Jedro

Obstoj objektivnega dejstva odsotnosti nad tri mesece iz Slovenije pomeni neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1337/96-14 z dne 10.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe z dne 22.7.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 10. in po 12. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Sodišče prve stopnje je že drugič odločalo o tožnikovi tožbi in ob nespremenjenih bistvenih okoliščinah tudi tokrat ni ugodilo njegovi tožbi. Kot nesporno je ugotovilo, da tožnik z M.A. ni poročen in da še vedno ne oporeka bistvenemu delu svoje odsotnosti iz Slovenije. Po presoji sodišča tožnikova odsotnost iz Slovenije od oktobra 1991 do maja 1992 presega tisto še dopustno odsotnost, ki bi jo bilo mogoče šteti za turistično potovanje in gre za prekinitev bivanja. Zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odtavka 10. člena ZDRS. Tako tožnik še vedno ne izpolnjuje dveh pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva, to je neprekinjenega bivanja petih let pred vložitvijo prošnje iz določbe 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki je eden od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 10. člena ZDRS, poleg tega pa tudi ni sklenil zakonske zveze z osebo, s katero živi, to pa mu onemogoča, da bi pridobil državljanstvo na podlagi 2. odstavka 12. člena ZDRS.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, saj se njegovo službeno bivanje izven Slovenije ne more šteti za prekinitev bivanja. V Sloveniji stalno živi že od leta 1976, kjer si je ustvaril dom in družino. Glede na njegovo voljo, da je bil kot vojaška oseba z odhodom JLA iz Slovenije odsoten zgolj za nekaj mesecev zaradi izpolnitve pogoja za pridobitev pokojnine, da pa se je vsekakor želel potem vrniti v Slovenijo, ne more šteti za prekinitev bivanja.

Navedenega zakonskega pogoja ni mogoče enačiti le s fizično odsotnostjo, pač pa je treba upoštevati vse okoliščine vsakokratnega konkretnega primera, vključno z razlogi morebitne krajše odsotnosti ter volje in namena samega prosilca. Želi živeti še nadalje v Sloveniji, saj v rojstnem kraju nima nikogar. V Sloveniji živi in dela že več kot 30 let in čuti pripadnost edino tej državi. Zato meni, da je njegova pritožba utemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Kadar sodišče sodi na seji, lahko odloči na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da tožnik dejansko ni živel v Sloveniji neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Na podlagi določbe 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: Uredba) se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS kot prekinitev bivanja v Sloveniji šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (to je odsotnost nad 3 mesece). Vlada Republike Slovenije je z navedeno Uredbo predpisala objektivni pogoj 3 mesecev kot prekinitev dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. Že sam obstoj objektivnega dejstva odsotnosti nad 3 mesece iz Slovenije pomeni neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni odšel iz Slovenije zaradi izselitve, pač pa zaradi pridobitve pravice do pokojnine in da je zaradi tega sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da so lahko odsotnosti iz Slovenije tudi daljše od 3 mesecev, ki se ne morejo šteti kot prekinitev dejanskega bivanja v Sloveniji. Te primere ureja 2. odstavek 2. člena Uredbe. Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi navedenega sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 65/97, 67/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.