Jedro

Disciplinski organ v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, in disciplinski postopek tudi poteka ločeno od kazenskega postopka. Disciplinski in kazenski postopek sta samostojna postopka, ki potekata neodvisna in ločeno in jima je lahko skupno le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi z dela, zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožniku je disciplinski organ prve stopnje pri toženi stranki izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi storjenih kršitev delovnih obveznosti, med drugim tudi takih, ki so imele znake kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov. Disciplinski organ druge stopnje je ugovoru tožnika deloma ugodil, disciplinski postopek za eno kršitev zaradi zastaranja ustavil, za storjene kršitve zlorabe osebnih podatkov pa je tožniku izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev pa je pogojno odložil za dobo 12 mesecev. Ob uvedbi disciplinskega postopka je bil tožnik tudi začasno odstranjen z dela.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na razveljavitev sklepa o odstranitvi z dela in prvostopnega disciplinskega sklepa, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Presodilo je, da je bil disciplinski postopek izpeljan zakonito in brez storjenih bistvenih kršitev postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve in da mu je bil tudi disciplinski ukrep zakonito izrečen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede dejstva, ali ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja in glede razmerja med kazenskim in disciplinskim postopkom.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, oziroma iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da mu je bila očitana hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO), v kateri je zajetih in opredeljenih več vrst in oblik krivdnih ravnanj. Upoštevaje izrek disciplinske odločbe se je tožniku očitalo dejanje, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja zoper uradno dolžnost in pooblastila. Ta kazniva dejanja so v Kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena v XXVI. poglavju (členi 261 - 272), kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ, pa je opredeljeno v XVI. poglavju med kaznivimi dejanji zoper človekove pravice in svoboščine. V kazenskem postopku je bil tožnik s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 154. člena KZ. Po mnenju tožnika je podana vezanost civilnega sodišča na to oprostilno kazensko sodbo, saj gre za primer, kjer je kaznivo dejanje element dejanskega stanja neke civilne pravice. Izpodbijana sodba tudi ne navaja ne členov niti konkretnih zapovednih pravil iz Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve (Uradni list SRS, št. 44/88 - Pravila). Le splošno sklicevanje na kršitev teh Pravil je nepopolno in nedorečeno. Na to pomankljivost je opozoril že v pritožbi, do česar pa se Višje sodišče ni opredelilo in zato o pritožbi ni popolnoma odločilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni lis RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/04 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z dela (suspenzu) ni dovoljena. Tožnik v tem delu revizije sicer ne utemelji, vlaga pa jo zoper pravnomočno sodbo v celoti.

Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po 25. členu ZDSS revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. V tem delu je bilo treba revizijo zato zavreči (377. člen ZPP).

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik kot revizijski razlog sicer navaja tudi bistvene kršitve določb postopka. Vendar ne navede izrecno za katere izmed kršitev, naštetih v 370. členu ZPP naj bi šlo. Edina navedba, ki bi jo bilo mogoče razumeti v smislu uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, je v trditvi, da višje sodišče "ni v popolnosti odločilo o predmetu pritožbe", ker se ni opredelilo do pritožbenih opozoril, da ni navedenih "ne členov niti konkretnih zapovedanih pravil" iz Pravil, ki naj bi jih tožnik kršil. Tak očitek ne drži. Izpodbijana sodba sicer res ne navaja člena Pravil, jasno pa navede (stran 3 sodbe), da je tožnik kršil določbe Pravil, po katerih bi smel uporabiti osebne podatke iz evidenc le, ko jih je potreboval za opravljanje svojega dela, ne pa za druge namene. Poleg tega pa je treba upoštevati, da je bil predmet sodne presoje presoja zakonitosti odločitev disciplinskih organov. V prvostopni disciplinski odločbi (z dne 14. 7. 1997) pa je jasno navedeno, da gre za določbo prvega odstavka 173. člena Pravil - to je določbo, ki jo povzema izpodbijana sodba. Zato zatrjevana formalna pomanjkljivost izpodbijane sodbe ni podana.

