Jedro

V kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, kot to določa 13. člen ZDR-1. Ob tem niti ni pomembno, ali je med strankama obstajala volja za sklenitev delovnega razmerja. Pri tem sicer 18. člen ZDR-1 določa, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je bil tožnik pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas od 16. 4. 2018 dalje.

2. Ugotovi se, da je tožniku dne 23. 5. 2018 nezakonito prenehalo delovno razmerje in mu je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do vključno 20. 8. 2018. 3. Toženec je dolžan tožniku izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "Protokolarni voznik": - za čas od 16. 4. 2018 do vključno dne 20. 8. 2018, - za polni delovni čas, - s pripadajočo plačo v višini 2.500,00 EUR bruto na mesec, - z dodatki v višini 30,00 EUR bruto na uro nočnega dela/nadurnega dela, 20,00 EUR bruto na uro iz naslova pripravljenosti na delo, 30,00 EUR bruto na dan za delo na dela proste dneve, - z izplačilom najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ter - mu priznati tudi druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni.

4. Toženec je dolžan tožnika: - prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 16. 4. 2018 do vključno 20. 8. 2018 in - za to obdobje urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, vse v roku 8 dni.

5. Toženec je dolžan tožniku za čas od dne 16. 4. 2018 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 23. 5. 2018 obračunati plačo za opravljeno delo v višini 2.500,00 EUR bruto na mesec, pripadajoče dodatke (za nadurno in nočno delo v višini 30,00 EUR bruto na uro, za pripravljenost na delo v višini 20,00 EUR bruto na uro in za delo na dela proste dneve v višini 30,00 EUR bruto), povračila stroškov v zvezi z delom (za malico v višini 6,12 EUR na dan in prevoz na delo v višini 37,00 EUR) in regres, nadalje obračunati in odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati morebitno razliko med: - neto zneskom seštevka plače, dodatkov, stroškov v zvezi z delom, regresa ter zakonskih zamudnih obresti v zvezi z navedenimi kategorijami - in seštevkom že izplačanih denarnih prejemkov za opravljeno delo.

6. Toženec je dolžan tožniku od dne 24. 5. 2018 pa do vključno 20. 8. 2018 ustrezno obračunati nadomestilo plače, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženec je dolžan tožniku izplačati denarno povračilo v znesku 18 mesečnih bruto plač, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženec je tožniku dolžan povrniti stroške sodnega postopka v višini, ki jo naj oceni sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje."

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka."

