnih lokacijskih načrtov, saj za kaj takega ni potrebe. Položitev talnih kablov v zameno za potek nadzemnih vodov pa je predmet drugih postopkov. V primeru sprejetih drugih rešitev bo tožnik imel možnost služnost drugače doreči, saj izpodbijana odločitev v izreku jasno določa, da se služnost ustanavlja le za čas obratovanja daljnovoda. Glede ugovora, da za predmetno zemljišče veljajo splošni prostorski planski akti, ker še ni bil sprejet državni ali lokacijski načrt, pa se toženka sklicuje na obrazložitev v odločbi upravne enote št. 351-398/2008-72 z dne 20. 12. 2010, odločbi ministrstva št. 35021-23/2008/43 z dne 6. 4. 2011 ter sodbi Upravnega sodišča RS št. III U 107/2011 z dne 31. 1. 2012. Ker vod poteka preko predmetnih parcel in so te parcele le ene od številnih v nizu parcel, po katerih poteka vod, je nemogoče pričakovati, da bi država oziroma občina razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino v ta namen. Poleg tega bi bilo zaradi že obstoječe trase nesmiselno s služnostjo obremenjevati druge nepremičnine, tudi zaradi parcel, ki pomenijo nadaljevanje trase in niso tožnikova last in za katere je služnost že vzpostavljena. Takšna obremenitev lastninske pravice za dosego predlagane javne koristi je torej nujno potrebna, namen obremenitve pa je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

Tožnik v tožbi izpodbija 1. in 3. točko odločbe toženke št. 35021-9/2012/2/0641111 z dne 28. 3. 2013 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi zatrjuje, da je upravni organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje. Zemljiškoknjižni izpiski iz leta 2008 ter lokacijska dokumentacija iz leta 2005 ne morejo biti podlaga za odločanje v tej zadevi. Lokacijska informacija Mestne občine Nova Gorica z dne 24. 10. 2005 namreč ni upoštevna, glede na to, da je bila na območju, na katerem se nahajajo tožnikove nepremičnine, ustanovljena nova občina Renče-Vogrsko in je le ta pristojna za izdajanje lokacijske informacije v skladu s svojimi plani. V nadaljevanju navaja, da je bil daljnovod 1 x 110 kW, ki se nadomešča z novim 2 x 110 kW, odstranjen. Gre torej za gradnjo novega daljnovoda, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje in le v primeru, da bo gradbeno dovoljenje izdano, lahko pride v poštev prisilna služnost. Rekonstrukcija oziroma gradnja novega daljnovoda naj bi bila nujno potrebna zaradi postavitve nove črpalne hidroelektrarne Avče, ki sedaj tudi brez načrtovanega daljnovoda redno obratuje. Ugovarja, da v upravnem postopku ni bila ugotovljena nujna potrebnost ustanovitve služnosti, predvsem pa naj ne bi bila opisana z zadostno natančnostjo. Upravni organ druge stopnje je svojo odločitev utemeljil na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju upravnega organa prve stopnje glede lege koridorja daljnovoda. Ugotovitev, da je investitor že rekonstruiral del daljnovoda, razen skozi A., pa ne pomeni, da je rekonstrukcijo izvajal na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo. Tožnik vztraja, da bi se daljnovod preko njegovega zemljišča lahko vkopal, za kar je potreben bistveno manjši koridor, kar pomeni, da bi bil poseg v lastninsko pravico bistveno manjši. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in 1. in 3. točko navedene odločbe odpravi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži, naj mu povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 92. člena ZUreP-1 določa, da se lastninska pravica na nepremični lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo. Omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino in da država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (drugi in tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji tudi v primeru, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje (drugi odstavek 110. člena ZUreP-1). Če tako določa posebni zakon, pa se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Energetski zakon (v nadaljevanju EZ) v prvem odstavku 59. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki določajo, da se ob pogojih 92. člena ZUreP-1 nepremičnina lahko razlasti tudi za gradnjo in prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture.

V zadevi gre za omejitev lastninske pravice s trajno služnostjo zaradi postavitve daljnovoda na spornem delu zemljišča, za kar je bila javna korist že izkazana s pravnomočno odločbo št. 351-398/2008-72 z dne 20. 12. 2010. Zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na obstoj javne koristi za postavitev spornega daljnovoda na zemljišču za potrebe prenosa in distribucije električne energije, v tem postopku ne more uspeti, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Poleg tega je bilo o ustanovitvi služnosti v korist družbe B. d.o.o. odločeno z izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje št. 351-398/2008/97 z dne 9. 10. 2012 s 1. točko izreka, katere pa tožnik ne izpodbija. Odločitev o dovolitvi obremenitve lastninske pravice s trajno služnostjo na spornih parcelah je zato postala pravnomočna in so vsi ugovori, ki se nanašajo nanjo, neutemeljeni.

Tožnikov ugovor, da meje poteka in izvrševanja služnosti v izpodbijani odločbi niso opisane z zadostno natančnostjo, ni utemeljen. V konkretnem primeru je razlastitveni postopek tekel v skladu z določbami ZUreP-1 v dveh fazah in sicer je upravni organ najprej z odločbo, ki je postala pravnomočna, odločil o začetku postopka (člen 100. ZUreP-1) in šele kasneje z odločbo odločil o razlastitvi (določba 102. člena ZUreP-1). Ob tem, da je zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev tožnikovih parcel zaradi postavitve spornega daljnovoda izpolnjen, je po mnenju sodišča v smislu 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda, s tem, da je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost. V ostalem delu sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in jo v izogib ponavljanju ponovno ne navaja ( drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper 1. točko izreka navedene odločbe v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Tožnik s tožbo izpodbija tudi 3. točko izpodbijane odločbe, s katero je bila v ostalem delu tožnikova pritožba zoper prvostopno odločbo zavrnjena. Tožba zoper izpodbijano odločbo v delu, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, ni dopustna, saj v tem delu izpodbijana odločba ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo oz. zavrglo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.