Tožnik ne navede izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Zato revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo presojati izpodbijane sodbe v tej smeri.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Tožnik je bil z dokončno disciplinsko odločbo spoznan za odgovornega, da je 24. 5. 1997, 28. 5. 1997 ter 2. 6. 1997 vstopil v računalniški sistem Ministrstva za notranje zadeve in iskal (uporabil) podatke o določenih osebah, čeprav teh podatkov ni potreboval pri opravljanju svojega dela. V zadnjem primeru je šlo tudi za osebi, ki sta zoper tožnika vložili kazensko ovadbo, dejanje pa je bilo storjeno v času začasne odstranitve z dela.

Po določbi prvega odstavka 45. člena ZDDO so hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in druga kazniva dejanja ali prekrški, s katerimi se krni ugled državnega organa. V 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO uporabljeni pojem: "pomeni kaznivo dejanje", je mogoče razlagati le kot "značilnosti" oziroma "znaki" kaznivega dejanja. Disciplinske kršitve ugotavljajo disciplinski organi, ki tudi izrekajo disciplinske ukrepe. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep. Disciplinski organ v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, in disciplinski postopek tudi poteka ločeno od kazenskega postopka. Disciplinski in kazenski postopek sta samostojna postopka, ki potekata neodvisna in ločeno in jima je lahko skupno le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve disciplinske obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZZDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil- zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

Civilno oziroma delovno sodišče ni bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožnika, da je v obravnavanem primeru kaznivo dejanje element disciplinske kršitve. Za kaj takega bi šlo, če bi se tožniku kot kršitev delovnih obveznosti očitala storitev kaznivega dejanja. V takem primeru bi bila odločitev o disciplinski odgovornosti pogojena s pravnomočno kazensko sodbo: tako obsodilno kot oprostilno. Tožniku pa se je kot kršitev očitala uporaba osebnih podatkov v nasprotju z zakonom oziroma Pravili.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek 38. člena Ustave). Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon (drugi odstavek 38. člena Ustave). Po določbi prvega odstavka 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 in 19/91 - ZVOP, ta zakon je veljal v času storitve kršitve, v izpodbijani sodbi citirani zakon je začel veljati šele v letu 1999) se smejo osebni podatki zbirati, obdelovati, shranjevati in posredovati samo za namene, določene v zakonu, ali za namene, razvidne iz privolitve posameznika in ne smejo biti uporabljeni na način, ki ni združljiv s temi nameni. Upravljalci zbirk podatkov so bili pooblaščeni z svojimi notranjimi akti določiti postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov (12. člen ZVOP). V tem postopku ni bilo sporno, da je šlo za vpogled v osebne podatke posameznih oseb, ki so se zbirali na podlagi zakona (o notranjih zadevah). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je svojo odločitev oprlo na tako ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni imel ne neposredne zakonske podlage ne posebnega pooblastila za vpogled v osebne podatke oseb, navedenih v disciplinski odločbi. Teh osebnih podatkov tudi ni potreboval pri svojem delu oziroma za opravljanje svojega dela. Tožnik se pri tem tudi ne more uspešno sklicevati na možnost "zlorabe" njegovega gesla, saj je za njegovo pravilno uporabo in varovanje odgovoren sam.

Z navedbami da zgolj s pregledovanjem osebnih podatkov, ki pa da jih tožnik ni uporabil, in zato tudi ni storil kaznivega dejanja iz 154. člena KZ, ponuja tožnik lastno dokazno oceno in zato po vsebini ne uveljavlja kršitve materialnega prava, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe pa sta ugotovitvi, da je tožnik podatke iz uradnih evidenc uporabil "za druge namene" in ne zato, ker bi jih potreboval za opravljanje svojega dela, ter, da jih je "uporabil za svojo uporabo".

Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključki nižjih sodišč, da imajo tožniku očitana dejanja znake kaznivih dejanj. Na podlagi take ugotovitve je pravilna in zakonita tudi odločitev o kvalifikaciji kršitve delovne obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO in o izrečenem disciplinskem ukrepu. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva okoliščina, da je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevke, ki so bili postavljeni v tožbi, vloženi še preden je odločil drugostopni disciplinski organ in ki je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odložil. Zato za odločitev o tožbenem zahtevku v točkah od 2 do 5 izreka prvostopne sodbe, niti ni izkazan pravni interes.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 22. člena ZDSS.