Jedro

Revizija se dopusti glede presoje višine prisojene odškodnine.

Izrek

Revizija se dopusti glede presoje višine prisojene odškodnine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, sodna praksa rednih sodišč pa se bistveno in povsem nesorazmerno razlikuje od obstoječe, za to zadevo relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na katero se nižji sodišči po samem pravnem temelju v celoti sklicujeta. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj: - Ali je bila tožniku s protipravnim ravnanjem države, kot je ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje, kršena pravica do prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP)? - Ali denarna odškodnina 2.110,00 EUR predstavlja ustrezno denarno nadomestilo tožniku za obdobje 1036 dni, v katerem je bil tožnik podvržen kršenju osebnostnih pravic, ki je bilo takšne intenzitete, da po stališču ESČP že same po sebi predstavljajo kršenje absolutne človekove pravice do prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena EKČP? - Ali je v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora določenih 7 m2 površine na zapornika v večposteljni sobi in 9 m2 v enoposteljni sobi minimalni standard, ki ga mora RS v skladu z ustavnim načelom zakonitosti upoštevati pri izvrševanju pripora in zapora v vseh zavodih za prestajanje kazni zapora na območju RS, in ali morajo nacionalna sodišča upoštevati stališče Evropskega odbora za preprečevanje mučenja o 7 m2 površine na zapornika kot minimalni standard, ki mora biti zagotovljen priporniku oziroma zaporniku med prestajanjem pripora oziroma zaporne kazni, ter ali neupoštevanje tega minimalnega standarda pomeni kršitev načela zakonitosti Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 14., 15., 18., 21., 22. in 26. člena Ustave RS? - Ali prisojeni znesek 10,00 EUR na dan predstavlja ustrezno in sorazmerno odškodnino za ugotovljene kršitve pravice iz 3. člena EKČP in za kršitev 18. in 21. člena Ustave RS in ali je sodišče s tem kršilo načelo individualizacije odškodnine? - Ali je ob upoštevanju načela sorazmernosti in načela enakosti pred zakonom dopustno tolmačenje sodne prakse ESČP v okviru nacionalnega pravnega reda tako, da se kot pravično denarno zadoščenje pred domačim sodiščem lahko prisodi denarni znesek, ki je bistveno in nesorazmerno nižji od denarnega zneska odškodnine, ki ga je v identičnih zadevah za iste kršitve iz 3. člena EKČP drugim pritožnikom prisodilo ESČP? - Ali je sodišče napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika o zastaranju zahtevka, ko je odločilo, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino za čas pred 21. 10. 2011 zastaral, ker je štelo, da je zastaranje začelo teči s trenutkom, ko je tožniku škoda nastala, to je tedaj, ko je zaradi razmer v priporu in zaporu utrpel duševne bolečine, torej s trenutkom priprtja oziroma začetkom prestajanja zaporne kazni in ni upoštevalo, da so bile razmere med tožnikovim bivanjem v priporu in zaporu v ZPKZ v Ljubljani celotno prestajanje od 20. 1. 2010 do 8. 9. 2014 kot enotno trajajoče stanje kršitve 18. in 21. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP?

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.