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vprašanje kdaj gre za "trajajoče razmerje", je stvar pravnega standarda in ga je potrebno presoditi v vsakem primeru posebej. Tožnik je imel podpisan sporazum, ker je bil njegov odzivni čas eno uro od danega naročila, ni imel možnosti zavrniti dano naročilo. Kdaj gre in kdaj ne gre za nadzor delodajalca nad delavcev v smislu delovnopravnih določb, je prav tako stvar pravnega standarda, dejstvo, da je bil njegov odzivni čas največ eno uro od danega naročila, da ga ni smel zavrniti, tudi predstavlja nadzor, ki je precej večji, kot običajno velja v primeru delovnopravnih pogodb. Tožena stranka je nadzorovala tožnikovo zdravstveno stanje, saj ga je napotila na zdravniški pregled k izvajalki medicine dela, ki jo je izbrala, izvajalka medicine dela pa je o zdravstvenem stanju poročala neposredno toženi stranki. Tožena stranka je torej nadzorovala tudi zdravstveno stanje tožnika. Nadzorovala je tudi zadovoljstvo strank z opravljenimi prevozi, beležila prevožene kilometre, relacije, povprečno uporabo in porabo goriva vozil. Vse to pomeni, da je nadzor delodajalca obstajal. Nadzor se izvaja zaradi zagotavljanja enake kvalitete storitev, davčnih razlogov, obračunavanja storitev itd. V zvezi z uporabo plastenke vode je bilo predpisano, da shranjevanje enoliterske plastenke pri menjalniku in pitje iz take plastenke ni primerno ter da se da mogoče nekoliko bolj elegantno izvesti. Navodila in izobraževanje glede varne vožnje so se nanašala izključno na dejavnosti prevozov, ne pa na druge dejavnosti v zvezi s poslovanjem tožene stranke. Sodišče je zgrešilo tudi bistvo elementa navodil, pri čemer jih relativizira, da je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku dajala "običajna navodila", namenjena zagotavljanju enotne zunanje podobe, enake kvalitete njenih storitev do strank ter o varni izvedbi vožnje. Bistveno je, ali so navodila bila ali niso bila. Tudi 4., 30. in 34. člen ZDR-1, na katerega se sklicuje sodišče, kakšnih drugačnih navodil ne predvideva. Sodišče navede tudi, da navodila niso posegala v samostojnost tožnika pri opravljanju storitev prevoza. Tožnik je bil vezan k spoštovanju internih pravil tožene stranke in sicer Pravilnika o uporabi službenih vozil in opravljanju transferjev. Hodil je na interna izobraževanja, navodila je imel za potne naloge in jih je prejemal tudi po elektronski pošti. Sodišče navaja, da je dokazni postopek pokazal, da si je tožnik delo razporejal samostojno, sodišče pa v celoti prezre vsebino pisnega sporazuma z dne 17. 4. 2018, ki v smislu pisne pogodbe določa pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke. Računalniška aplikacija A., ki se je uporabljala pri delu, je sicer vsebovala možnost "prijave dopusta", vendar pa ni spreminjala pogodbenih obveznosti, ki so bile vsebovane v sporazumu. Tožnik je na zaslišanju tudi izpovedal, da v aplikaciji ni bilo možnosti, da odkljukaš, da vožnje ne bo sprejel. Neprimerno je, da sodišče ugotovitve v zvezi s tožnikovo razpoložljivostjo in samostojnim razporejanjem časa temelji na izpovedbah prič tožene stranke. Izpovedbe prič na splošno veljajo za manj verodostojne dokaze, še posebej pa v primeru, ko gre za priče, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Sodišče svojo ugotovitev v zvezi s samostojnim razporejanjem dela med drugim temelji na izpovedbah prič B.B. in C.C.. Za ti dve priči je tožena stranka sama povedala, da sta obe opravljali dejavnost prevozov kot dopolnilno dejavnost. Tožnik ni imel odprtega popoldanskega s. p., temveč klasičen s. p., za polni delovni čas. Oscilacije na trgu ne morejo biti izgovor, da je tožnik sklenil za toženo stranko le sporazum za obdobje celega leta, kar pomeni, da ne gre za začasno povečanje potreb po voznikih. Če ima tožena stranka sistemizirano delovno mesto "operativni sodelavec", to nima zveze z vprašanjem, ali so v konkretnem primeru med tožnikom in toženo stranko obstajali elementi delovnega razmerja. Naziv tožnikovega delovnega mesta je bil "protokularni voznik", pri čemer posameznih strank ni posebej spraševal, ali so poslovneži ali turisti (bili so oboje). Podatki ZPIZ kažejo, da naj bi bilo pri tožniku v spornem obdobju zaposlenih 10 oseb. Ni pa podatka, koliko oseb je opravljalo storitve prevozov kot samostojni podjetniki in študenti. Sodišče na začetku navaja, da so D.D., E.E., F.F. in G.G. skladno in prepričljivo izpovedali, da zaposleni delavci, ki opravljajo prevoze za toženo stranko, niso opravljali primerljivega dela s tožnikom. V nadaljevanju pa F.F. izpove, da se tožnikovo delo, kot delo pogodbenega delavca, ni razlikovalo od dela zaposlenih voznikov. Sodišče