Jedro

Zgolj na podlagi dopolnitve pokojninske dobe, ki jo je dopolnil tožničin pokojni mož v Republiki Sloveniji, ni mogoče pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnica ne izpolnjuje pogojev niti po določbah ZPIZ/92, niti po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2012 in št. ... z dne 23. 5. 2012 in da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine, od dne, ko je prvič vložila zahtevo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zgolj potrjuje odločitev tožene stranke, ki je sklenila, da nima pravice do vdovske pokojnine, ne glede na to, da je pokojni mož v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo. Tožnici ni jasno, kako lahko država pokojninsko dobo, za katero so bili plačani prispevki, nekomu odvzame. Zaradi takega ravnanja bo izkoristila vsa možna pravna sredstva. Država mora najti način, da se ji prizna pokojnina. Če ni druge rešitve, pa naj se vrnejo plačani prispevki za pokojninsko zavarovanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 5. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine. Nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH je na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011) toženi stranki v pristojno reševanje posredoval tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Zahteva je bila vložena dne 28. 4. 2010. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki očitno med strankama tudi ni sporno izhaja sledeče: - tožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., ki je umrl 22. 10. 1994; - v času smrti je bil mož zavarovan v BIH kot pripadnik Armije BIH, pred smrtjo pa je v obdobju od 19. 4. 1972 do 15. 9. 1972 in od 10. 9. 1975 do 4. 5. 1992 v Sloveniji dopolnil 17 let in 22 dni pokojninske dobe; - tožnica je ob smrti moža dopolnila 37 let in 11 mesecev, bila je nezaposlena ter je imela dolžnost preživljanja enega otroka; - tožnici je bila za otroka v BIH priznana pravica do družinske pokojnine, ki jo je uživala skupaj z otrokom; - pravica do družinske pokojnine ji je zaradi prenehanja šolanja otroka prenehala z 31. 8. 2002; - z odločbo (priloga A/2) z dne 17. 1. 2012 je nosilec zavarovanja v BIH odločil, da se tožnici družinska pokojnina na novo odmeri od 1. 9. 2002 dalje.

V zadevi je sporno, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine v Republiki Sloveniji, glede na to, da je njen pokojnin mož v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo v trajanju več kot 17 let. V primeru ko gre za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine zgolj na podlagi slovenske pokojninske dobe, je izpolnjevanje pogojev za priznanje same pravice potrebno presojati po predpisih, veljavnih v Republiki Sloveniji. Glede na datum vložitve zahteve, je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in pa upoštevaje 1. odstavek 392. člena ZPIZ-1, ki ureja varstvo pričakovanih pravic, tudi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je veljal v času nastanka zavarovalnega primera, torej v času, ko je umrl tožničin mož.

ZPIZ-92 je priznanje pravice do družinske pokojnine, ki se je kasneje z ZPIZ-1 preimenovala v pravico do vdovske pokojnine, urejal v 72. členu. Ker se je tožničin otrok prenehal šolati, to pomeni, da bi lahko tožnica pravico do družinske pokojnine ob upoštevanju, da tožnica ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanke, pridobila le v primeru, če bi bila do moževe smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po moževi smrti. Tega tožnica v postopku niti ne zatrjuje, kar pomeni, da tožnica po 2. alinei 72. člena ZPIZ/92 ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine. Naslednji minimalni pogoj, ki je določen za vdovo, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke, pa je določen v 2. alinei 4. odstavka 72. člena. Določeno je, da lahko vdova pridobi družinsko pokojnino tudi v primeru, če do zavarovančeve smrti ni dopolnila 45 let, dopolnila pa je 40 let, ko dopolni 45 let. Ker je tožnica v času zavarovančeve smrti dopolnila 37 let in 11 mesecev, tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica tudi po navedeni določbi ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine.

Pogoji določeni v ZPIZ-1 so še strožji, kar pomeni, da je za pridobitev pravice do vdovske pokojnine zahtevana višja starost. Skladno z 2. alineo 7. odstavka 110. člena ZPIZ-1 bi lahko tožnica pridobila pravico do vdovske pokojnine, v primeru, če do zavarovančeve smrti ne bi dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa bi 45 let, potem, ko bi dopolnila 48 let starosti. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je bila tožnica v času smrti moža stara 37 let in 11 mesecev, kar pomeni, da tudi po določbah ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožnica bi tako lahko pravico do družinske pokojnine pridobila le v primeru, če bi še v času, ko se je šolal njen otrok, v Sloveniji uveljavlja priznanje pravice do družinske pokojnine in bi ji bila ta pravica tudi priznana. ZPIZ-1 namreč v 4. odstavku 427. člena določa, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92, prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, lahko ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti. Ker pa tožnica v Republiki Sloveniji, v času ko je skrbela za otroka, torej v času, ko se je otrok šolal (šolanje je zaključil v letu 2002) ni uveljavljala in s tem tudi ni pridobila pravice do družinske pokojnine, tako tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v že citiranem 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1 za ohranitev pravice do družinske pokojnine po prejšnjih predpisih.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev niti po določbah ZPIZ/92, niti po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, da je pokojni mož v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo in da bi ji morala biti že ob tem dejstvu priznana pravica do vdovske pokojnine, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj na podlagi dopolnitve pokojninske dobe, ki jo je dopolnil njen pokojni mož v Republiki Sloveniji, ni mogoče pridobiti pravice do vdovske pokojnine. V že citiranih predpisih je namreč določeno, da morajo biti za priznanje pravice izpolnjeni pogoji tako na strani pokojnega zavarovanca, kot tudi na strani vdove oz. vdovca. Tožnica pa teh pogojev ne izpolnjuje in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Za vrnitev plačanih prispevkov pa v določbah ZPIZ-1 ni pravne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.