je dalo preveliko težo Pravilniku o organizacijski strukturi in sistemizaciji delovnih mest. Iz obrazložitve bi bilo mogoče sklepati, da se je sodišče postavilo na stališče, da lahko delodajalec s tovrstnim internim aktom preseže kogentne določbe ZDR-1. Sodišče navaja, da delavci, ki so bili zaposleni pri toženi stranki in opravljajo storitve prevoza, niso imeli možnosti določanja kaj in kdaj bodo delali, tožnik pa poudarja, da tudi sam ni imel tovrstnih možnosti. Sodišče navaja, da uporabe službenih vozil in službenih oblek ni mogoče šteti za neposredni nadzor nad tožnikovim delom, kot dokaz podrejenosti oziroma odvisnosti, temveč da gre za poslovno odločitev tožene stranke. Gorivo je tožnik točil na strošek tožene stranke. Kot je sodišče navedlo je tožnik zavrnil izdelavo službene obleke. Tožnikova podlaga za plačilo je izstavitev računa o opravljanih storitvah in nastalih stroških. Izvajalka medicine dela je o rezultatih pregleda obvestila toženo stranko, kar je bilo z vidika varstva osebnih podatkov nesprejemljivo. Tožnikove "omejitve" so bile posledica pregorelosti, saj mu je tožena stranka naložila toliko obveznosti, da njegovo sicer relativno zdravo telo tega ni vzdržalo. Sodišče navaja, da tožena stranka ni imela zahteve glede tožnikove minimalne razpoložljivosti in da je tudi tožnik izpovedal, da od njega ni nihče zahteval, da mora biti dosegljiv določeno število ur. Tožnik pojasnjuje, da se je vprašanje nanašalo na ustno oziroma elektronsko komunikacijo v času izvajanja dela. Sodišče bi lahko vsebino sporazuma štelo kot nerelevantno kvečjemu v primeru, ko bi ugotovilo, da je sporazum ničen. Tožnik je v tožbi sicer uveljavljal tudi to, če bi sodišče štelo, da je sporazum ničen bi moralo ugotoviti, da je tožnik za toženo stranko opravljal delo brez pravne podlage "na črno", kar bi utemeljevalo uporabo določb 5. člena ZPDZC-1. Pri oceni, katerim izpovedbam strank in prič bo sodišče verjelo, obstaja določena mera arbitrarnosti, ki jo je v pritožbi težko objektivno uveljavljati. Tožnik je s podpisanim sporazumom z dne 17. 4. 2018 pristal v človeka nevredne delovne pogoje. Svoje ekonomske odvisnosti od tožene stranke ni izpostavljal z namenom sodnega varstva po 213. in 214. členu ZDR-1. Okoliščino ekonomske odvisnosti od tožene stranke je navajal kot dodatno okoliščino, ki je v kombinaciji z vsemi drugimi vodji v prid ugotovitvi, da je šlo v konkretnem primeru za delovno razmerje. V spornem obdobju ni prejemal v 80 % svojih dohodkov od tožene stranke, temveč 100 %. Na podlagi navedenega je sodišče zmotno ocenilo, da tožnik ni bil v podrejenem položaju v razmerju do tožene stranke in ni bil udeležen v delovnem procesu tožene stranke. Sodišče ni opravilo tehtanja "vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj". Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. V zvezi s 6. točko obrazložitve tožnik primarno spregleda navedbe sodišča v 4. točki obrazložitve, da iz samega vprašalnika B5, ki ga je izpolnil tožnik izhaja, da je sam navedel, da ima odprt s. p., nadalje pa, da je pripravljen odpreti s. p., če je to pogoj za sodelovanje. Tožnik je tudi trdil, da mu je bilo na razgovoru pojasnjeno, da bo imel možnost zaposlitve, vendar zaslišan slednjega ni potrdil. Obe priči E.E. in F.F. sta izpovedala, da o delovnem razmerju za tožnika ni bilo govora. Zaradi specifik določenega sodelovanja ne pride v poštev sklenitev delovnega razmerja med pogodbenima strankama, kamor sodi tudi "24-urna telefonska dosegljivost" oziroma "odzivni čas" za določeno naročilo. Gre za svobodo pogodbenega urejanja, ki je potrebna ravno v primerih, ko pogodbeni stranki v okviru delovnega razmerja ne bi mogli doseči tistega, kar sta želeli s sklenitvijo civilnopravne pogodbe. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da je povsem razumljivo, da je tožena stranka vsem, ki so za njo opravljali prevoze, tako zaposlenim kot pogodbenim sodelavcem, predpisala enoten način izvajanja voženj zaradi ohranjanja enake kvalitete storitve ne glede na to kdo opravlja prevoz v imenu tožene stranke. Iz izpovedi D.D. izhaja, da je nadzor izvajal samo s pomočjo aplikacije A., iz nje pa je razvidno, za kakšen namen ter v kolikšnem obsegu vozniki opravljajo vozilo, to evidentiranje narekuje davčna zakonodaja, prav tako je aplikacija podlaga za obračun opravljenih storitev, drugačnega nadzora pa niso izvajali. Tožena stranka je imela legitimen in upravičen interes, da v okviru civilnopravnega pogodbenega razmerja vendarle preverja (kvalitetno) opravljeno delo tožnika za toženo stranko. Upoštevanje navodil je lahko tipično za civilnopravno pogodbo, pri čemer upoštevanje navodil v smislu civilnopravne pogodbe vsebinsko ni enako pojmu delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca iz 4., 30. in 34. člena ZDR-1. Tožnik ne izpodbija sodbe v tem konkretizirano, temveč zgolj pavšalno navaja, da naj bi bila navodila izkazana tudi v primeru delovnega razmerja. V zvezi z 9. točko obrazložitve tožnik ponovno omenja sporazum z dne 17. 4. 2018, pri čemer spregleda, da telefonska dosegljivost, odzivni čas oziroma domnevna zmožnost zavrnitve naročila seveda ni mogla veljati v primeru, ko je tožnik v aplikaciji sam označil, da ni na voljo za opravljanje voženj. Če pa je bil tožnik razpoložljiv za opravljanje voženj, pa je seveda razumljivo, da je bilo od njega pričakovati, da bo naročeno vožnjo tudi opravil. Glede verodostojnosti zaslišanih prič tožnik podaja zgolj pavšalne špekulacije, ki so žaljive in vsekakor neskladne s kodeksom odvetniške poklicne etike. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da pri njej opravljata delo voznika dva tipa samostojnih podjetnikov posameznikov oziroma študentov, in sicer tisti, ki želijo več delati in posledično več zaslužiti (tip A), kakor tisti, ki si želijo delati manj in le občasno (tip B). Oba tipa voznikov imata s toženo stranko sklenjen enak sporazum o izvajanju storitev prevoza, pri čemer nato vsak posameznik toženi stranki sporoči, za kateri tip voznika se je odločil. Posameznik lahko sam izbira med različnima tipoma voznikov. Tožene stranke ob sklenitvi sporazuma s tožnikom ni zanimalo, ali se tožnik ukvarja še s kakšno drugo dejavnostjo. Sodišče je v 11. točki pravilno pojasnilo, da delavci, ki so zaposleni in opravljajo prevoze za toženo stranko, niso opravljali primerljivega dela s tožnikom. V kolikor je tožnik ocenil, da naj bi bile navedbe tožene stranke kakor koli neresnične, bi brez težav lahko predlagal zaslišanje "zaposlenih voznikov" ali pa zahteval, da tožena stranka na podlagi 227. člena ZPP v spis predloži določene listine (primeroma pogodbe o zaposlitvi). Tožnik pred sodiščem prve stopnje sploh ni nasprotoval oziroma konkretizirano prerekal trditev tožene stranke glede zaposlenih delavcev tožene stranke, ki opravljajo tudi storitve prevozov, kar jasno dokazuje, da se je s temi trditvami tožene stranke strinjal oziroma jim ni nasprotoval. Tožnik je povedal, kdaj bo delal, ko je bil na razpolago za delo, mu je tožena stranka omogočila, da je sprejel vožnjo, ki jo je lahko tudi zavrnil. Zaslišani tožnik je ob izrecnem vprašanju, ali je sam določil, kdaj ne bo na razpolago toženi stranki, decidirano in jasno odgovoril pritrdilno, na dodatno vprašanje, ali je kdor koli oziroma kadar koli na strani tožene stranke vplival na tožnika v zvezi s tem, pa je decidirano in jasno odgovoril nikalno. Tožnik se je s podpisom sporazuma zavezal, da bo vzdrževal tudi določen zunanji izgled. Glede razlikovanja med voznikom tipa A in voznikom tipa B je bilo pojasnjeno, da si je vsak pogodbeni partner sam izbral tip voznika in ga tudi samostojno spreminjal v aplikaciji. Glede 16. točke obrazložitve sodbe tožnik neresnično zatrjuje, da naj C.C. in B.B. v sklenjenih sporazumih s toženo stranko ne bi imela dogovorjene 24-urne telefonske dosegljivosti in enournega odzivnega časa, kar so pritožbene novote. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, zaslišalo je tožnika, zakonitega zastopnika D.D. in priče F.F., E.E., G.G., C.C. in B.B., ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja, ker ni ugotovilo elementov delovnega razmerja, pri čemer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik v času od 16. 4. 2018 do 23. 5. 2018 za toženo stranko opravljal storitve kot s. p. na podlagi sporazuma o izvajanju storitev prevoza z dne 17. 4. 2018. Pritožba navaja, da je pravni standard kdaj gre za trajajoče razmerje in da je to potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, pri tem je tudi med drugim obrazložilo, da iz samega vprašalnika tožene stranke, ki ga je izpolnil tožnik izhaja, da je sam navedel, da ima odprt s. p., ter da je tudi pripravljen odpreti s. p., če je to pogoj sodelovanja. Ob tem je tožnik trdil, da mu je bilo na razgovoru pojasnjeno, da bo imel možnost zaposlitve, vendar tega na zaslišanju ni potrdil. Sodišče je po zaslišanju prič E.E. in F.F. ugotovilo, da o delovnem razmerju tožnika ni bilo govora, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da določila sporazuma, ki ga je tožnik podpisal s toženo stranko dne 17. 4. 2018 ne pomenijo, da bi šlo za delovno razmerje med pravdnima strankama, pri čemer pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je šlo za civilnopravno pogodbeno razmerje, kar je sodišče ugotovilo po izvedenih dokazih.

7. Sodišče je pravilno presojalo, ali je tožnikovo delo, ki ga je opravljal na podlagi sporazuma, vsebovalo elemente delovnega razmerja, pri čemer Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 4. členu ureja definicijo delovnega razmerja in določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in z njim za plačilo, osebno in neprekinjeno opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, kot to določa 13. člen ZDR-1. Ob tem niti ni pomembno, ali je med strankama obstajala volja za sklenitev delovnega razmerja. Pri tem sicer 18. člen ZDR-1 določa, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče je raziskalo, ali je bil tožnik v podrejenem in odvisnem položaju do tožene stranke in ugotovilo, da dejstvo, da se je tožnik zavezal opravljati storitve kvalitetno in strokovno in upoštevati navodila tožene stranke še ne pomeni, da je šlo za podrejeno in odvisno razmerje tožnika, saj je povsem običajno, da tožena stranka daje splošna navodila svojim zaposlenim delavcem in pogodbenim partnerjem, ki se vsi zavezujejo delo opravljati kvalitetno in strokovno, tako da enoten sistem izvajanja voženj tudi po oceni pritožbena sodišča ne more pomeniti, da je šlo za podrejen in odvisen položaj tožnika, saj si je tožnik lahko sam določil, kdaj bo storitve za toženo stranko opravljal, kar seveda ne velja zaposlenega delavca. Tožena stranka tožnika ni preverjala, zakaj storitev ne bi opravljal, niti kaj v tem času dela. Tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnika poslala na zdravniški pregled zaradi njegovega zdravstvenega kolapsa, ne pomeni tožnikove podrejenosti v smislu ZDR-1, saj je tožnik opravljal prevoze z avtomobilom, kjer je nedvomno zdravstveno stanje voznika bistvenega pomena za varnost vožnje ne glede ali je voznik zaposlen ali ne. Tožena stranka je tako povsem upravičeno delovala v izogib morebitni prometni nesreči na cesti. Tudi dejstvo, da je tožnik moral biti urejen na delovnem mestu, nositi temne hlače, svetlo srajco in kravato, ne pomeni avtomatsko podrejenega položaja, pač pa primerno urejenost pri opravljanju dela - protokolarnega voznika. Sodišče je tudi ugotovilo, da ne držijo navedbe tožnika, da prevoza ni smel zavrniti, tožnik je bil relativno samostojen pri tem, lahko je zavrnil prevoz, tožena stranka pa se tudi ni mogla sklicevati na zavrnitev prevoza, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da so nedvomno zaposleni delavci tožene stranke imeli pravice in dolžnosti opravljati delo in poročati o svoji morebitni odsotnosti. Navodilo tožene stranke, da tožnik ne sme shranjevati litrsko plastenko vode pri menjalniku, kar tudi izpostavlja pritožba, samo po sebi ne more pomeniti, da je šlo za podrejenost tožnika. Hkrati to ne predstavljati nadzora nad delavcem, ker je tožena stranka poslovala preko računalniške aplikacije A., kjer so urejeni časovno prevozi, poraba goriva ipd. Tudi pravilnik tožene stranke glede opravljanja prevozov ne more pomeniti, da gre za navodila in nadzor delodajalca po 4. člena (definicija delovnega razmerja), 30. člena (pravice neizbranega kandidata) in 34. členu (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1. Kot je bilo izrecno izkazano v postopku, se tožena stranka ni ukvarjati s tem, ali se tožnik ukvarja še s katero drugo dejavnostjo, nenazadnje je bila to njegova pravica, saj je delo po sporazumu opravljal kot s. p. 8. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da so tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot zaslišane priče, ki so sicer podrejene toženi stranki, dvomljivo izpovedovale, kako je potekalo delo, pri čemer bi tožnik lahko predlagal izvedbo drugih dokazov, v kolikor je ocenil, da bodo te priče pristranske, prav tako pa da tožena stranka predloži relevantno listinsko dokumentacijo, s katero on ne razpolaga. Tožena stranka je svoje trditve dokazala tako z listinskimi dokazi, kot z zaslišanjem prič, pri čemer se tožnik pavšalno sklicuje v pritožbi, da je sodišče napačno verjelo toženčevim pričam in zakonitemu zastopniku tožene stranke. Poudariti je tudi, da je zaslišani tožnik na vprašanje, ali je sam določal kdaj bo na razpolago toženi stranki jasno odgovoril pritrdilno, v nadaljevanju pa, ali je kdor koli oziroma kadar koli s strani tožene stranke vplival na tožnika v zvezi s tem pa je jasno odgovoril nikalno.

9. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je imela tožena stranka le pogodbene sodelavce za delovno mesto voznik, po izvedenih dokazih z vpogledom v podatke ZPIZ pa je bilo ugotovljeno, da je imela tožena stranka v spornem obdobju zaposlenih 10 oseb, torej ne le partnerje s podpisanimi sporazumi, kot je zatrjeval tožnik. Ostali pogodbeni partnerji pa so opravljali storitve glede na trenutne sicer potrebe tožene stranke. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik opravljal storitve prevoza za toženo stranko od 16. 4. 2018 do 23. 5. 2018, torej en mesec in osem dni, tako da je za ta kratek čas težko šteti, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

10. Tožnik tudi izpostavlja, da naj bi tožena stranka dajala vsem pogodbenim sodelavcem in zaposlenim voznikom enaka navodila za izvedbo storitev vožnje, kar pa samo po sebi ne more pomeniti, da je v vsakem primeru šlo za elemente delovnega razmerja, tako da udeležba na treningu varne vožnje kot obvezna ne pomeni elementov delovnega razmerja, pač pa po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožena stranka zagotavljala najboljše storitve za pogodbene partnerje. Tako tožnik tudi večkrat izpostavlja, da je moral zagotavljati 24-urno telefonsko dosegljivost oziroma je bil njegov odzivni čas največ eno uro, kar pa je tožena stranka jasno poudarila, kako je potekalo delo pri njej v zvezi z zagotavljanjem prevozov za pogodbene partnerje. Glede C.C. in B.B. pa ni jasno, zakaj naj bi tožena stranka morala v spis predložiti sporazuma, enakima kot ga je imela sklenjenega s tožnikom, pri čemer niti ni bilo sporno, da je takšen sporazum obstajal, tožena stranka pa tega dejstva niti ni prerekala. Kot je bilo izkazano v postopku so zaposleni vozniki pri toženi stranki imeli dogovorjeno plačilo v pogodbi o zaposlitvi, pogodbeni vozniki pa na podlagi podpisanih sporazumov, pri čemer so tudi izstavljali račune toženi stranki, kar med pogodbenima partnerjema tudi ni bilo sporno.

11. Tožnik se je v postopku skliceval tudi na uporabo 213. in 214. člena ZDR-1, ki sicer ureja ekonomsko odvisne osebe, pri tem pa je poudariti, da je ekonomska odvisna oseba samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno za plačilo samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev, pri čemer ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 % svojih letnih dohodkov pridobi od iztega naročnika. ZDR-1 v 214. členu ureja omenjeno delovno pravno varstvo po tem zakonu, pri čemer izrecno določa, da se uporabljajo določbe tega zakona o: - prepovedi diskriminacije, - zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov, - prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih razlogov, - zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter obveznosti plačila davkov in prispevkov, - uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Ob tem navedba tožnika, da je za toženo stranko opravljal 100 % storitev in ne le 80 %, po oceni pritožbenega sodišča ni relevantna za rešitev v predmetni zadevi. Kot že navedeno, pa je tožnik pri toženi stranki dejansko opravljal storitve en mesec in osem dni. Vse navedeno pomeni, da niso obstajali elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1. 12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

13. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP). Tožena stranka pa krije svoje stroške postopka, saj gre za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja ter nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec nosi svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.